Jedro

Ker se predlagateljica čuti prikrajšana v svoji pravici do uporabe stvari v solastnini, saj sporne priključke uporabljata le nasprotna udeleženca, sama pa jih nujno potrebuje za uporabo svoje etažne lastnine, je utemeljena njena zahteva za ureditev solastninskega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi nasprotnih udeležencev se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavi.

II. V ostalem se pritožba nasprotnih udeležencev in v celoti pritožba predlagateljice zavrneta in se sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Predlagateljica in nasprotna udeleženca krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se vodovodni in elektro priključek za zgornjo etažo dvostanovanjske hiše na naslovu M., posamezni del 1 v stavbi 554, k.o. ..., uredi z izvedbo novega vodovodnega priključka in novega elektroenergetskega priključka na način, kot izhaja iz izreka sklepa ter nasprotnima udeležencema oz. vsakokratnemu lastniku parcele 8/27, k.o. ... naložilo, da je dolžan dopustiti izvedbo del na tej parceli, predlagateljici oz. lastniku posameznega dela 1 v stavbi 554 k.o. ... pa je naložilo, da je dolžna po izvedbi del zemljišče s parcelo 8/27, k.o. ... vzpostaviti v prejšnje stanje, na svoje stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da vse stroške izvedbe del kot tudi stroške vzpostavitve v prvotno stanje nosi predlagateljica oz. vsakokratni lastnik posameznega dela 1 v stavbi 554, k.o. ... (II. točka izreka sklepa). Glede skupnih stroškov postopka je odločilo, da jih nosita predlagateljica do 35/100, nasprotna udeleženca pa do 65/100 ter nasprotnima udeležencema naložilo, da sta dolžna plačati predlagateljici 525,39 EUR skupnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa), glede ostalih stroškov pa, da predlagateljica in nasprotna udeleženca nosijo vsak svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Predlagateljica se pritožuje zoper odločitev v I. in II. točki izreka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa. Navaja, da ima dvostanovanjska stavba, katere etažni lastnici sta udeleženki tega postopka, poleg posameznih delov tudi skupne dele, med katere sodijo tudi skupne vodovodne in elektro inštalacije. Skupne inštalacije potekajo iz zunanjosti stavbe znotraj nosilnih zidov stavbe do vsakega od posameznih delov. Napačna je argumentacija sodišča prve stopnje, ki je predlagateljici naložilo, da mora na svoje stroške zgraditi nove inštalacije. Delno sta utemeljena le argumenta o preglednosti delitve stroškov in zapiranju vode oz. elektrike. Pri uporabi obstoječih inštalacij bi delitev stroškov namreč potekala preko t.i. odštevalnih števcev, za preverbo katerih bi morala predlagateljica nasprotnemu udeležencu enkrat mesečno omogočiti vpogled. Ker gre za stavbo v etažni lastnini, je povezanost posameznih delov stavbe prek njenih skupnih delov neločljivo in nujno povezana z institutom etažne lastnine, zato bo določena mera komunikacije med lastnikoma obeh posameznih delov vedno potrebna. Špekulativne in neizkazane so navedbe sodišča o višji vrednosti nepremičnine in stroškovno ločenem povečanju amperske moči. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da predlagateljica skupnih inštalacij ne sme uporabljati, ampak si mora na lastne stroške zagotoviti nove, to pomeni zmotno uporabo temeljnih določb materialnega prava o etažni lastnini in solastnini.

3. Nasprotna udeleženca se pritožujeta zoper odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki sklepa in predlagata pritožbenem sodišču spremembo sklepa tako, da predlagateljica sama nosi vse skupne stroške, nasprotnima udeležencema pa povrne njune pravdne stroške. Predlagateljica ni nikoli zahtevala povrnitve skupnih stroškov, niti v predlogu za ureditev razmerij med solastniki, niti v kasnejših vlogah oz. na naroku. Povrnitev skupnih stroškov bi morala določno zahtevati. V sodni praksi je utrjeno stališče, da lahko nepravdno sodišče tudi glede skupnih stroškov odloči le na podlagi določne, opredeljene in pravočasne zahteve udeleženca. Tudi sicer se nasprotnima udeležencema ne more naložiti nobenih stroškov, ki jih je predlagateljica povzročila popolnoma po nepotrebnem in v njuno škodo.

