Jedro

Višje sodišče se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je namen ZOPNI (prvi in drugi odstavek 2. člena) v praksi mogoče učinkovito zagotoviti samo z dopustitvijo možnosti (subsidiarnega) odvzema bodisi nadomestnega premoženja bodisi z naložitvijo denarnega zneska v plačilo. Drži, da je takšna možnost uveljavljena pri odvzemu protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku (75. člen KZ-1), vendar to nikakor ne pomeni, da je tako tudi v ZOPNI. Kot je to izčrpno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, česa takega ZOPNI ne določa, ZOPNI-A (ki za obravnavani primer ne velja) pa v drugem odstavku 34. člena dopušča, da lahko država do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke spremeni tožbo tako, da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Šele navedena novela je prinesla ureditev, po kateri se lahko odvzame premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, vendar še to le pod pogoji iz navedenega člena. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se tudi v tem primeru odvzame "premoženje nezakonitega izvora" - ki pa je ponovno razumljeno kot posamezni konkretni premoženjski predmeti ali denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, ne pa kot nekakšen negativni saldo premoženja, za plačilo katerega naj bi nastala terjatev države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (I.) ugovoru delno godilo in izpodbijani sklep v IV. točki izreka razveljavilo: pod prvo alinejo prvega odstavka podtočke (a) v celoti; delno pod drugo alinejo istega odstavka iste podtočke, in sicer kolikor presega prvotoženčev delež 4/160 na tam navedeni nepremičnini: in pod prvo alinejo prvega odstavka podtočke(c) v celoti; razveljavilo odrejena neposredna dejanja zavarovanja (prepoved prvemu tožencu, da bi odtujil ali obremenil parcele št. 1/29, 1/68, vse k. o. X, prepoved, da bi nad deležem 4/160 odtujil ali obremenil svoj delež 18/125 na nerazdeljenih delih stavbe št, 900 v stavbi št. 359 k. o. X (ID 000), stoječe na parceli št. 17/2); (II.) ugovoru delno ugodilo in izpodbijani sklep v IV. točki izreka razveljavilo pod prvo alinejo prvega odstavka podtočke (b), kolikor zadeva drugotoženkin delež 3885/10.000 na dveh tam navedenih nepremičninah; razveljavilo odrejeno neposredno dejanje zavarovanja (prepoved odtujitve in obremenitve, a le kolikor zadeva drugotoženkin delež 3885/10.000 parcel št. 1/9 in 1/10, obeh k. o. X); in predlog tožeče stranke za zavarovanje v tem delu zavrnilo; (III.) v vsem ostalem je ugovor tožene stranke zavrnilo.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa in navaja pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožencev v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi pritrjuje sodišču prve stopnje, da se finančna preiskava ne sme raztezati na premoženje, ki izvira iz obdobja več kot pet let pred letom, v katerem je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje. Ne strinja pa se z njegovim stališčem, da v določbah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) ni podlage, da bi tožeča stranka dosegla, da bi se toženi stranki odvzelo premoženje, ki ga ta ob vložitvi tožbe nima, kot tudi ne, da naj bi bilo s stališča zakona vseeno, ali ga nikdar ni imela ali pa ga samo nima več. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo delno ugoditi ugovoru in razveljaviti odrejenega začasnega zavarovanja v kateremkoli delu, saj bo tožeča stranka (v primeru zase ugodne sodbe zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora), če tožena stranka ne bo prostovoljno izpolnila denarnega zahtevka, tega lahko izterjala s posegom po premoženju, glede katerega je bilo z izpodbijanim sklepom začasno zavarovanje odpravljeno.

6. Pritožba opozarja na 41. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-91/15-24 z dne 16. 3. 2017, v kateri je zapisan zakonodajalčev namen pri sprejemanju ZOPNI. Zakon naj onemogoči materialno okoriščanje, izvirajoče iz ravnanj, ki so javnopravno prepovedana, zaradi varstva vrednot skupnosti. Cilj zakona je onemogočiti materialno okoriščanje posameznikov s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, in preprečitev investiranja premoženja nezakonitega izvora v nadaljnjo protipravno dejavnost oziroma preprečitev širjenja takih dejavnosti. Ocenjuje, da je glede na tak namen zakona jasno, da ne more biti dopustno nikakršno materialno okoriščanje posameznikov s protipravno dejavnostjo, tudi ne v primeru, ko takšno okoriščanje (ki je bilo ugotovljeno v finančni preiskavi) v fizičnem smislu ne obstaja več, ker je bilo (npr.) porabljeno.

