Jedro

Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti kot rečeno glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2656/2021-4 (122-20) z dne 29. 9. 2021 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve (sedaj tožena stranka) z izrekom pod točko 1 tožniku, ki trdi, da je A. A. roj. ... 1996 v kraju Casablanca, državljan Kraljevine Maroko, omejilo gibanje zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil (1. točka izreka); hkrati je še odločilo, da se tožnik pridrži na prostore Centra za tujce od 28. 9. 2021 od 12.15 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 28. 12. 2021 do 12.15 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je tožnik dne 28. 9. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V državo je vstopil na nedovoljen način dne 16. 9. 2021, skrit v podvozju prikolice tovornega vozila, ki ga je zapustil na njemu neznani lokaciji ter nato peš nadaljeval pot po Sloveniji ob pomoči navigacije na mobilnem telefonu, do prijetja s strani policistov Policijske postaje B. Nato je bil prepeljan Azilni dom, kjer je bil nastanjen v sprejemnih prostorih.

3. Po oceni tožene stranke so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), saj mu ne verjame, da bi tožnik sploh zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, kolikor se tovornjak, na katerem je skrit potoval tožnik, ne bi zaustavil v pralnici, kjer je tožnik sestopil, ker je bil moker. Še zlasti glede na to, da je bil tožnik po lastnih navedbah namenjen v Italijo, ki je bila njegova ciljna država. Zato tožena stranka izraža utemeljen dvom, da bi tožnik počakal, da bi se ugotovila vsa relevantna dejstva za sprejem odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, saj je po oceni tožene stranke tožnik namero za mednarodno zaščito podal zgolj zato, ker ga je prijela policija, saj se v Sloveniji sploh ne bi zaustavil, če bi tovornjak, na katerem je bil skrit tožnik, ne odšel v pranje, kjer je tožnik sestopil. 4. Ker je tožnik jasno izrazil, da mu je ciljno državo vseskozi predstavljala Italija, tožena stranka ocenjuje, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce, zapustil Slovenijo ter odšel v Italijo. Še zlasti zato, ker je bil v stalno kontaktu z osebami, ki se že nahajajo v Italiji. S tem pa bi toženi stranki onemogočil izvedbo osebnega razgovora za podrobnejšo ugotovitev dejstev in okoliščin konkretnega primera, saj je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima pristojni organ možnost preveriti dejstva, ki jih prosilec v postopku navaja in tako ugotoviti resnično, točno in popolno dejansko stanje, kar brez osebnega razgovora ni mogoče, razen v izjemnih primerih.

5. Po oceni tožene stranke glede na to, da mu je bila cilj od nekdaj očitno Italija, obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije samovoljno zapustil še preden bi bil z njim izveden osebni razgovor in ugotovljena za odločitev pomembna dejstva. Zato meni, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotovitvi, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj bi v nasprotnem primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, zapustil Azilni dom še pred odločitvijo o njegovi prošnji. Pri odločitvi se sklicuje tudi na stališča Sodišča EU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017 in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 15. 11. 2014, ki jih tudi povzame.

6. V nadaljevanju pojasni, zakaj meni, da v tem primeru ni možen milejši ukrep omejitve gibanja v Azilnem domu. Po oceni tožene stranke omejitev gibanja v Azilnem domu ne more biti učinkovita, saj zgolj dva varnostnika na celotnem območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje. Tožena stranka je zato prepričana, da če bi tožniku ne bilo omejeno gibanje na Center za tujce, bi zelo verjetno zapustil Azilni dom in odšel v Italijo, ki je vseskozi njegova ciljna država, s čimer bi onemogočil odločanje o njegovi prošnji.

7. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru sploh ne obstajajo odločilna dejstva in razlogi za izrečeni ukrep omejitve gibanja. Prav tako za izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku tudi ni ustrezne zakonske podlage, pri izrečenem pridržanju pa gre za hud poseg v človekove osnovne pravice. Te so mu bile v konkretnem primeru kršene po mnenju tožnika že zato, ker ukrep pridržanja in omejitve gibanja na Center za tujce nedvomno pomeni odvzem osebne svobode. Po stališču tožnika gre v konkretnem primeru za nesorazmeren ukrep, češ da ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu. Prav tako tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti uporabe nekaterih manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki jih primeroma navaja. Po stališču tožnika pa niti ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, češ da gre še vedno za odvzem prostosti. Toženi stranki očita, da v konkretnem primeru ni pravilno uporabila 4. odstavka 84. člena ZMZ-1. Razen tega še očita, da tožnik ni bil seznanjen s pravimi razlogi za izrečeni ukrep, oziroma, da mu le-ti niso bili obrazloženi, niti ni bil deležen vsebinske presoje svojih navedb ter mu je bila tako odvzeta pravica do izjave in učinkovitega pravnega sredstva. Glede pogojev bivanja v Centru tujce tožnik navaja, da so tam razmere na kritični meji sprejemljivih minimalnih standardov v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ter sodišču predlaga, naj do pravnomočne odločitve o stvari stanje uredi tako, da toženi stranki naloži, naj takoj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik se tam počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Izpostavlja stališče Ustavnega sodišča v sklepu št. Up 729/03 z dne 11. 12. 2003, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (3. odstavek obrazložitve). V prid utemeljenosti svoje zahteve tožnik kot dodaten argument izpostavlja dolžnost Republike Slovenije, da osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotovi učinkovito sodno varstvo. To pa po prepričanju tožnika terja, da se mu v konkretnem primeru izda začasno odredbo, kot jo predlaga tožnik.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetni upravni spis ter odgovorila na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep, ki je po prepričanju tožene stranke zakonit in pravno pravilen iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi. Tam je namreč navedla več objektivnih okoliščin, ki kažejo na potencialno tožnikovo begosumnost. O predlogu za izdajo začasne odredbe tožena stranka meni, da v konkretnem primeru ni smiseln. Pri tem se sklicuje na stališča naslovnega sodišča v več sodnih odločbah, med drugim v zadevah št. I U 680/2020, I U 1146/2020, I U 1138/2020 in I U 1267/2020, saj je začasna odredba lahko izdana zgolj do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Sodba v zadevi omejitve gibanja namreč postane pravnomočna takoj z njeno izdajo in vročitvijo strankam, ob dejstvu, da pritožba ni dovoljenja. Ker je tožnik svoj predlog časovno vezal na čas do nastopa pravnomočnosti sodne odločbe, je že iz tega razloga njegov predlog v konkretnem primeru neustrezen.

K točki I:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce (v nadaljevanju tudi CT) na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - prenovitev (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Pri tem je treba upoštevati, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena. Zato morajo tudi nacionalna sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, in sicer zato, da bi direktiva lahko dosegla želeni cilj, kar pomeni, da je treba nacionalne predpise razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave.

13. V izpodbijanem sklepu izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku je utemeljen na drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer, da bi se ugotovilo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti oziroma preveriti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 14. Po tej določbi mora torej tožena stranka za to, da bi bil izrečeni ukrep omejitve gibanja zakonit, najprej ugotoviti ter ustrezno obrazložiti, da brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče ugotoviti dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik v tej zvezi očita, da je izpodbijani sklep nerazumljiv oziroma pomanjkljivo obrazložen, sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s svojim zaključkom, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen navaja, da lahko dejstva, na katera tožnik opira svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ugotavlja predvsem na podlagi osebnega razgovora, na katerem bo tožnik predložil tudi fotografijo svojega osebnega dokumenta, ki služi za izkazovanje istovetnosti ter tudi državljanstva, če pa fotografije svojega osebnega dokumenta ne bi predložil, pa bi tožena stranka ob odsotnosti kakršnihkoli osebnih dokumentov tožnik s pomočjo podrobnejših vprašanj preverila tudi to, ali tožnik sploh ima državljanstvo Kraljevine Maroko. Smiselno torej zatrjuje, da tožena stranka, razen osebnega razgovora, nima na voljo nobenih drugih sredstev. Navaja pa tudi, da je glede na razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, o teh razlogih potrebno tožnika podrobneje izprašati in šele po tem oceniti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje katere izmed možnih oblik mednarodne zaščite. Ker zakon govori o "določenih" dejstvih, mora tožena stranka ta dejstva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi konkretizirati do take mere, kot ji to omogoča dosedanji postopek, četudi sicer drži, da ob odsotnosti kakršne koli druge možnosti za ugotavljanje teh dejstev tožena stranka v primeru, če bi tožnik pobegnil, ne bo mogla ugotoviti prav nobenega dejstva. Zato je po presoji sodišča logična in prepričljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa glede izpolnjevanja prvega pogoja za izrečeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, četudi se zdi dokaj skopa, vendar nikakor ni pomanjkljiva, saj je tožena stranka namreč pravilno izpostavila, da ZMZ-1 ne dopušča vsebinske presoje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bil s prosilcem opravljen tudi osebni razgovor, razen taksativno določenih izjem.

15. Pač pa v zvezi z drugim predpisanim zakonskim pogojem, ki mora biti skupaj s prvim zakonskim pogojem kumulativno izpolnjen za izrek izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, sodišče ugotavlja, da je najmanj preuranjen zaključek tožene stranke o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Obstoj tega pogoja za uporabo navedene določbe 2. alineje 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1 je tožena stranka sicer oprla na ugotovitev, da je bila ciljna država tožnika Italija, kjer se že nahajajo ostale osebe, kar je sklepala na podlagi tožnikovih navedb policistom na Policijski postaji še pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Iz tako ugotovljenih dejstev je tožena stranka zaključila, da tožnik v Sloveniji nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnji in da bo, če se mu gibanje ne omeji na Center za tujce, zapustil Azilni dom oziroma Slovenijo ter odšel v Italijo, s tem pa onemogočil odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, za kar pa je v postopku treba z njim opraviti v postopku še osebni razgovor.

16. Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi na naroku 6. 10. 2021, na katerem je vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa in z izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika presodilo, da je ocena tožene stranke, da je tožnik nameraval samovoljno zapustiti Slovenijo najmanj preuranjena oziroma ni pravilna. Iz tožnikove izpovedbe namreč izhaja, da je v izvorno državo zapustil 26. 7. 2021 in je po opisani poti prispel v Slovenijo in tu zaprosil za mednarodno zaščito. Na posebno vprašanje o njegovi ciljni državi ob odhodu iz Maroka je tožnik pojasnil, da je bila tedaj njegova ciljna država Italija, ker Slovenije še ni poznal. Ostalih dejstev ugotovljenih v upravnem postopku tožnik v tožbi ni izpodbijal. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje med drugim izjavil, da bo do odločitve pristojnega organa počakal v Sloveniji. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima pristojni organ možnost vsa dejstva, ki jih je prosilec navajal, tudi preveriti in podrobno razdelati, da ugotovi dejansko stanje in je to izrednega pomena v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Vendar pa je njen zaključek, da je potrebno omejiti gibanje tožniku na prostore Centra za tujce že zgolj zato, ker iz tožnikovih izjav izhaja, da je bila ob odhodu iz izvorne države njegova ciljna država Italija in da ima tam prijatelje ali znance, po presoji sodišča najmanj preuranjen oziroma ni pravilen. Zato še ne zadostuje za zaključek, da bi tožnik po tem, ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kolikor bi ostal še nadalje nastanjen v Azilnem domu, samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo, ne da bi počakal na zaključek postopka, s čimer bi bil izpolnjen predpisan zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.

17. Sodišče glede na tožbene navedbe pojasnjuje, da za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost, kar je sicer že večkrat pojasnilo, med drugim v sodbi št. I U 1465/2020 z dne 7. 10. 2020 (22. točka). Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti kot rečeno glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati1. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

18. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. *

19. Kar pa zadeva preostale tožbene navedbe sodišče pojasnjuje, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, v okviru katerega je nenazadnje izdana tudi ta sodba in sklep. Glede na tožbene navedbe je med drugim za tožnika sporno tudi vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

20. Pri omejitvi gibanja na Center za tujce gre sicer za strožji ukrep od omejitve gibanja na prostore Azilnega doma, vendar ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena te direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo.

21. Vendar pa je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce glede na določilo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker pa zakon izrecno govori o posameznem primeru, se v konkretnem primeru ni mogoče sklicevati le na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu oziroma na statistiko, pač pa na konkretne razloge, ki se nanašajo individualno na tožnika. Tej zahtevi pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni zadostila s svojim (hipotetičnim) sklepanjem na potencialno tožnikovo begosumnost. Zato po presoji sodišča v konkretnem primeru ni v zadostni meri utemeljila individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu nudijo zadostno podlago za zaključek, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bi bilo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče še dodaja, da opisanih značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma neobstoj milejšega ukrepa v nacionalnem pravnem redu. Prav odprtost oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po svoji naravi milejši ukrep od omejitve gibanja v Centru za tujce.

22. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo in izpodbijani sklep zgolj odpravilo, ne da bi predmetno zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, saj narava stvari to dopušča in dajejo podatki postopka ob trenutnem stanju stvari za to dovolj zanesljivo podlago, pri čemer bi odprava izpodbijanega sklepa in nov postopek pri toženi stranki tožniku prizadela težko popravljivo škodo, kolikor bi ostal med tekom ponovljenega postopka še nadalje v Centru za tujce (4. točka 1. odstavka 64. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 65. člena ZUS-1).

K točki II:

23. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

24. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta (kolikor zakon ne določa drugače), vendar pa lahko sodišče po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, a le v primeru, če je izpolnjen zakonsko določeni pogoj, in sicer, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče, ki odloča o zahtevi za izdajo začasne odredbe, skladno z načelom sorazmernosti upoštevati hkrati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

25. Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno iz razlogov, navedenih v citirani določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. 26. Iz citiranih določb ZUS-1 med drugim torej izhaja, da je namen instituta začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo sodišča o tožbenem zahtevku v upravnem sporu.

27. Vendar pa, ker je bilo v obravnavani zadevi, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe in sklepa že pravnomočno odločeno o tožbi, tako niso (več) izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe, saj za to ni izpolnjen niti temeljni pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe (obstoj vložene tožbe). Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo.

1 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve