Jedro

Toženka neutemeljeno opozarja, da je imel tožnik v spornem poletnem obdobju na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora. V skladu s sodno prakso se sicer, kadar ima posameznik na voljo več kot 4 m2, pri presoji, ali je prišlo med prestajanjem pripora do nedopustnega posega v posameznikovo intimo, pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik, vendar pa je kvadratura, ki jo je imel tožnik na voljo v spornem obdobju v sobah št. 115 in 82, le malo presegla 4 m2 (nekaj cm2, česar posameznik v prostoru niti ne zazna). Glede na navedeno in ker so bile v spornem poletnem obdobju v navedenih sobah štiri osebe (in ne tri ali manj) ter visoke temperature, je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik takrat bival v takšnih nevzdržnih razmerah, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Pri tem je tudi pravilno navedlo, da je od števila oseb odvisen tudi hrup v prostoru, slab zrak, zakajenost prostora, vsaka oseba dodatno poveča temperaturo,... Takšne neugodne razmere niso nujno povezane s prestajanjem pripora oziroma so presegle neizogibno raven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 285,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) naložilo toženki, da plača tožniku v roku 15 dni znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 dalje do plačila, (II) zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo 12.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 dalje do plačila) ter (III) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnikovo trpljenje v poletnih mesecih, ko je imel na razpolago več kot 4 m2 osebnega prostora, zaradi nevzdržnih temperatur preseglo trpljenje, ki je lastno utemeljenemu prestajanju pripora. Sodišče je štelo za odločilno temperaturo 25 ºC, ni pa za to podalo utemeljenih razlogov. Ta ocena je tudi neutemeljena, kar pokaže primerjava s tretjim odstavkom 25. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da temperatura zraka v delovnih prostorih ne sme presegati + 28 ºC, pri čemer je treba upoštevati predpostavljeno večjo fizično in psihično aktivnost posameznikov na delovnem mestu kot pripornikov. Po definiciji Agencije RS za okolje (ARSO) se šteje za topel dan dan, ko je najvišja dnevna temperatura zraka enaka ali višja od 25 ºC, za vroč dan pa dan, ko je najvišja temperatura zraka enaka ali višja od 30 ºC. Iz tabele merjenj temperature toženke izhaja, da je bila temperatura v obravnavanem obdobju enaka ali višja od 28 ºC skupaj 16 dni, enaka ali višja od 30 ºC pa zgolj 4 dni. Glede na navedeno ni pravilen zaključek sodišča, da je tožnik v spornem obdobju prestajal pripor v neznosni vročini. Poleg tega vročinski valovi, ki jih je ugotovilo sodišče, večinoma ne sovpadajo s spornimi obdobji. Treba je tudi upoštevati, da je imel tožnik ves čas na voljo umivalnik s hladno vodo, da je lahko preživel izven sobe tri ure dnevno, da se je njegov bivalni prostor večkrat na dan zračil, da je lahko uporabljal namizni ventilator in da je imel možnost vsakodnevnega tuširanja. Na nekatere dneve se je udeležil tudi obravnav na sodišču, kar pomeni, da je velik del dneva preživel izven sobe. Tožnikove izjave glede temperatur so bile pavšalne in nasprotujoče. Enkrat je navedel, da je bila soba obrnjena na vzhod, drugič na zahod, vse pa naj bi bile sončne. Priči B. in C. sta potrdili, da se je temperatura merila v sobi št. 117 v drugem nadstropju z zahodno lego. Sobe z vzhodno lego so bile hladnejše. Nobena soba ni bila izpostavljena soncu cel dan. Priča B. je tudi izpovedal, da v sobah nikoli ni bilo bolj vroče kot zunaj zaradi debelih zidov. Izmerjene temperature v sobah nikoli niso bile tako visoke kot zunanje temperature. Šlo je za kratka obdobja toplih oziroma vročih dni, ki ob dejstvu, da je imel tožnik na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora, ne morejo pomeniti takšnih nevzdržnih razmer, ki bi upravičevale prisojo odškodnine. V tej zvezi opozarja tudi na stališče sodne prakse, zavzeto v odločbi II Ips 88/2017. Posledično izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi neustreznih razmer v priporu. Pravna podlaga tožbenega zahtevka sta 21. člen Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, prav tako pa med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni, ter prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim pripada oškodovancu (med drugim) za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil tožnik, ki je bil v priporu od 27. 5. 2010 do 20. 11. 2012 in od 23. 11. 2012 do 24. 12. 2012, podvržen nehumanim razmeram prestajanja pripora vsega skupaj 645 dni ter mu iz tega naslova dosodilo enotno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.000,00 EUR. Ocenilo je, da je tožnik med drugim bival v nevzdržnih razmerah v obdobju od 18. 7. 2011 do 23. 8. 2011, od 18. 7. 2012 do 23. 7. 2012 in od 31. 7. 2012 do 29. 8. 2012, skupaj 73 dni, ko je imel na voljo 4,02 ali 4,09 m2 osebnega prostora in so bile v sobi, v kateri je bival še s tremi priporniki, visoke (neznosne) poletne temperature. Pritožbeno sporno je prav navedeno poletno obdobje. Toženka meni, da tožnikovo trpljenje v tem obdobju ni preseglo trpljenja, ki je lastno utemeljenemu prestajanju pripora, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

