Jedro

Z vlaganji v nepremičnino (objekte oziroma zgradbe) v lasti drugega se praviloma res pridobi le obligacijskopravni in ne stvarnopravni zahtevek, vendar pa v primeru, ko gre na prvotnem objektu za znatnejša dela in vlaganja, po katerih prvotni objekt praktično preneha obstajati oziroma nastanejo v ekonomskem pogledu pomembne spremembe v stanju in vrednosti objekta, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po tožbenem zahtevku E. K. razsodilo, da je tožnica solastnica do 1/3 nepremičnin parc. št. 1389/1 vl.št. 675 k.o. S. in da ji je toženec A. D. dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko pri navedeni nepremičnini in v navedenem obsegu tožnica vknjižila kot lastnica. Po tožbenem zahtevku A. D. pa je razsodilo, da je tožnik solastnik do 1/4 nepremičnin parc. št. 1862 in 1884 in da mu je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah in v navedenem obsegu tožnik lahko vknjižil kot lastnik. Tožnikov višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili pravočasno revizijo. E. K. (v nadaljevanju obrazložitve tožnica) uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, A. D. (v nadaljevanju toženec) pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica je predlagala revizijskemu sodišču, da spremeni izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da toženčev tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da v navedenem delu razveljavi obe odločitvi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da toženčeva nasprotna tožba ni dopustna in da bi morala biti obravnavana kot samostojna tožba. Navaja tudi, da z malimi gradbenimi spremembami v njeni zgradbi S. ni nastala nova stvar. Tožencu tudi ni obljubila nikakršne lastnine. Nasad na parceli št. 1884 pa je malenkost v primerjavi z vrednostjo nepremičnine. Tožencu bi šel kvečjemu obogatitveni zahtevek, ne pa stvarnopravni.

Toženec pa je predlagal revizijskemu sodišču, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, ali pa ji prizna manjši solastninski delež, njegovemu tožbenemu zahtevku pa v celoti ugodi oziroma, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče tožnici priznalo previsok solastninski delež glede na njena vlaganja, sicer pa bi bila upravičena le do obligacijskega zahtevka, ne pa stvarnopravnega. Sam je na nepremičninah v S. upravičen do 1/2 ne pa do 1/4, kot sta napačno odločili obe sodišči. Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386 ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Iz revizijskih navedb je mogoče razbrati, da naj bi bil uveljavljani revizijski razlog podan s tem, ker je toženec vložil nasprotno tožbo, ne pa samostojne posebne tožbe in kar naj bi pomenilo kršitev 189. člena ZPP. Vendar pa navedeni očitek ne drži. Toženec je namreč na samem začetku postopka po tožničini tožbi vložil samostojno tožbo, sodišče prve stopnje pa je iz razlogov smotrnosti (v skladu s 188. in 313. členom ZPP) pravilno združilo obe pravdi v skupno obravnavanje. Navedeni očitek kršitve določb ZPP torej ne drži (da je sodišče druge stopnje v uvodu svoje sodbe toženčevo samostojno tožbo označilo kot nasprotno tožbo, je brez pomena), sodišči pa tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Predmet spora po obeh tožbah pravdnih strank - bivših izvenzakonskih partnerjev je bil enak, zato je enaka tudi materialnopravna podlaga izpodbijanih odločitev. Oba namreč zahtevata priznanje solastniškega deleža na nepremičninah, ki so v lasti drugega izvenzakonskega partnerja. Do spremembe pravne pripadnosti obravnavanih nepremičnin pa naj bi prišlo iz istega razloga - zaradi vlaganj skupnih sredstev in skupnega dela tekom njune premoženjske skupnosti in sicer v takem obsegu, da so nastale bistvene spremembe v stanju in vrednosti posebnega premoženja zakonca, in kar naj bi opravičevalo njuna stvarnopravna zahtevka. Tudi ugovor obeh pravdnih strank (oba vztrajata na njem tudi v revizijah) je enak - do spremembe stvarnopravnega razmerja naj bi prišlo le na nepremičninah nasprotne stranke, na nepremičninah v lasti vsake od njiju pa naj bi nasprotna stranka pridobila le obligacijski zahtevek.

