Jedro

Lastnik se sicer ne more upirati vpisu v register kulturne dediščine, kolikor so za to izpolnjeni pogoji. Ker pa ta vpis prinaša določene omejitve, je treba obstoj kulturne dediščine z gotovostjo ugotoviti ter jo omejiti na najmanjši možni obseg.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Piran (v nadaljevanju predlagatelj) je na pobudo Občine Izola Ministrstvu za kulturo (v nadaljevanju tožena stranka) s predlogom, št. Rkd-08-12-00013-02-0 z dne 9. 1. 2013 predlagal, naj se v register nepremične kulturne dediščine vpiše enota dediščine z oznako EŠD 29847 z imenom Izola - Lokacija škvera (v nadaljevanju škver). Skladno s tem predlogom je ministrstvo s sklepom, št. Rkd-08-12-00013-03-0 z dne 16. 1. 2013, odločilo, da se predlagani vpis opravi. Tožeča stranka je po tem, ko je bila odločitev dokončna, predlagala obnovo postopka, saj ji kot lastnici nepremičnin, na katerih je škver, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Tožena stranka je ocenila, da je predlog tožeče stranke utemeljen in je s sklepom, št. 62221-10/2013/11 z dne 21. 5. 2013, predlogu za obnovo postopka ugodila. V obnovljenem postopku je tožena stranka izdala sklep, št. 62221-10/2013-MIZKS/19 z dne 20. 9. 2013, s katerim je razveljavila sklep z dne 16. 1. 2013 ter odločila, da se v register nepremične kulturne dediščine vpiše enota Izola - Lokacija škvera, vendar pa je v upravnem sporu sodišče s sodbo, opr. št. III U 386/2014-9 z dne 22. 1. 2015, po tožbi tožeče stranke sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka tožeče stranke, kot prizadete stranke, v postopku ni seznanila z dokazi in ji ni dala možnosti, da se o njih izjasni. Tožena stranka je v zadevi ponovno enako odločila s sklepom, št. 62221-10/2013-MIZKS/42 z dne 15. 6. 2015, vendar pa je sodišče s sodbo opr. št. III U 199/2016 z dne 23. 6. 2017 tudi ta sklep opravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, saj je ugotovilo, da odločitev tožene stranke ni bila obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno.

2. Tožena stranka je v ponovljenem postopku izdala sedaj izpodbijani sklep, št. 62221-10/2013-MIZKS/49 z dne 12. 5. 2016. Odločila, je, da se lokacija škvera vpiše v register nepremične kulturne dediščine, da je opis enote te kulturne dediščine v prilogi, ki je sestavni del sklepa (1. točka izreka) ter da se prvi sklep z dne 16. 1. 2013 odpravi (2. točka izreka). Drugače, oziroma višje kot ob prejšnjem odločanju je tožeči stranki odmerila stroške v zvezi z ugoditvijo predlogu za obnovo postopka v znesku 266,88 EUR ter določila, da jih mora tožeči stranki povrniti predlagatelj (3. točka izreka). Zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov v obnovljenem postopku ni ugodila (4. točka izreka) ter ugotovila, da z izdajo sedaj izpodbijanega sklepa niso nastali dodatni stroški (5. točka izreka).

3. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa uvodoma povzela potek dosedanjega postopka ter ugotovitve sodišča v vseh prej navedenih sodbah. Pojasnila je, da se lastnik nepremičnine ne more upreti vpisu svoje nepremičnine v register, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, da pa mu je treba v postopku omogočiti uveljavljanje nadzora nad upoštevanjem tako materialnih kot tudi procesnih določb. Trditve tožeče stranke, da je v postopku kršila določbe postopka, saj je sama zbirala dokaze, ni utemeljena, do česar se je opredelilo tudi sodišče v sodbi opr. št. III U 192/2015. Tožena stranka je v nadaljevanju naštela dokumente in dokaze, ki jih je upoštevala pri odločanju. Pojasnila je, da je predlagatelj predlog vložil v skladu z določili Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) in Pravilnika o registru kulturne dediščine. Predlog je po Navodilih za pripravo predloga za vpis v register nepremične kulturne dediščine sestavil v obliki elektronskega obrazca, ki sta mu bila priložena opis enote dediščine s karakteristično fotografijo in območje enote dediščine, določeno v digitalni obliki z uporabo GIS aplikacije. Tožena stranka je pojasnila, da je bil predlog popoln, da pa je bila dolžna preveriti pravilnost podatkov in jih po potrebi uskladiti, izpostavila pa, da gre pri vrednotenju kulturne dediščine za kompleksno strokovno nalogo, ki je v postopkovnem smislu zakonsko predpisana, v vsebinskem pogledu pa je ni mogoče vnaprej določiti. Pojasnila je tudi, da je predlagatelj tisti, ki kulturno dediščino identificira, saj razpolaga s strokovnim znanjem s tega področja.

4. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve citirala določbi 1. in 9. člena ZVKD-1, na kateri je oprla svojo odločitev. Pojasnila je, da je seznam zvrsti dediščine določen s Pravilnikom o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah ter da je predlagatelj predlagal, da se lokacija škvera vpiše v register nepremične kulturne dediščine kot memorialna dediščina, med katero se uvrščajo predvsem spominski objekti in kraji. Lokacija škvera je prostor spominjanja na tradicionalno dejavnost izdelovanja in vzdrževanja lesenih plovil. ZVKD-1 ne določa podrobnih kriterijev za vrednotenje dediščine, pač pa le splošna izhodišča, določena v 11. členu tega zakona, med katerimi je poudarjen pomen dediščine kot vira za razumevanje zgodovinskih procesov in pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom. Kriteriji za vrednotenje so se zato razvili na posameznih vsebinskih področjih.

5. Tožena stranka je v nadaljevanju opisala katere kriterije je preverjala pri odločanju o predlogu za vpis lokacije škvera v register, in sicer: avtentičnost, nadalje ogroženost, ohranjenost, redkost ter nenazadnje starost. Glede kriterija avtentičnosti je pojasnila, da je predlagana lokacija avtentičen prostor, kjer je od konca petdesetih let 20. stoletja do devetdesetih let 20. stoletja deloval škver, kar dokazujejo sledi materialnih ostankov škvera, ki so vidne na kopnem, nahajajo pa se tudi v morju in so vidne iz javno dostopnih ortofoto posnetkov. Glede kriterija ogroženosti, ohranjenosti, redkosti je tožena stranka pojasnila, da je na slovenski obali delovalo več škverov, da pa so na lokaciji obravnavanega škvera še edini ohranjeni avtentični materialni ostanki, ki omogočajo prezentacijo dejavnosti in obenem ohranjajo memorialni vidik nekdanje dejavnosti ladjedelništva na obali. Glede kriterija starosti je tožena stranka ugotovila, da ZVKD-1 ne določa absolutne starostne meje za dediščino, razen v izjemnih primerih, na primer na področju tehniške dediščine, za katero 57. člen tega zakona določa starost 50 let kot osnovo za preverjanje dediščine in kar predmetni škver tudi izpolnjuje.