7. Višje sodišče se ne strinja s (tako v pritožbi kot tudi že v postopku na prvi stopnji navedenim) stališčem tožeče stranke, da je namen ZOPNI (prvi in drugi odstavek 2. člena) v praksi mogoče učinkovito zagotoviti samo z dopustitvijo možnosti (subsidiarnega) odvzema bodisi nadomestnega premoženja bodisi z naložitvijo denarnega zneska v plačilo. Drži, da je takšna možnost uveljavljena pri odvzemu protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku (75. člen KZ-1), vendar to nikakor ne pomeni, da je tako tudi v ZOPNI. Kot je to izčrpno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, česa takega ZOPNI ne določa, ZOPNI-A (ki za obravnavani primer ne velja) pa v drugem odstavku 34. člena dopušča, da lahko država do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke spremeni tožbo tako, da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Šele navedena novela je prinesla ureditev, po kateri se lahko odvzame premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, vendar še to le pod pogoji iz navedenega člena. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se tudi v tem primeru odvzame "premoženje nezakonitega izvora" - ki pa je ponovno razumljeno kot posamezni konkretni premoženjski predmeti ali denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, ne pa kot nekakšen negativni saldo premoženja, za plačilo katerega naj bi nastala terjatev države.

8. Pritožnici se morda res zdijo "Nesmiselni postopki po ZOPNI, kjer bi finančna preiskava pokazala določen izračun nesorazmerja, potem pa država ne bi odvzela tako izračunanega nezakonito pridobljenega premoženja v celoti, ker ga je tožena stranka uspešno porabila ali skrila", vendar pa, kot je v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo sodišče prve stopnje, se sodišče ni pristojno izrekati o tem, kaj bi bilo morda pametno, koristno in glede na siceršnjo zakonsko ureditev dosledno še uzakoniti, temveč se mora osredotočiti le na to, kaj je uzakonjeno. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ZOPNI ni predpisal pravnega režima, po katerem bi morala oseba, ki je nezakonito pridobljeno premoženje nato v celoti porabila, skrila ... tako, da nanj ni mogoče seči z izvršbo, plačati vrednost tistega, česar država ne bi mogla več vzeti.

9. Pritožnica z ničemer ne pojasni svojega razumevanja (dela) odločbe Ustavnega sodišča RS (U-I-96/15-22, opomba št. 7), ki jo je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo že sodišče prve stopnje in ki pravi: Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednost, torej ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem prav premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe (na primer odsvojitev premoženja). Iz zapisanega namreč po oceni višjega sodišča jasno izhaja, da lahko odvzem premoženja po ZOPNI obsega le odvzem natančno določenega premoženja, za katerega mora biti izkazano, da je bilo pridobljeno znotraj relevantnega časovnega okvira.

10. Višje sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, zavzetem v odgovoru na pritožbo, ki povzema potek postopka sprejema ZOPNI-A. Prvotno besedilo novele je predvidevalo možnost naložitve plačila denarnega zneska (22. člen vladnega besedila novele), nato pa je k temu dala kritične pripombe zakonodajno pravna služba državnega zbora, ki je opozorila na spornost takšnega določila. Na koncu je bil sprejet amandma v današnjem besedilu. Obrazložitev amandmaja izrecno navaja, da gre zgolj za primere, ko se zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, zahteva drug predmet ali denarni znesek. Postopek v zvezi s sprejemanjem novele ZOPNI tako jasno kaže, da zakonodajalec ni pomotoma izpustil možnosti uveljavljanja denarnega zahtevka, ampak je premišljeno odločil, da je ta (kot nadomestni odvzem premoženja nezakonitega izvora) dopusten le, ko zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, odvzem ni mogoč (Poročilo Odbora za pravosodje k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora - Dopolnjen predlog zakona (ZOPNI-A)).

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na nepravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, saj nikakor ne gre za ustaljeno sodno prakso.

12. Premoženje, na katerega s tožbo v postopku po ZOPNI ni mogoče poseči, tudi ne more biti predmet zavarovanja v postopku začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora. Zato se je sodišče prve stopnje že v postopku zavarovanja opredelilo, na katero premoženje je dopustno poseči v postopku zavarovanja (tožeča stranka pa je svoj zahtevek, glede na odločbo ustavnega sodišča U-I-96/12-22, delno umaknila).

13. Zaradi navedenega višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožba neodpravljivo nesklepčna v delu, v katerem tožeča stranka vtožuje "nadomestni odvzem". Ker tožeča stranka (v tem delu) ni izkazala verjetnega obstoja terjatve, ki jo uveljavlja s tožbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno (delno) ugodilo ugovoru tožene stranke.

14. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo je pridržana za končno odločbo.