Jedro

Zahteva za uveljavljanje pravic delavca (v primeru, če delodajalec krši delavčevo pravico) ni vezana na rok. Drugačna situacija pa nastane, ko delodajalec o delavčevi pravici odloči s pravnim aktom (odločba, sklep). V takšnem primeru mora delavec zoper tak akt delodajalca pri pristojnem organu (ministru oziroma pooblaščeni osebi) vložiti ugovor v 15 dneh od dneva vročitve spornega pravnega akta. Če tega ne stori, ne more uspešno zahtevati razveljavitve takšnega akta pri pristojnem sodišču. Njegova tožba se v tem delu zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sklepa (ki ni pod pritožbo) postopek glede plačila dodatkov ustavilo (zaradi umika tožbe v tem delu). V 2. točki izreka je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval odpravo odločb tožene stranke z dne 22. 9. 2004, 10. 5. 2005, 5. 3. 2007, 14. 6. 2007, 13. 7. 2007, 28. 12. 2009 in sklepa z dne 7. 7. 2008, zavrglo. V 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na odpravo odločbe tožene stranke z dne 26. 8. 2008, posledično pa na obračun ter izplačilo razlike v plači za obdobje od 10. 5. 2005 do 7. 7. 2008 med količnikom 4,8 in količnikom 6,0, od 7. 7. 2008 do pravnomočnosti sodbe pa med količnikom 5,6 in količnikom 6,4, od neto mesečnih razlik v plači pa izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti razlike v plači do plačila, od pravnomočnosti te sodbe dalje pa tožniku obračunati in izplačati mesečno plačo za najmanj 43. plačni razred vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka od 1. 8. 2008 do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi obračunati mesečne razlike bruto plače med izplačanimi osnovnimi plačami za 40. plačni razred in plačami za najmanj 43. plačni razred, od bruto razlik odvesti pripadajoče davke in prispevke tožniku pa izplačati neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 927,50 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo in zoper sklep o zavrženju dela tožnikove tožbe se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa) razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrženjem dela njegove tožbe svojo odločitev napačno oprlo le na 3. odstavek 100a. člena ZObr, 2. odstavek 100a. člena ZObr pa je napačno navedlo v obrazložitvi sklepa. Sodišče prve stopnje napačno razloguje glede prekluzivnih rokov, ki izhajajo iz 100.a člena ZObr. Ugovor tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2008, ki ga je tožnik podal v okviru prekluzivnega roka, bi moralo sodišče razumeti tudi kot zahtevo za varstvo pravic, pri kateri pa tožnik ni bil vezan na noben rok. Delavec na obrambnem področju lahko poda zahtevo za varstvo pravic neupoštevaje rok, tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo in napačno zavrglo del njegove tožbe. V zvezi z izpodbijano sodbo tožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovega statusa, ko je ugotovilo, da je imel tožnik status višjega upravnega delavca. Pred imenovanjem v naziv major, torej pred napredovanjem je bil tožnik dejansko dne 17. 4. 2005 razrešen iz dolžnosti, ki jo je opravljal v nazivu stotnik, z 18. 4. 2005 pa je bil imenovan na novo dolžnost, ki se je opravljala v nazivu major. Na prejšnji dolžnosti je imel tožnik količnik v višini 4,0, zato ga je bilo potrebno šteti kot upravnega delavca in ne kot višjega upravnega delavca (195. člena ZJU). Po imenovanju na novo dolžnost je tožnik pridobil status višjega upravnega delavca, saj je bil imenovan v naziv V. stopnje. Glede na to so napačne navedbe tožene stranke, da za tožnika ni bilo mogoče uporabiti določbe 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. V korist tožnika sta tudi obrazložitvi pravnomočnih sodb VDSS opr. št. Pdp 1431/2010 (stran 5 sodbe) in Pdp 748/2006. V primeru 2. citirane sodbe je šlo za situacijo, ki je identična tožnikovi, saj je tožnik pred izvedbo napredovanja bil razporejen na formacijski dolžnosti, ki se ni uvrščala med višje upravne delavce (količnik 4,00), tožnik iz primera Pdp 748/2006 pa je imel količnik 3,80. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moral tožnik biti preveden najmanj v 42. plačni razred ob uvedbi novega plačnega sistema. Jedro spora je nepriznavanje že doseženih rezultatov napredovanj z odločbami od napredovanja tožnika v naziv major v letu 2005 in dalje. Tožena stranka bi morala ob izdaji izpodbijane odločbe upoštevati 20. člen ZSPJS. Z napačno določitvijo količnika ob prerazporeditvi s 1. 5. 2008 (pravilno: 1. 6. 2008) se je tožniku ta napaka odražala tudi v odločbi z dne 26. 8. 2008, pa tudi v odločbi z dne 15. 12. 