6. Tožena stranka je ugotovila, da je predlagatelj predlagal, da naj se v register vpiše območje, ki je manjše od celotnega območja delovanja nekdanjega škvera, vendar pa kljub temu še omogoča ustrezno prezentacijo dejavnosti. Pojasnila je, da je iz ortofoto načrta mogoče razbrati, da ostanki navoza sani segajo vsaj 30 m na kopno, če pa se k temu doda dolžino plovila, to je največ 26 m, je predlog predlagatelja, da naj območje vpisa v register znaša cca 52 m, utemeljen. Glede širine območja je tožena stranka pojasnila, da je to določeno z dvema betonskima zidcema, ki tečeta vzporedno z navozom za sani, med njima pa je širina približno 17 m. Ker tehnična pravila določanja območij za register določajo, da se meje enote dediščine, kjer je to mogoče, določijo po parcelnih mejah, oziroma se nanje vežejo, se je tožena stranka na severu navezala na parcelno mejo, na kateri je v preteklosti obstajala večja stavba, od zidcev oddaljena za cca 3 m. Na južni strani parc. št. 1331/2 k.o. ... te nepremičnine ni bilo mogoče povsem izločiti iz območja vpisa, saj je zidec segal tudi v to območje. Tožena stranka je sledila predlogu predlagatelja, da se v območje, ki se vpiše v register, zato privzame le del te parcele, tako da se naveže na geodetsko točko med parc. št. 1331/1, 1331/2, 1334/1 in 1334/2, vse k.o. ... Ob tem je posebej poudarila, da je tožeča stranka svoje trditve o obsegu območja utemeljevala le na ostankih navoza sani in njihove širine, kar pa onemogoča prezentacijo na terenu. Pojasnila je še, da gre v obravnavanem primeru za memorialno dediščino, pri kateri ostanki v naravi niso ključni za presojo za vpis v register, saj sicer, na primer, lokacij vojaških spopadov ne bi bilo mogoče vpisati v register, pa taki primeri vendarle obstajajo, pri čemer primeroma navaja, da sta kraj poslednje bitke Pohorskega bataljona na Pohorju in spominski park Teharje celo razglašena za kulturna spomenika državnega pomena.

7. Tožena stranka je glede datacije delovanja škvera ugotovila, da je ta pričel delovati ob koncu petdesetih let 20. stoletja in je deloval do devetdesetih let 20. stoletja. To je ugotovila z javno dostopno strokovno literaturo in zato ni o tem zasliševala prič, kot je predlagala tožeča stranka.

8. Tožena stranka je še pojasnila, da je pri odmeri stroškov, do katerih je tožeča stranka upravičena zaradi vložitve predloga za obnovo postopka, izhajala iz ugotovitve, da gre za povprečno zahteven primer in je skladno s tem odmerila stroške v višjem znesku kot v predhodnem odločanju. Glede stroškov v obravnavanem postopku pa je odločila, da do teh stroškov tožeča stranka ni upravičena, saj v obnovljenem postopku s svojimi vlogami ni uspela.

9. Tožeča stranka s tožbo iz vseh tožbenih razlogov izpodbija 1. in 4. točko izreka sklepa tožene stranke, torej izpodbija odločitev, da se lokacija škvera vpiše v register nepremične kulturne dediščine in odločitev, da se njena zahteva za povrnitev stroškov zavrne. Predlaga, naj sodišče obe točki izreka sklepa odpravi, podredno pa, da se točki odpravita ter sklep v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi, naj ji tožena stranka povrne stroške postopka.

