Jedro

V obravnavani zadevi se sodišče z vprašanjem verjetnosti obstoja tožničine terjatve ni ukvarjalo. Takšno postopanje ni nujno nepravilno, saj morajo biti pogoji iz 270. člena oziroma 271. člena ZIZ podani kumulativno – ugotovljena verjetnost obstoja terjatve in verjetnost obstoja nevarnosti. V primeru, da sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev za zavarovanje z začasno odredbo, se mu zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka z drugim pogojem ni treba ukvarjati. Vendar pa je v danem primeru drugače. Zaradi tožničinega zatrjevanja o obstoju skupnega premoženja bi se prvo sodišče moralo ukvarjati tudi z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve. Tožnica je namreč zatrjevala, da bo toženec zaradi predlagane začasne odredbe utrpel zgolj neznatno škodo, oziroma da ne bo trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Navedeno je tožnica utemeljevala s tem, da premoženje, ki je predmet te pravde, sodi v sklop skupnega premoženja, na katerem ima ona najmanj 50 % delež.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala obremenitev in odtujitev več nepremičnin (I. točka izreka). Zavrnjen je bil tudi predloga za prepoved obremenitve in razpolaganja z denarjem, vrednostnimi papirji, zlatom in drugimi vrednostmi, naštetimi v II. točki izreka izpodbijanega sklepa. Posledično je bil zavrnjen tudi izrek denarne sankcije v primeru kršitve katerekoli prepovedi iz predlagane začasne odredbe (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišču očita opustitev ugotavljanja verjetnosti obstoja terjatve. Če bi se s tem vprašanjem sodišče ukvarjalo, bi najmanj s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je tožnica živela s tožencem v izvenzakonski skupnosti. V nadaljevanju bi moralo upoštevati vse zakonske posledice takšne skupnosti, ki so kogentne narave in se nanašajo na pridobivanje skupnega premoženja. Sodišče bi prepoznalo, da tožnica zahteva zavarovanje v smeri prepovedi toženčevega razpolaganja s skupnim premoženjem, na katerem ima tožnica najmanj polovični delež. Glede na toženčevo delovanje ima tožnica utemeljen interes, da se prepreči njegova samovolja. Toženec ima v svojih rokah tudi njeno premoženje in z njim lahko razpolaga brez njenega soglasja. Zaradi morebitne prepovedi razpolaganja toženec ne bo utrpel nobene pravno priznane škode, ker ne gre za varstvo le na njegovi lastnini, ampak tudi na tožničini. Brez izdaje začasne odredbe bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali otežena. Znatnega pomena zanjo je tudi dejstvo, da je zoper toženca uveden kazenski postopek. Kazensko sodišče je zaradi nevarnosti odtujevanja poseglo po blokadi njegovega premoženja, s čimer pa se posega tudi v tožničine pridobljene premoženjske pravice. Z izdajo predlagane začasne odredbe tožencu ne more nastati nobena škoda, saj premoženje, ki je predmet te pravde, ni samo njegovo. V danem primeru gre za sklep presenečanja, saj po ustaljeni sodni praksi sodišča v tovrstnih primerih zavarovanj ne zavračajo in se ne spuščajo v poglobljeno ugotavljanje drugih pogojev. Zadostuje izkazana verjetnost, da gre za skupno premoženje, ki je bilo pridobljeno na izviren način, da se premoženje nahaja le v sferi enega zakonca in da obstaja hipotetična možnost, da ta zakonec s tem premoženjem razpolaga brez soglasja drugega zakonca. Izpodbijani sklep se opira na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2459/2015 in II Cp 1338/2016, ki v tej zadevi nista uporabljiva. Nanašata se na povsem drugo dejansko in tudi pravno podlago, predvsem pa na lastnino, ki je bila dolžnikova in ne skupna lastnina, kot je značilnost obravnavanega primera.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve. Med njima obstaja pomembno razlikovanje, saj so za zavarovanje denarne terjatve predpisani strožji pogoji. Obema je sicer skupen pogoj nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Pri nedenarnih terjatvah ni pomembno, kdo je njen povzročitelj, pri denarnih pa je izrecno določeno, da mora nevarnost izhajati iz dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora biti izkazan obstoj objektivne nevarnosti. Predlagatelj mora zatrjevati in dokazati okoliščine, ki so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Medtem, ko mora upnik pri denarnih terjatvah izkazati subjektivno nevarnost, kar je zahtevnejše, saj vključuje dokazovanje dolžnikovega ravnanja, ki je/bo ogrozilo izvršbo. Za podanost subjektivne nevarnosti mora obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, kar pa ni pogoj pri zavarovanjih nedenarne terjatve, kjer se zahteva obstoj objektivne nevarnosti.

