Jedro

Oškodovanec lahko poda predlog za pregon še preden izve, kdo je kaznivo dejanje storil, tak predlog pa ohrani procesno veljavo tudi potem, ko oškodovanec izve, da se je utemeljen sum osredotočil na določeno osebo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 10.10.2003 B.L. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Prav tako je obsojenemu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek v znesku 200.000,00 SIT, oškodovanca pa z višjim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.10.2004 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja izpustilo eno izvršitveno dejanje in obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na en mesec zapora in preizkusno dobo skrajšalo na eno leto ter oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek znižalo na 100.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenega B.L. je dne 1.3.2005 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno obravnavanje“.

V zahtevi vložnik najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in navaja, da oškodovančeva ustna ovadba zoper neznanega storilca, dana policiji, ne more biti podlaga za kazenski pregon obsojenca, da izpodbijana sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti ter da prihaja do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, sodba sodišča druge stopnje pa ne vsebuje presoje vseh pritožbenih navedb. Vložnik še navaja, da je sodišče preuranjeno odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, da ni obrazložilo odločbe o stroških ter da drugostopno sodišče ni odločilo o stroških postopka.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem mnenju ni podana nobena od kršitev, navedenih v zahtevi. Ne drži očitek, da je kazenski postopek tekel brez predloga oškodovanca, saj je oškodovanec podal ustno kazensko ovadbo, kakor tudi premoženjskopravni zahtevek. Z nadaljnjimi navedbami pa zahteva izpodbija dejansko stanje. Prav tako po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni podana kršitev kazenskega postopka glede skladnih razlogov o odločilnih dejstvih za izrek obsodilne sodbe, saj imata obe sodbi zadostne, pravilne in prepričljive razloge. Zahteva posega v dejansko stanje tudi z očitkom glede neobstoja občutka ogroženosti pri oškodovancu. Tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je uveljavljala pritožba. To velja tudi glede obrazložitve o plačilu odškodnine in odločbe o stroških kazenskega postopka. Ni mogoče sprejeti očitka, da je sodišče prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku odločilo preuranjeno in brez možnosti obsojenca, da bi na zahtevek odgovoril, saj je imel obsojenec v okviru pravice do obrambe možnost, da se opredeli do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca tako na prvi kot na drugi stopnji.

B.

4. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vložnik v zahtevi pravilno navaja, da spada kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ med t.i. predlagalne delikte, za katere se storilec preganja na predlog oškodovanca. Ni pa mogoče pritrditi stališču, da ta procesna predpostavka v obravnavanem primeru ni bila podana. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Ta izjava je lahko ustna ali pisna, pomembno je, da je izjava volje jasna in nedvoumna. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZKP se v primeru, da je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. ZKP nima določb o tem, kaj mora vsebovati ovadba, niti ni predpisana posebna obličnost. Ovadba pomeni sporočilo pristojnemu državnemu tožilstvu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Zato mora vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev ter ime domnevnega storilca, če je ta ovaditelju znan. Ustna ovadba je lahko policiji podana tudi po telefonu. Vrhovno sodišče je takšno stališče pojasnilo že večkrat, na primer v sodbi z dne 14.12.2001, opr. št. I Ips 80/98 in sodbi z dne 6.10.2005, opr. št. I Ips 153/2005. Kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 12.1.2002, ki se v spisu nahaja na list. št. 5, je oškodovanec po telefonu poklical policijo in naznanil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ter podal opis dejanja, o čemer je bil nato v skladu z določbo drugega odstavka 147. člena ZKP napravljen uradni zaznamek. Ker oškodovancu v trenutku, ko je izvedel za kaznivo dejanje, storilec še ni bil znan, je podal ustno kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. Že z naznanitvijo dejanja policiji je oškodovanec izrazil svojo voljo, da se preganja naznanjeno kaznivo dejanje, kar pa po naravi stvari pomeni, da se preganja storilec naznanjenega kaznivega dejanja. Kazenski postopek zoper neznano osebo namreč ni mogoč, in ne more biti v oškodovančevem pravno varovanem interesu. Glede na navedeno oškodovancu ni bilo potrebno ponoviti predloga za kazenski pregon potem, ko je bil seznanjen z dejstvom, da je B.L. utemeljeno osumljen storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Taka razlaga upošteva ureditev pregona predlagalnih deliktov, ki upošteva, da je oškodovanec praviloma prava neuka stranka, saj so na tak način varovane njegove pravice, ki mu jih daje kazenski zakon. Pri podaji predloga za pregon je oškodovanec omejen s subjektivnim procesnim rokom, določenim v prvem odstavku 51. člena ZKP, ki teče od dneva, ko je oškodovanec izvedel za dejanje in storilca (kumulativno). Rok je prekluziven, z njegovim potekom izgubi oškodovanec pravico do pregona. Navedena določba pa oškodovancu ne odvzema možnosti, da poda predlog za pregon še preden izve kdo je kaznivo dejanje storil, in da tak predlog ohrani procesno veljavo tudi potem, ko oškodovanec izve, da se je utemeljen sum osredotočil na določeno osebo.

