Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru do odklopa elektrike prišlo prav zaradi zahteve druge toženke. Ker je slednja (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) vedela, da gostinski objekt poseduje tožnica, njen nalog za odklop elektrike pomeni nedovoljeno dejanje in je kot tak protipraven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Druga toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je druga toženka motila tožnico pri njeni zadnji mirni neposredni posesti nepremičnine z ID znakom 000 (posamezni del št: ..., v stavbi št. ..., k. o. X), ki v naravi predstavlja gostilno X, na naslovu ..., s tem ko je naročila prvi toženki odklop električne energije, prva toženka pa je izvedla naročilo in 28. 5. 2015 elektriko odklopila. Drugi toženki je naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje, in sicer tako, da prvi toženki poda nalog za ponovni priklop električne energije. Sodišče je ugodilo tudi prepovednemu zahtevku, in sicer se je druga toženka dolžna tudi v bodoče vzdržati takšnih ali podobnih motilnih ravnaj. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je sodišče zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

2. Navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 366. člena v zvezi s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) izpodbija druga toženka. Poudarja, da sama od sebe ne more vzpostaviti prejšnjega posestnega stanja, saj za kaj takega ni usposobljena. Tudi sicer ponovni priklop ni možen, saj je bilo med pravdo ugotovljeno, da niso bili pravočasno izpolnjeni pogoji za priklop. Vztraja na stališču, da odklop ni bil izveden na podlagi njene zahteve, ki je bila dne 12. 5. 2015 sicer resnično podana, temveč zaradi ravnanj tožnice, ki pravočasno ni izpolnila vseh pogojev za priključitev. V dokaz navedenega izpostavlja posamezne listinske dokaze in pričanje prič A. A. in B. B., ki naj bi potrdili, da je bil odklop izveden zaradi tožničine neskrbnosti in kot tak ni protipraven. Dodaja, da tožnica tudi sicer ni izkazala neposredne posesti na sporni nepremičnini. Meni, da je bila posest (če je bila podana) tudi sicer pridobljena s prevaro najemodajalca in lastnika, ki z najemom ni soglašal. Tožnica zato v skladu z drugim odstavkom 33. člena SPZ ni upravičena do sodnega varstva. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici in prvi toženki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta, pri čemer pravica do posesti oziroma dobrovernost posestnika nista pravno pomembni (primerjaj prvi odstavek 33. člena SPZ).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča, da je zadnje posestno stanje nad lokalom X izvrševala prav tožnica in ne morda njena zakonita zastopnica. Zunanjo manifestacijo svoje dejanske oblasti nad stvarjo pravna oseba sicer izvršuje preko (fizičnih) oseb, ki so nujne za obstoj pravne osebe in ki delajo za doseganje ciljev pravne osebe, kar pa še ne pomeni, da pravna oseba ne more biti motena v svoji posesti.(1) Da C. C. gostinske dejavnosti ni izvrševala zase, temveč za svoje podjetje, je sodišče ugotovilo na podlagi njenega zaslišanja, zaslišanja Č. Č., izdanih računov, ki se glasijo na ime tožnice ter izdane odločbe, s katero je bilo tožnici dovoljeno opravljanje dejavnosti. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnica zasedala lokal s svojo gostinsko opremo in inventarjem vse do motenja, njena zakonita zastopnica in edina družbenica pa še vedno poseduje ključ od objekta, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici uspelo izkazati neposredno posest na sporni nepremičnini. Pritožbene navedbe, da je tožnica objekt posedovala brez soglasja druge toženke, na varstvo posesti ne vplivajo, saj tega daje sodišče glede na stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Ker je tožnica posest na objektu nesporno dobila od podjetja M., d. o. o. in ne od druge toženke, se slednja tudi ne more sklicevati na pravico do samopomoči po 31. členu SPZ, do česar se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo, pritožbeni očitki, ki zatrjujejo drugače, pa so neutemeljeni (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev pod točko 20 izpodbijanega sklepa).

7. Posestniku motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti, vendar le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest, ker je protipravnost objektivna predpostavka motenja posesti. Če protipravnosti ni, posestnik kljub motenju posesti v motenjski pravdi ne more uspeti. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je bil poseg v posest (odklop električne energije) sploh protipraven. Da je prva toženka elektriko odklopila zaradi naročila druge toženke in ne zato, ker tožnica zahtevane dokumentacije ni predložila pravočasno, je sodišče prve stopnje ugotovilo zlasti na podlagi izpovedbe priče B. B., ki je potrdila, da je odklop elektrike skrajni ukrep ter da se v primeru zamude roka za predložitev dokumentacije pri strankah vedno poprej preveri, kakšen je razlog za zamudo. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru do odklopa elektrike prišlo prav zaradi zahteve druge toženke.(2) Ker je slednja (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) vedela, da gostinski objekt poseduje tožnica, njen nalog za odklop elektrike pomeni nedovoljeno dejanje in je kot tak protipraven. Motilno dejanje druge toženke je bilo namreč vsekakor takšno, da je spremenilo obstoječe posestno stanje, zaradi česar tožnica ni mogla izvrševati posesti na način, kot je to lahko izvrševala pred nastalim motenjem. Odločitev sodišča prve stopnje je nadalje pravilna tudi v delu, kjer drugi toženki nalaga, da vzpostavitev prejšnjega stanja zagotovi s podajo naloga za ponovni priklop. Priključitev elektrike je namreč strokovno opravilo, ki ga lahko izvrši le pooblaščeni elektro operater, česar se je zavedala tudi tožnica in tožbeni zahtevek povsem pravilno oblikovala.

8. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSS 21. in 22. 12.1992. Op. št. (2): Da je bil nalog za odklop elektrike dejansko podan med strankama ni sporno.