10. Tožeča stranka poudarja, da tožena stranka ni v celoti sledila navodilom sodišča v sodbi, opr. št. III U 192/2015 z dne 25. 3 2016. Navaja, da je pri odločanju upoštevala le tri splošne kriterije za vrednotenje kulturne dediščine ter se ob tem sklicevala na določbo 11. člena ZVKD-1, ki določa splošna izhodišča za vrednotenje kulturnih spomenikov, ni pa niti navedla niti se opredelila do prilagojenih kriterijev, ki veljajo za zvrst spominskih objektov in krajev, kamor je razvrstila škver. Tožena stranka bi namreč morala upoštevati metodologijo, ki jo določa Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. To oceno bi moral narediti že predlagatelj, ki je pripravil predlog za vpis škvera v register nepremične kulturne dediščine in svoj predlog interpretirati, kot to določa 84. člen ZVKD-1. 11. Glede obsega območja tožeča stranka meni, da tega, zgolj na podlagi virov, oziroma dokumentov, ki jih v izpodbijanem sklepu navaja tožena stranka, ni mogoče ugotoviti. Meni, da bi bilo treba ostanke škvera predstaviti ne le v digitalni obliki, pač pa tudi prezentirati na sami lokaciji. Poudarja, da je že sodišče izpostavilo, da je treba območje varovanja omejiti na najmanjši možni obseg ter da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je kot utemeljen obseg območja, ki se vpiše v register, treba določiti prav tak obseg, kot ga je predlagal predlagatelj. Tožena stranka je namreč le približno ocenila to območje, saj je navedla, da ostanki navoza sani segajo "vsaj" 30 m na kopno, ne pojasni pa niti tega, od kje podatek, da so bila plovila, ki so jih izdelovali v škverih, dolga vsaj 26 m. Tudi glede širine med zidcema navaja, da je ta "približno" 17 m. Tožeča stranka poudarja, da je tako določeno območje preobširno in preširoko in neprimerno širše od območja, na katerem se dejansko nahajajo vidni ostanki materialnih sledi, saj so ti na površini, ki je vsaj desetkrat manjša od predlagane. Meni, da ni konkretizirana niti trditev tožene stranke, da območja, ki sega v morje, zaradi določb Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ni smiselno vpisovati v register nepremične kulturne dediščine. Tožena stranka navsezadnje tudi ni opisala, katera tehnična pravila določajo, da se, kjer je to mogoče, ob vpisu območja v register sledi parcelnim mejam, oziroma se nanje veže. Tožeča stranka še trdi, da tožena stranka ni pojasnila, kakšen je obseg ostankov navoza sani, kar je ključno za vpis v register kulturne dediščine, niti ni ostankov opisala niti pojasnila, zakaj območje, za katerega se predlaga vpis, utemeljuje tako odločitev. Tožeča stranka zato predlaga, naj se v zadevi imenuje izvedenca, ki bo odgovoril na ta vprašanja.

12. Tožeča stranka oporeka tudi odločitvi tožene stranke v delu, kjer je ta zavrnila njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka ter meni, da je v predhodnih dveh upravnih sporih uspela (III U 386/2014 in III U 192/2015) in da je zato upravičena tudi do povračila stroškov, ki so nastali v upravnem postopku do izdaje obeh sodb.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, ponavlja svojo utemeljitev iz izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju izvedla dokaze, ki jih v sklepu posebej navaja, na tej podlagi ocenila predlog predlagatelja ter utemeljila svojo odločitev s tem, da je odpravila pomanjkljivosti v predhodnem odločanju in sledila vsem navodilom sodišča. Sodišče z njeno odločitvijo in argumenti, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, v celoti soglaša in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

16. Tožeča stranka s tožbo izpodbija le 1. in 4. točko izreka sklepa, ne pa tudi odločitve o tem, da se odpravi prvi sklep tožene stranke z dne 16. 1. 2013, kot tudi ne izpodbija odločitve o odmeri stroškov v zvezi z ugoditvijo predlogu za obnovo postopka. Sodišče se je zato omejilo le na odločanje o izpodbijanih točkah sklepa in se do ostalih ni posebej opredeljevalo.

17. Tožena stranka je pri odločanju o predlogu za vpis lokacije škvera v register nepremične kulturne dediščine najprej ocenila formalno pravilnost predlagateljevega predloga. Ugotovila je, da je popoln in sestavljen v skladu z določbami ZVKD-1, Pravilnika o registru kulturne dediščine ter na tej podlagi izdanega Navodila za pripravo predloga za vpis v register nepremične kulturne dediščine, kot tudi ugotovila, da je sestavni del predloga opis enote dediščine s karakteristično fotografijo ter predlog določitve območja, izdelan z GIS aplikacijo, kar vse je tudi sestavni del izpodbijanega sklepa. Po tem, ko je ugotovila, da je predlog formalno popoln, je citirala zakonsko podlago za svojo odločitev, to je določbi 1. in 9. člena ZVKD-1. Posebej je izpostavila pomen in vlogo lastnika nepremičnine, za katero je predlagan vpis v register nepremične kulturne dediščine in tako smiselno sledila pojasnilu sodišča, da se lastnik sicer ne more upirati vpisu, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, da pa je zato, ker ta vpis prinaša določene omejitve, treba obstoj kulturne dediščine z gotovostjo ugotoviti ter jo omejiti na najmanjši možni obseg. To tožena stranka nato še posebej pojasnjuje pri utemeljitvi določitve območja predmetnega vpisa.

