Jedro

Uradni zaznamek o izjavi osumljenca, iz katerega izhaja, da je bil obsojenec pred podajo izjave policiji seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen ter poučen o svojih pravicah skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP; da je zatem podal izjavo, ki je zapisana v obliki odgovorov na osem vprašanj ter mu je bila prebrana, nanjo ni imel pripomb in je uradni zaznamek, katerega kopija mu je bila vročena, podpisal, ne predstavlja obvestila, ki bi po določbi prvega odstavka 83. člena ZKP moralo biti izločeno iz spisa; sodišče pa svojih dokaznih zaključkov v sodbi nanj tudi ni oprlo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ ter mu izreklo kazen pet mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za dobo enega leta; v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 22.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa izreče obsojencu pogojno obsodbo.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 5.6.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 7.6.2007 in njegov zagovornik dne 6.6.2007 seznanjena.

B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da se v spisu nahaja uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki bi moral biti izločen iz kazenskega spisa po določilu prvega odstavka 83. člena ZKP.

7. Po določbi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZKP državni tožilec pred vložitvijo obtožnega predloga izloči iz spisov, ki jih pošlje sodišče, obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

8. Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 27.6.2005 izhaja, da je bil obsojenec pred podajo izjave policiji seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen ter poučen o svojih pravicah skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP; da je zatem podal izjavo, ki je zapisana v obliki odgovorov na osem vprašanj policista glede prometne nesreče dne 25.3.2005, da je bila obsojencu vsebina uradnega zaznamka prebrana, da na zapisano obsojenec ni imel pripomb in je uradni zaznamek o izjavi, ki jo je podal kot osumljenec in katerega kopija mu je bila tudi vročena, podpisal. Zato po presoji Vrhovnega sodišča glede na navedeno ne gre za obvestilo, ki bi po določbi prvega odstavka 83. člena ZKP moralo biti izločeno iz spisa. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja tudi, da iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi sodišče svoje dokazne zaključke v sodbi oprlo na izjavo osumljenca, dano v predkazenskem postopku policiji dne 27.6.2005, česar tudi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zatrjeval. Zato po presoji Vrhovnega sodišča bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 4.a točko 39. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da so uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki bi moral biti izločen, imeli možnost vpogledati vsi razpravljajoči sodniki in je vsebina take izjave nedvomno vplivala na njihovo odločitev.

10. Po določbi 4.a točke 39. člena ZKP sodnik, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen ZKP), ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika zaradi razloga iz 4.a točke ali 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če pa je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.

11. V zvezi z v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana takrat, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP), Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje do konca glavne obravnave izločitve sodnika ni zahteval; izločitve sodnika (sodnikov) tudi ni zahteval zagovornik v pritožbi, ki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal nobene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. Ne le, da izjava osumljenca, ki jo je dne 27.6.2005 podal policiji po določbi 148. člena ZKP iz razlogov, navedenih v 8. točki te odločbe, ni nedovoljen dokaz, temveč je vložnik glede zatrjevanega izločitvenega razloga prekludiran, ker izločitve sodnika (sodnikov) obramba ni zahtevala v roku iz drugega oziroma tretjega odstavka 41. člena ZKP. Zato ga tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uspešno uveljavljati.

12. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je "kršitev določb ZKP podana tudi zato, ker niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dopustili dokaza z zaslišanjem policistov in pritegnitvijo izvedenca cestnoprometne stroke", je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

13. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 11.1.2006, na kateri je sodišče zaslišalo obsojenca, oškodovanca ter sopotnika v obsojenčevem vozilu, v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje Inštituta za sodno medicino v Ljubljani o poškodbah oškodovanca in stopnji alkoholiziranosti obsojenca v času prometne nezgode ter vpogledalo listine v spisu, izhaja, da nobena od strank ni imela drugih ali dodatnih dokaznih predlogov. Zato je sodišče prve stopnje dokazni postopek na glavni obravnavi 11.1.2006 zaključilo in izreklo sodbo. Tako navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza z zaslišanjem policistov iz izvedenca cestnoprometne stroke, v podatkih spisa nimajo podlage.

14. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik, ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o mestu trčenja, navajal, da "ugotovitev policistov, da je do trčenja prišlo na levem voznem pasu, gledano v smeri obdolženčeve vožnje, sodišče ni preverilo z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke; sodišče ni niti zaslišalo policistov, ki so opravili ogled kraja prometne nesreče in izdelali skico, da bi se lahko prepričalo, na podlagi katerih dejstev so zavzeli tako odločitev".

15. Iz meril, oblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist (3. alineja 39. člena Ustave), izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je sodišče obrazloženo opredelilo do v pritožbi predlaganih dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje policistov, ki so opravili ogled in izvedenca cestnoprometne stroke ter jih zavrnilo. Ocenilo je, da izvedba teh dokazov za presojo zadeve ni potrebna, ker je ne le s podatki zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in fotografij, temveč tudi na podlagi skice prometne nesreče dokazano, da je do zadetja med voziloma obsojenca in oškodovanca prišlo na nasprotnem voznem pasu, gledano v smeri obsojenčeve vožnje in da mesto trčenja potrjujejo tudi vreznina na asfaltu, kot tudi sledi drsenja prednjega levega kolesa obsojenčevega vozila, kar vse se nahaja na navedenem voznem pasu (stran dva sodbe). S tem je sodišče zadostilo kriterijem ustavno-sodne presoje in z zavrnitvijo v pritožbi predlaganih dokaznih predlogov obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist ni kršilo.

16. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je pritožbeno sodišče "zmotno porabilo materialno pravo glede določitve kazenske sankcije in kršilo obdolženčevo pravico do enakosti pred zakonom in enakega pravnega varstva po 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije, ker ni izreklo pogojne obsodbe, ki bi bila v tem primeru upravičena". V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti se vložnik sklicuje na štiri pravnomočne sodbe, kjer je sodišče storilcem za kazniva dejanja po členu 53 KZ, po členu 325/2 KZ in po členu 325/1 KZ izreklo pogojne obsodbe. Enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče izreklo prestrogo sankcijo in da bi moralo upoštevati olajševalne okoliščine - da se je obsojenec v prometni nesreči poškodoval in da obsojencu v primeru nastopa zaporne kazni grozi izguba zaposlitve ter izreči pogojno obsodbo.

17. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko izraža nestrinjanje z obsojencu izrečeno kaznijo pet mesecev zapora, ne navaja določno, katero zakonsko določbo je sodišče z izrekom kazni v izpodbijani pravnomočni sodbi prekršilo. Kolikor zagovornik s takšnimi navedbami nakazuje na kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče takšnim navedbam ne more pritrditi. Navedeno kršitev stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega v zakonu. Tega pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z izrekom kazni pet mesecev zapora, ni storilo, ker je kazen izreklo v mejah, predpisanih za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ. Z nakazovanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče pri izreku kazni ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, zagovornik izpodbija primernost kazni. S tem pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

18. Odmera kazni je ena izmed najpomembnejših nalog sodišča. Po določbi 41. člena KZ sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Pri tem sodišče upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine). Sodišče je dolžno (na glavni obravnavi) ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije in jih v sodni odločbi posebej obrazložiti. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi to tudi storilo in za svojo odločitev glede obsojencu izrečene kazni navedlo tudi razloge (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje, stran 3 sodbe sodišča druge stopnje) ter se izrecno opredelilo tudi do v pritožbi zagovornika navajanih olajševalnih okoliščin. Zagovornik, ki se v zvezi z izrekom zaporne kazni obsojencu za kaznivo dejanje povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na štiri druge pravnomočne sodbe, kjer je bila storilcem izrečena kazenska sankcija opozorilne narave (pogojna obsodba), v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja konkretno podobnosti okoliščin, ki so jih sodišča pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij v teh zadevah upoštevala. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb niti ni moglo opredeliti.

C.

19. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Izrek o stroških postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu člena 98.a ZKP v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je komercialni tehnik, je redno zaposlen z mesečnim osebnim dohodkom 100.000,00 SIT v letu 2006 in nima preživninskih obveznosti) ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.