4. Nasprotna udeleženca sta odgovorila na pritožbo predlagateljice, predlagata pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, razen v stroškovnem delu.

5. Pritožba nasprotnih udeležencev je delno utemeljena, pritožba predlagateljice pa ni utemeljena.

6. Predlagateljica v obravnavanem nepravdnem postopku zahteva, da sodišče uredi solastninsko razmerje med njo in nasprotnima udeležencema glede uporabe skupnih vodovodnih in elektro inštalacij ter dopustitve izvedbe del, potrebnih za priključitev njenega posameznega dela stavbe na obstoječa vodovodni in elektro priključek. Predlagateljica in nasprotni udeleženci so namreč etažni lastniki stavbe na naslovu M. (ID znak 0000), predlagateljica mansardnega dela stavbe, nasprotna udeleženca pa pritličja in kleti. Nasprotna udeleženca trdita, da sta skupaj s posameznim delom stavbe kupila lastno vodovodno in električno inštalacijo, ki se tudi nahaja v njunem posameznem delu in jo ves čas nemoteno uporabljata. Zato nasprotujeta temu, da predlagateljica svoj posamezni del v etažni lastnini priključi na obstoječa priključka električne in vodovodne inštalacije.

7. Kadar med solastniki pride do nesoglasij in sporov, ki jih sami sporazumno niso sposobni urediti, lahko ta razmerja uredi (odpravi) tudi sodišče v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki. Po določbi 112. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) lahko sodišče med ostalim uredi razmerje, kadar med solastniki ni doseženo soglasje glede uporabe solastne stvari. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je tudi v določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Stanovanjskega zakona (SZ-1). Skupni deli zgradbe, ki je v etažni lastnini, so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov (105. člen SPZ). Pri skupnih delih tako za etažne lastnike kot za solastnike velja, da jih sme uporabljati vsak sorazmerno svojemu delu, tako da omogočajo normalno uporabo tudi drugim solastnikom (prvi odstavek 66. člena SPZ). SZ-1 skupne dele zgradbe podrobneje opredeljuje, med ostalim so to tudi skupne inštalacije, kot so notranja električna in vodovodna napeljava, ki je za hišnimi priključki in se nahaja v skupnih prostorih (tretji odstavek 5. člena SZ-1).

8. Da gre pri spornem elektro in vodovodnem priključku (od hišnega priključka do odjemnega mesta v stanovanjih) za skupne dele stavbe, ki so v solastnini etažnih lastnikov, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo že na podlagi listin v spisu. O tem izrecno govori Akt o razdelitvi lastninske pravice na nepremičnini v etažno lastnino z dne 19. 4. 2012, ki skupne dele stavbe opredeljuje v 3. členu. Ker se predlagateljica čuti prikrajšana v svoji pravici do uporabe stvari v solastnini, saj sporne priključke uporabljata le nasprotna udeleženca, sama pa jih nujno potrebuje za uporabo svoje etažne lastnine, je utemeljena njena zahteva za ureditev solastninskega razmerja.