Hkrati je s tako ureditvijo ohranjena oškodovančeva pravica, da sam odloča o tem, ali bo zoper določenega storilca tekel kazenski postopek ali ne, saj lahko vse do konca glavne obravnave svoj predlog umakne (57. člen ZKP). Pri tem je ključno, da oškodovanec pred uvedbo kazenskega postopka ve, kdo je domnevni storilec oziroma da se oškodovanca v postopku, ki teče pred uvedbo kazenskega postopka, seznani z identiteto osumljenca oziroma obdolženca, saj se le tako lahko zagotovi oškodovancu možnost, da v skladu s svojo pravico odloča o tem, ali bo kazenski postopek zoper določenega storilca uveden ali ne. V obravnavanem kazenskem postopku je bil tudi ta pogoj izpolnjen. Oškodovanec je bil zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, iz zapisnika o njegovem zaslišanju pa izhaja, da je takrat že vedel, da je utemeljen sum osredotočen na B.L. Vsaj od tega trenutka dalje je imel oškodovanec možnost svoj predlog umakniti, če bi to želel. Iz njegovih dejanj pa nedvomno izhaja prav nasprotno, torej da je njegov interes po pregonu B.L. obstajal in tudi med nadaljnjim postopkom ni prenehal. Neutemeljena je trditev vložnika, da bi moralo sodišče v izpodbijani sodbi obrazložiti okoliščine v zvezi z obstojem predloga za pregon. Ker se med postopkom ta okoliščina ni izkazala za sporno, tudi ni potrebno, da bi sodišče v izpodbijani sodbi posebej navajalo in pojasnjevalo, da je pregon tekel na podlagi predloga oškodovanca, da je bil predlog podan pravočasno in da ga je podal upravičeni tožilec, saj vse to izhaja iz podatkov v spisu. Obramba svojega pomisleka glede obstoja predloga oškodovanca ni izrazila niti med postopkom na prvi stopnji niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, temveč ga uveljavlja šele s tem izrednim pravnim sredstvom.

5. Prav tako ni podana v zahtevi posplošeno zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da je obsojeni B.L. storil dejanje, opisano v izreku sodbe, s čimer je izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je obrazložilo, kako presoja posamezne izvedene dokaze in katera dejstva šteje za dokazana. Navedlo je razloge, ki utemeljujejo motiv obsojenca, prav tako je obrazložilo, zakaj zaključuje, da je sporno pismo pri oškodovancu povzročilo prestrašenost. Med izrekom in obrazložitvijo sodbe tudi ni nasprotja, ki ga z nejasnimi izvajanji poskuša prikazati vložnik.

Z obsežnimi navedbami v zvezi s študijem obsojenca, dostopom do računalnika, s katerega je bilo poslano sporno elektronsko pismo, izpovedjo oškodovanca in obsojenčevega očeta, otrocih odpuščenih delavcev, razmerjem med obsojencem in sestro oškodovanca, operacijo želodca, interpretacijo izraza „big mama“, motivom obsojenca, zaposlitvijo obsojenčevega očeta, obstojem občutka ogroženosti in resne grožnje, zahteva izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani sodbi. Vložnik napada dokazno oceno sodišča in podaja lastno interpretacijo ugotovljenih okoliščin in izvedenih dokazov, posredno pa napada tudi število izvedenih dokazov. S temi navedbami v bistvu ne uveljavlja kršitve kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Vložnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Kot je že večkrat pojasnilo, je potrebno to določbo razlagati tako, da je dolžan vložnik v zahtevi navesti konkretne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti. Po navedbah zahteve pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse navedbe v pritožbi, pri tem pa vložnik ne pojasni, na katere pritožbene navedbe v zvezi z odločilnimi dejstvi sodišče druge stopnje ni odgovorilo, zato te procesne kršitve ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Zahteva pravnomočno sodbo neutemeljeno izpodbija tudi v delu, v katerem je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je oškodovanec premoženjskopravni zahtevek priglasil ustno na zapisnik na glavni obravnavi dne 11.6.2003 (list. št. 40). Pri tem je ravnal skladno z določbo tretjega odstavka 102. člena ZKP. Le-ta zahteva, da oškodovanec, ki je upravičen podati predlog, da se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, obravnava v kazenskem postopku, določno označi svoj zahtevek in predloži dokaze. V konkretnem kazenskem postopku je oškodovanec določno navedel višino svojega zahtevka, v okviru zaslišanja pa je obrazložil, kakšna škoda mu je nastala in s čim. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je oškodovanec pojasnil, da uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v višini 1.000.000,00 SIT zaradi strahu. Potrebno je dodati, da v nasprotju z mnenjem vložnika, oškodovanec ni dolžan pravno kvalificirati vrste škode, saj taka obveznost oškodovanca ne izhaja niti iz civilno-procesnih predpisov. Pravno kvalifikacijo nastale škode je v izpodbijani pravnomočni sodbi opravilo sodišče, ki je pri ugotavljanju vrste in višine škode sledilo izpovedi oškodovanca ter za pretrpljeni strah kot vzrok duševnih bolečin v skladu z določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Navedba zahteve, da obsojencu ni bila dana možnost, da odgovori na oškodovančev premoženjskopravni zahtevek, ni utemeljena in je v nasprotju s podatki v spisu. Oškodovanec je svoj zahtevek podal na glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča obsojeni in njegov zagovornik, ki sta se tako neposredno seznanila s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom in sta imela v nadaljevanju postopka možnost v zvezi z njim podati svoje navedbe ali dokazne predloge.

Z nadaljnjimi navedbami, da sodišče razen zaslišanja oškodovanca ni izvedlo nobenega dokaza v smeri ugotavljanja nastale nepremoženjske škode in da oškodovanec ni predložil nikakršnih dokazov, pa vložnik zahteve izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišča glede nastale nepremoženjske škode oziroma zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki se kot navedeno ne more uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

8. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da sodišče ni dovolj pojasnilo odločbe o stroških kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, da predstavljajo stroški postopka v znesku 8.560,00 SIT potne stroške prič. Natančnejša razčlemba teh stroškov v obrazložitvi sodbe ni potrebna, saj izhaja iz podatkov v spisu v kakšnih zneskih in za kakšne relacije so bili posameznim pričam izplačani potni stroški. Podobno velja za povprečnino, ki jo je sodišče odmerilo v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP. Trditev vložnika, da sodišče ni ugotavljalo premoženjskih razmer obsojenca, ne drži, saj le-te izhajajo iz izreka sodbe. Na dejstvo, da je v odločbi o stroških upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere kaže tudi to, da je sodišče obsojencu dovolilo plačilo stroškov postopka v več obrokih.

Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo sicer res spremenilo, vendar ne v odločbi o stroških postopka. To odločbo je nespremenjeno potrdilo. Zato ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da s pravnomočno sodbo ni odločeno, kdo je dolžan plačati stroške postopka. Izrek o stroških, nastalih v pritožbenem postopku, je odpadel, ker posebni stroški niso nastali, povprečnine pa sodišče ni odmerilo, saj je odločilo deloma v korist obsojenca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

9. Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik, je zahtevo zagovornika obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).