18. Po tem, ko tožena stranka predstavi vsebino kulturne dediščine, posebej memorialne dediščine, pojasni tudi kriterije, na katere je oprla svojo odločitev, to je kriterij avtentičnosti, nadalje kriterij ogroženosti, ohranjenosti, redkosti in nazadnje še kriterij starosti. Pojasni tudi, da ZVKD-1 teh kriterijev posebej ne določa, da tudi stroka kriterijev ni posebej oblikovala, da pa gre za splošne kriterije. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpolnjevanje vseh treh kriterijev natančno pojasnila, kot tudi pojasnila, na podlagi katerih dokazov je prišla do takih zaključkov. Tožeča stranka sicer trdi, da je njeno navajanje zgolj splošno, vendar pa ne pojasni, v čem naj bi bila obrazložitev tožene stranke nepopolna ali taka, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sklicevanje, da bi moral to oceno opraviti že predlagatelj, ni utemeljeno. Sodišče je namreč že v sodbi opr. št. III U 192/2015 pojasnilo, da se je predmetni postopek sicer res vodil na predlog predlagatelja, da pa to ne pomeni, da sme tožena stranka izvajati le tiste dokaze, ki jih je ta predlagal, pač pa mora sama v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Tožena stranka je torej s tem, ko je sama pridobila nekatere dokaze, jih ustrezno ocenila in na njihovi podlagi sprejela odločitev, pravilno postopala v skladu s postopkom, ki ga upravnim organom nalaga Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka še trdi, da bi morala tožena stranka, poleg splošnih kriterijev, pri oceni ali lokacija škvera izpolnjuje pogoje, da se vpiše v register kulturne dediščine, upoštevati tudi pogoje, oziroma metodologijo, ki jo določa Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Sodišče temu ne sledi, saj je s tem pravilnikom določena metodologija za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnih in nepremičnih stvari, ki so po predpisih o naravni in kulturni dediščini razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, o katerih se odloča v postopku za denacionalizacijo (1. člen). Pravilnik torej nima meril za ocenjevanje pogojev za vpis v register nepremične kulturne dediščine, pač pa se uporablja izključno za vrednotenje že obstoječih kulturnih spomenikov v postopkih denacionalizacije.