9. Ob pomoči izvedenca gradbene stroke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je celoten objekt (po zasnovi enostanovanjska hiša, ki jo je bivši lastnik šele kasneje razdelil na dva posamezna dela stavbe) priključen na vodovodno omrežje v vodomernem jašku ob vratih v garaži, pri čemer je notranja vodovodna inštalacija izdelana le za kletno in pritlično etažo. Za dovod hladne in tople vode v mansardo sta bili že ob izgradnji vgrajeni dve pocinkani vodovodni cevi od kotlovnice do tlaka v mansardi. Objekt ima elektroenergetski priključek v priključni omarici na fasadi, elektro števec je vgrajen v notranji razdelilni omarici v pritličju. V mansardi so vidne tri prazne kabelske cevi, ki so najverjetneje speljane iz elektro omarice v pritličju. Izvedenec je v mnenju opisal dve možni rešitvi (varianti) za napeljavo vodovodnega in elektro priključka v stanovanje predlagateljice: po prvi (cenejši) varianti z vgradnjo odštevalnega vodomera v kotlovnici in povezavo z dvižnim vodom do mansarde ter z vgradnjo dodatnega odštevalnega števca v razdelilno elektro omarico v pritličju ali s postavitvijo nove razdelilne omarice v mansardi; po drugi (dražji) varianti pa bi si predlagateljica uredila nov vodovodni in nov elektro energetski priključek do glavnega voda oz. omrežja. Izvedenec je v mnenju in tudi ob zaslišanju obširno pojasnil dobre in slabe plati obeh možnosti ter razloge, zakaj sam zagovarja kot tehnično in življenjsko boljšo drugo varianto. Zanjo se zavzemata tudi nasprotna udeleženca, medtem ko predlagateljica želi cenejši in enostavnejši priključek po prvi varianti. A v tem primeru bi bilo potrebno po ugotovitvah izvedenca namestiti za porabo vode in elektrike odštevalna števca, kar bi pomenilo oteženo plačevanje stroškov porabe vode in elektrike zaradi enotnega računa pri obeh upravljavcih ter težave pri zapiranju vode in odklopu elektrike v primeru nujnih nepredvidenih dogodkov ali ob izvajanju vzdrževalnih del v posameznem delu objekta. Po mnenju izvedenca prva varianta nikakor ni primerna za dva nepovezana lastnika posameznih delov objekta. V takšni življenjski situaciji se je prvostopenjsko sodišče znašlo pred dilemo, kako urediti uporabo skupnih instalacij na najprimernejši način, da na eni strani predlagateljica ne bi bila prikrajšana in da na drugi strani med njo in nasprotnima udeležencema ne bi v zvezi z ureditvijo spornega razmerja prihajalo do novih oz. nadaljnjih sporov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v tej situaciji sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča z izgradnjo novih priključkov ( v izogib odštevalnim števcem) najustreznejša, saj tretje možnosti (cenejša izgradnja nepovezanih priključkov), ni. Razlogi sklepa v prid ločenima priključkoma so razumni in jih pritožbene trditve ne omajejo. Drži, da je izvedenec dopustil prvo varianto kot tehnično možno in pravno dopustno, a na drugi strani s pomembnimi pomanjkljivosti. Drži tudi, da sobivanje obeh etažnih lastnikov zahteva določeno mero komunikacije med njima, a je ta očitno že v dobršni meri porušena. V tej situaciji tudi argument pritožbe, da naj bi bila pritožnica z odločitvijo sodišča dejansko razlaščena glede skupnih inštalacij, glede na vse doslej poudarjene okoliščine tega primera, ni ustrezen. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo predlagateljice v izpodbijanem delu (glede I. in II. točke izreka) in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Utemeljeno pa se nasprotna udeleženca pritožujeta zoper odločitev v III. točki izreka sklepa, s katero je skupne stroške postopka razdelilo med predlagateljico in nasprotnima udeležencema v razmerju solastninskih deležev tako, da sta nasprotna udeleženca dolžna predlagateljici povrniti 525,39 EUR skupnih stroškov. Pritožba pravilno opozarja na v sodni praksi uveljavljeno stališče, da ob smiselni uporabi ZPP tudi nepravdno sodišče odloči o povrniti stroškov le na podlagi določno opredeljene zahteve posameznega udeleženca1. Ker predlagateljica ni uveljavljala povrnitve skupnih stroškov in jih ni opredelila, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavilo.

11. Glede povrnitve stroškov postopka, ki jih ima v postopku posamezen udeleženec, v postopku za ureditev razmerjih med solastniki velja splošno pravilo prvega odstavka 35. člena ZNP, po katerem nosi vsak udeleženec sam svoje stroške. Nasprotna udeleženca zato neutemeljeno v pritožbi zahtevata spremembo odločitve o stroških v IV. točki izreka tako, da jima predlagateljica povrne njune stroške. Glede pritožbenih stroškov jih predlagateljica trpi sama, ker s pritožbo ni uspela, enako pa tudi nasprotna udeleženca, ker je njun pritožbeni uspeh le delen, saj sta uspela le s pritožbo zoper odločitev o skupnih stroških postopka, nista pa uspela s pritožbo, ki se nanaša na povrnitev njunih ostalih stroškov. Ker odgovor na pritožbo glede na vsebino in v povezavi z razlogi sklepa ni potreben strošek postopka, nasprotna udeleženca nista upravičena do priglašenih stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Odločbe VSL II Cp 1865/2017, I Cp 2519/2016, I Cp 2457/2010, I Cp 2409/2011.