7. Toženka neutemeljeno graja zaključek izpodbijane sodbe o visokih poletnih temperaturah v spornem obdobju, ki ima oporo v izvedenih in pravilno ocenjenih dokazih. Sodišče prve stopnje je sicer v 36. točki obrazložitve sodbe navedlo, da so temperature v sobi št. 117 zavoda, v katerem je tožnik prestajal pripor,1 poleti 2011 in 2012 redko padle pod 25 ºC, kar je nižja temperatura od tiste, ki jo Pravilnik, na katerega se sklicuje toženka, v tretjem odstavku 25. člena določa kot maksimalno temperaturo (28 ºC) na delovnem mestu, vendar pa je tudi ugotovilo, da je znašala povprečna poletna temperatura v letu 2011 26 ºC, v letu 2012 pa 27,38 ºC, maksimalna temperatura pa 32,8 ºC oziroma 34,1 ºC. Pojasnilo je tudi, da so se temperature popoldne merile med 17.00 in 17.30 uro, kar pomeni, da so bile temperature ob 13.00 uri višje za cca dve ali več stopinj. Iz povzetega izhaja, da so se poletne temperature po ugotovitvah sodbe (pogosto) gibale okrog 28 ºC, kar je nedvomno visoka temperatura za notranji prostor. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje štelo kot odločilno temperaturo 25 ºC, tako ne drži. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo poletne temperature kot celoto oziroma utemeljeno ni ugotavljalo temperature za vsak poletni dan posebej,2 še zlasti glede na to, da v skladu s stališčem sodne prakse negativne posledice, ki presegajo omejitve, neizogibno povezane z odvzemom svobode, utemeljujejo enotno odmero odškodnine in ne odmere za dan prekomernega trpljenja.3 Primerjava položaja tožnika s položajem delavca oziroma temperatur v priporniški sobi in na delovnem mestu ni na mestu, in sicer že iz razloga, ker delavec na delovnem mestu preživi v povprečju 8 ur na dan, pet dni na teden, tožnik pa je preživel v priporniški sobi tudi v poletnih mesecih po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe v povprečju vsak dan več kot 20 ur. Toženka prav tako neutemeljeno navaja definiciji ARSO o tem, kdaj se šteje dan za topel in kdaj za vroč, saj sta relevantni za zunanje temperature in ne za temperature v notranjih prostorih, sploh pa ne v majhnih priporniških sobah, v katerih se večino dneva nahaja več oseb in je omejena možnost zračenja. Glede na vse navedeno tudi ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje na to, koliko dni so temperature v priporniški sobi presegle 28 ºC (topel dan) in koliko dni 30 ºC (vroč dan).

8. Zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik v spornem poletnem obdobju bival v nehumanih razmerah, toženka ne uspe izpodbiti niti s pritožbenimi navedbami, da je imel tožnik ves čas na voljo umivalnik s hladno vodo, da je izven sobe preživel 3 ure dnevno, da se je lahko njegov bivalni prostor večkrat na dan zračil, da je lahko uporabljal namizni ventilator, da je imel možnost vsakodnevnega tuširanja ter da se je nekatere dneve udeležil obravnav na sodišču. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so navedene okoliščine le delno olajšale stisko pripornikov (tožnika) zaradi visokih temperatur, ne pa je odpravile. Poleg tega velja še opozoriti, da zračenje sob po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe v vročih poletnih dneh ni bilo posebno učinkovito, obravnav na sodišču pa se je tožnik v spornem obdobju udeležil zgolj 4 krat, pa še to večinoma v dopoldanskem času, ko so temperature znosnejše kot popoldne.

9. Toženka tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik enkrat navajal, da je bila njegova soba obrnjena na vzhodno, drugič pa na zahodno stran, vse pa naj bi bile sončne, saj je tožnik v času prestajanja pripora zamenjal več sob, kar ni bilo sporno. Pri tem je v spornem obdobju bival v sobah št. 115 in 82, ki sta po neprerekanih trditvah tožnika obrnjeni na zahodno stran, tako kot soba št. 117, v kateri se je merila temperatura. Zahodna stran pa je, kot priznava sama toženka v pritožbi, toplejša kot vzhodna. Ob dejstvu, da sta tako tožnik kot priča Č., ki je v priporu bival skupaj s tožnikom, izpovedala, da je bilo sonce v sobi praktično cel dan ter da so bile temperature v sobi višje kot zunaj, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče B., da v sobah nikoli ni bilo bolj vroče kot zunaj, na katero opozarja toženka. Pravilno je tudi pojasnilo, da je to, ali je temperatura višja v sobi ali zunaj, odvisno tudi od dela dneva.

10. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno opozarja na to, da je imel tožnik v spornem poletnem obdobju na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora. V skladu s sodno prakso se sicer, kadar ima posameznik na voljo več kot 4 m2, pri presoji, ali je prišlo med prestajanjem pripora do nedopustnega posega v posameznikovo intimo, pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik, 4 vendar pa je kvadratura, ki jo je imel tožnik na voljo v spornem obdobju v sobah št. 115 in 82, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, le malo presegla 4 m2 (nekaj cm2, česar posameznik v prostoru niti ne zazna). Glede na navedeno in ker so bile v spornem poletnem obdobju v navedenih sobah štiri osebe (in ne tri ali manj) ter visoke temperature, je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik takrat bival v takšnih nevzdržnih razmerah, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Pri tem je tudi pravilno navedlo, da je od števila oseb odvisen tudi hrup v prostoru, slab zrak, zakajenost prostora, vsaka oseba dodatno poveča temperaturo,... Takšne neugodne razmere niso nujno povezane s prestajanjem pripora oziroma so presegle neizogibno raven.

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo: 500 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialne stroške, oboje zvišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 285,59 EUR. Priznane stroške mora toženka plačati tožniku v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Sobi št. 115 in 82, v katerih je tožnik bival v spornem obdobju, sta na isti strani kot soba št. 117 - glej obrazložitev pod točko 9 te sodbe. 2 Pravilno ni štelo kot bistveno, da temperature kakšen dan poleti tudi niso bile visoke. 3 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017. 4 Ibidem.