6. Sodišče prve stopnje tega razlikovanja ni ustrezno ovrednotilo, ko je presojalo težo toženčevih ravnanj, izhajajočih iz tožničine trditvene podlage. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zaključku o pomanjkljivi konkretizaciji tožničinih navedb glede obstoja nevarnosti, saj ustrezna razmejitev - upoštevaje dejstvo, da tožnica uveljavlja tako zavarovanje denarne kot tudi nedenarne terjatve - ni bila opravljena. Tako mora biti pri denarnih terjatvah verjetnost nastanka težko popravljive škode predvidljiva in konkretna. Splošna navajanja in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice standardu verjetnosti ne zadostijo.

7. Tožnica pa poleg denarnega zahtevka uveljavlja tudi zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev in določitev deležev, kar predstavlja nedenarno terjatev. Poleg verjetnega obstoja terjatve je treba za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkazati še enega izmed naslednjih pogojev: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), slednje pa velja tudi pri zavarovanju denarnih terjatev.

8. V obravnavani zadevi se sodišče z vprašanjem verjetnosti obstoja tožničine terjatve ni ukvarjalo. Takšno postopanje ni nujno nepravilno, saj morajo biti pogoji iz 270. čl. oziroma 271. člena ZIZ podani kumulativno – ugotovljena verjetnost obstoja terjatve in verjetnost obstoja nevarnosti. V primeru, da sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev za zavarovanje z začasno odredbo, se mu zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka z drugim pogojem ni treba ukvarjati. Vendar pa je v danem primeru drugače. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju pritožbe, da bi se zaradi tožničinega zatrjevanja o obstoju skupnega premoženja prvo sodišče moralo ukvarjati tudi z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve. Tožnica je namreč zatrjevala, da bo toženec zaradi predlagane začasne odredbe utrpel zgolj neznatno škodo, oziroma da ne bo trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Navedeno je tožnica utemeljevala s tem, da premoženje, ki je predmet te pravde, sodi v sklop skupnega premoženja, na katerem ima ona najmanj 50 % delež. Opozarjala je na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerih zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more razpolagati z nedoločnim delom skupnega premoženja. Teh navedb prvo sodišče ni presojalo, ampak se je sklicevalo na stališče sodne prakse, da je vsak poseg v tujo lastnino škodljiv za lastnika.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da zadevi II Cp 1338/2016 in II Cp 2459/2015 za konkretni primer nista uporabljivi. Obravnavata situacije, v katerih je bil predlagan poseg v tujo lastnino, medtem ko v aktualnem primeru tožnica zatrjuje obstoj skupnega premoženja. To pa zahteva, da se sodišče opredeli tudi do verjetnosti obstoja terjatve in nato presodi zatrjevanja tožnice o nastanku zgolj neznatne škode oziroma, da toženec ne bo trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bodo brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na odločbo II Cp 1021/2014, ki prav tako daje posebno težo dejstvu, da je predmet tožbenega zahtevka skupno premoženja pravdnih strank.

10. Zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

11. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče odpravi izpostavljene pomanjkljivosti: opredeli naj se do vprašanja verjetnosti obstoja terjatve, opravi razmejitev med objektivno in subjektivno nevarnostjo, glede na dejstvo, da tožnica uveljavlja zavarovanje tako za denarno kot tudi nedenarno terjatev ter se opredeli do neznatne škode oziroma blažjih neugodnih posledic za toženca v luči dejstva, da tožnica zatrjuje obstoj skupnega premoženja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.