19. Tožeča stranka tudi ne soglaša z odločitvijo tožene stranke o določitvi površine območja, ki se vpiše v register nepremične kulturne dediščine in meni, da tožena stranka ni upoštevala napotkov sodišča, vendar pa sodišče s tem ne soglaša. Tožena stranka je namreč, skladno z navodili v sodbi opr. št. III U 192/2015, obširno opisala na kakšen način in s pomočjo kakšnih virov je ugotovila obseg relevantnega območja, opisala materialne ostanke in njihovo lokacijo, pojasnila pomen ortofoto posnetkov, pojasnila, zakaj, glede na določila ZV-1, v območje ni zajeto območje ostankov škvera, ki so v morju, se izjasnila zakaj ogled kraja ni potreben, kot tudi pojasnila, zakaj je določen obseg na kopnem večji od dejansko ohranjenih navozov sani (možnost prezentacije). Sodišče zato ni sledilo predlogu tožeče stranke, da bi se v zadevi imenoval izvedenec, ki bi določil območje vpisa v register, saj dokazi, ki jih je v zvezi s tem izvedla in upoštevala tožena stranka, zadostna podlaga za tako odločitev. Ob tem velja posebej izpostaviti, da je lokacija enote dediščine v opisu enote določena s koordinatami, pojasnjeno kakšna je kvaliteta teh podatkov (odstopanja), območje pa prikazano tudi na grafični prilogi sklepa. To, da je površina območja določena s tem, da tožena stranka uporablja približke (tožeča stranka opozarja, da na to kaže navedba tožeče stranke o tem, da navozi sani segajo "vsaj" 30 m v kopno ali da je širina "približno" 17 m), po mnenju sodišča ni sporno, saj 3. poglavje Navodil za pripravo predloga za vpis v register nepremične kulturne dediščine določa, da se površina določi v hektarjih z natančnostjo dveh decimalk in da jo je dopustno določiti tudi približno. Tožena stranka je še pojasnila, da je ob določitvi območja sledila določbi tretjega odstavka 9. člena ZVKD-1, skladno s katero se skupaj z nepremičnino lahko kot dediščina opredelijo tudi sestavine in pritikline, ki so namenjene uporabi ali so nepogrešljive za njeno razumevanje. Na tej podlagi je utemeljila svojo odločitev, da v danem primeru niso zgolj ostanki tisti, ki določajo območje dediščine in se temu, glede na tako podano utemeljitev, sodišče pridružuje. Tožena stranka je za utemeljitev te svoje trditve uporabila primerjavo s krajem poslednje bitke Pohorskega bataljona in Teharjami. Sodišče sicer razume, da je skušala s tem le pojasniti, da v območje memorialne dediščine sodi območje, ki je kraj spominjanja in ne nujno zgolj kraj materialnih ostankov, četudi gre pritrditi tožeči stranki, da primerjava ni ustrezna, saj spomina na nekoč delujoči škver ne gre enačiti s krajema spomina na tam preminule ljudi, vendar pa to na pravilnost odločitve ne vpliva.

20. Sodišče povzema, da je odločitev tožene stranke v 1. točki izreka odločbe, da v register nepremične kulturne dediščine vpiše lokacijo škvera in to z opisi in območjem, kot sta prikazana v prilogah, utemeljena. Skladno s to odločitvijo je sodišče presodilo še odločitev tožene stranke v 4. točki izreka, torej odločitev, da zavrne zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v obnovljenem postopku. Tožeča stranka namreč trdi, da sta bila sklepa tožene stranke št. 62221-10/2013-MIZKS/19 z dne 20. 9. 2013 in št. 62221-10/2013-MIZKS/42 z dne 15. 6. 2015 s sodbama sodišča opr. št. III U 386/2014 in III U 192/2015 odpravljena, kar, kot navaja, pomeni, da je bila v teh dveh postopkih uspešna in je zato upravičena do povračila stroškov. Sodišče takemu stališču tožeče stranke ne sledi. V obravnavanem primeru se je upravni postopek pričel na predlog predlagatelja in se zato za odločanje o stroških postopka uporablja določba 114. člena ZUP. Skladno s to zakonsko določbo je za odločanje o stroških ključen uspeh v postopku, torej, če stranka v postopku uspe, je do povračila stroškov upravičena, sicer pa mora stroške nositi sama. Uspeh v postopku se presoja glede na dokončno odločitev, ta pa je bila v obravnavanem primeru sprejeta šele s to sodbo. S prvima dvema sodbama, na kateri se sklicuje tožeča stranka, namreč postopek ni bil končan, saj sta bili odločitvi tožene stranke odpravljeni ter vrnjeni v ponovno odločanje. Uspeh tožeče stranke in s tem njen zahtevek za povrnitev stroškov, ki so ji nastali med celotnim upravnim postopkom, torej od trenutka, ko je vstopila v postopek na podlagi sklepa, s katerim je bila dovoljena obnova postopka, se torej ocenjuje glede na sedaj sprejeto odločitev. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, to pomeni, da v postopku ni bila uspešna in zato tudi njena zahteva za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v upravnem postopku, ni utemeljena. To, da je sodišče v predhodnih sodbah določilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka, pa je odločitev, ki se nanaša zgolj na stroške obeh upravnih sporov, ne pa tudi upravnega postopka.

21. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.