Z vlaganji v nepremičnino (objekte oziroma zgradbe) v lasti drugega se praviloma res pridobi le obligacijskopravni in ne stvarnopravni zahtevek, vendar pa v primeru, ko gre na prvotnem objektu za znatnejša dela in vlaganja, po katerih prvotni objekt praktično preneha obstajati oziroma nastanejo v ekonomskem pogledu pomembne spremembe v stanju in vrednosti objekta, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa izhaja glede toženčevih nepremičnin na parc.št. 1389/1, vl.št. k.o. S., ki so predmet tožničinega tožbenega zahtevka: - da gre za zgraditev novih in popolno prenovo starih objektov (hiše in gospodarskih poslopij), - da bi vrednost starega objekta po cenah iz leta 1990 znašala 159.825,00 SIT, vrednost izvršenih investicij pa 616.236,90 SIT; glede tožničinih nepremičnin parc. št. 1862 in 1884 v S., ki so predmet toženčevega tožbenega zahtevka pa: - da gre za obsežno obnovo in dozidavo starih objektov, - da bi znašala vrednost starega objekta pred adaptacijo 81.826,00 SIT, vrednost izvršenih investicij pa 110.195,00 SIT.

V obeh primerih gre torej za pomembno povečanje vrednosti obeh nepremičnin, nastalo s skupnim delom in vlaganjem obeh pravdnih strank tekom njune izvenzakonske skupnosti. Zato je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje po katerih prej navedene dejanske ugotovitve (te v skladu s 3. odstavkom 385. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja) predstavljajo podlago za priznanje stvarnopravnih deležev tako tožnice na obravnavanih toženčevih nepremičninah v S. kot tudi toženca na obravnavanih tožničinih nepremičninah v S.. Za takšen nastanek skupne lastnine ni potrebna še posebna volja strank, kot to očitno meni tožnica z revizijskim očitkom, da tožencu ni obljubila nikakršne lastnine. Odločilno je dejstvo skupnega dela in vlaganj skupnih sredstev ter dejstvo, da je bilo novo premoženje pridobljeno v času izvenzakonske skupnosti (2. odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

Pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na spornih nepremičninah sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz ocene vrednosti nepremičnin pred začetkom skupnega investiranja pravdnih strank vanje, oziroma iz ocene vrednosti njunega posebnega premoženja (1. odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR) in iz zakonske domneve, po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR). Tako sta sodišči glede nepremičnin v S. ugotovili, da od skupne vrednosti investicij v znesku 616.236,90 predstavlja tožničin del skupaj vloženih sredstev in dela znesek 262.575,00 SIT, dokazani posebni prispevek tožnice pa znesek 40.062,00 SIT. Vsota obeh zneskov oziroma skupni tožničin prispevek, v razmerju do ocenjene vrednosti toženčevega prispevka in ocenjene vrednosti starega objekta, presega 1/3 nove vrednosti navedenih nepremičnin. Zato je izpodbijana odločitev o določitvi tožničinega solastninskega deleža na nepremičninah v S. do 1/3 (vtoževani delež) pravilna.

Tudi določitev toženčevega solastninskega deleža do 1/4 na obravnavanih nepremičninah v S. je pravilna. Temelji pa na ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je treba približno polovico ocenjene vrednosti celotne nepremičnine po skupni obnovi šteti kot tožničino posebno premoženje, drugo polovico pa kot skupno premoženje strank, kar pomeni, da znaša toženčev delež na celotni nepremičnini 1/4 (toženec je vtoževal polovični delež). Toženčev delež je sodišče prve stopnje tudi denarno ovrednotilo in sicer v znesku 44.078,00 SIT (16.529,00 SIT + 27.549,00 SIT), kar predstavlja v primerjavi s celotno vrednostjo nepremičnin 192.021,00 SIT 23%. V enakem razmerju pa sta sodišči ocenili tudi tožnikov delež na obnovljenem vinogradu (parc. št. 1884). Z revizijsko trditvijo, da pomeni vrednost nasada na navedeni parceli malenkost v primerjavi z vrednostjo nepremičnine, poskuša tožnica izpodbiti dejanske ugotovitve izpodbijanih sodb. Kot je bilo že navedeno, izpodbijanje dejanske podlage odločitve ni revizijski razlog (že citirani 3. odstavek 385. člena ZPP), zato revizijsko sodišče teh ugotovitev tudi ni smelo preizkusiti.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).