2009. V kolikor ta nezakonitost ne bo odpravljena, se bo napaka ponavljala tudi v bodoče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa in izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi niti ne uveljavlja), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo del tožnikove tožbe, v zvezi s katerim je predlagal odpravo odločb tožene stranke z dne 22. 9. 2004 in 10. 5. 2005, 5. 3. 2007, 14. 6. 2007, 13. 7. 2009, 28. 12. 2009 ter sklepa z dne 7. 7. 2008 zato, ker je ugotovilo, da tožnik zoper navedene odločbe tožene stranke ni vložil ugovora. Ob tem je pravilno ugotovilo, da je predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Ta procesna predpostavka izhaja iz določbe 2. oz. 3. odstavka 100a. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Takšen postopek predhodnega varstva pri delodajalcu pa je z ozirom na člen 88/1 ZObr predviden tudi v 24., 25. oz. 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki predhodni postopek pri delodajalcu določa kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnik zoper zgoraj navedene odločbe tožene stranke ugovora ni vložil, niso bili podani pogoji za meritorno odločitev v njihovi pravni pravilnosti. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrglo del njegove tožbe, v zvezi s katerim je zahteval odpravo odločb tožene stranke, zoper katere pa ugovora ni vložil. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da bi moralo sodišče kot zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja (za katero sicer 100a. člen ZObr ne določa roka za njeno vložitev) upoštevati tožnikov ugovor, ki ga je zoper odločbo z dne 26. 8. 2008 podal dne 10. 9. 2008 (B18). S citiranim ugovorom je namreč tožnik napadel le odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2008, to odločbo pa je sodišče prve stopnje obravnavalo po vsebini.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo razliko med uporabo drugega in tretjega odstavka 100a. člena ZObr. Zahteva za uveljavljanje pravil delavca (v primeru, če delodajalec krši delavčevo pravico) ni vezana na rok. Drugačna situacija pa nastane, ko delodajalec o delavčevi pravici odloči s pravnim aktom (odločba, sklep). V takšnem primeru pa mora delavec zoper tak akt delodajalca pri pristojnem organu (ministru oziroma pooblaščeni osebi), vložiti ugovor v 15 dneh od dneva vročitve spornega pravnega akta. Če tega ne stori v 15 dnevnem roku (ki je rok prekluzivne narave), ne more uspešno zahtevati razveljavitve takšnega akta pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka za odpravo odločbe z dne 26. 8. 2008, posledično pa za priznanje vtoževane razlike v plači. Ugotovilo je, da je izpodbijana odločba temeljila na prej izdanih odločbah tožene stranke, ki so postale dokončne in pravnomočne. Glede na navedeno ni bilo podlage za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Tožnik je sicer v postopku izpostavil, da je jedro spora odločba tožene stranke iz leta 2005, ko je bil tožnik zaradi imenovanja v naziv major (iz naziva stotnik) razporejen v plačilni razred s količnikom 5,0, čeprav bi moral biti po stališču tožnika razporejen v višji plačilni razred. Ker tožnik zoper navedeno odločbo pravnega sredstva ni vložil, je ta postala dokončna in pravnomočna z vsemi pravnimi posledicami (ne glede na njeno morebitno nepravilnost).

Ob upoštevanju navedenega se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1431/2010 in Pdp 748/2006, saj sta temeljili na drugačnem dejanskem stanju. Iz citiranih odločb ni razvidno, da bi se v teh zadevah postavilo vprašanje upoštevanja pravnomočnih in dokončnih odločb delodajalca pri izdaji odločb, ki se bile predmet spora. Razen tega se je tožnik v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1431/2010 z dne 4. 3. 2011 skliceval na 5. stran citirane sodbe, na 5. strani citirane sodbe pa so povzeta stališča tožnika in ne pritožbenega sodišča. Na sodbo v zadevi opr. št. Pdp 748/2006 pa se je tožnik skliceval zato, ker je zatrjeval, da je bil v citirani zadevi tožnik uvrščen v plačni razred s količnikom 3,80, medtem ko je imel tožnik osnovni količnik 4,00. Ta osnovni količnik je imel tožnik v obdobju razporeditve na določeno formacijsko dolžnost z imenovanjem v naziv stotnik, medtem ko je v letu 2005 prišlo do imenovanja tožnika v naziv major, za katerega pa je bil tožniku določen plačilni razred s količnikom 5,00. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe postopek v tem delu ustavilo, del tožnikove tožbe zavrglo, preostali del njegovega tožbenega zahtevka pa zavrnilo kot neutemeljen, je pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP. Ob upoštevanju navedenega tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora odločilo napačno.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.