Jedro

Nevšečnosti, ki spremljajo zdravljenje zmečkanine dveh in dela tretjega prsta ter dela dlani ene roke s posledično amputacijo, je treba namreč kljub teži same poškodbe vrednotiti tudi z vidika obsega prizadetosti tožnikove telesne integritete v primerjavi s podobnimi poškodbami bistveno bolj vitalnih delov človeškega telesa oziroma organizma, zdravljenje katerih je že po naravi stvari nujno povezano z še bistveno večjimi in obsežnejšimi nevšečnostmi. Pravkar obrazloženo je potrebno upoštevati tudi ob odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 5,100.459,00 SIT odškodnine (s pripadki) za nepremoženjsko škodo, nastalo mu v delovni nesreči dne 29.8.1995, ko je kot delavec tožene stranke nameraval s podesta ob stroju - snemalcu sive litine z nogo odstraniti ostanke kriolita in sive litine, vendar mu je pri tem spodrsnilo in je ob izgubi ravnotežja, ko se je med padcem poskušal oprijeti, z desnico zgrabil za čeljust stroja, ki se je zaprla in mu poškodovala roko. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini celotnega terjanega zneska 2,000.000 SIT, za strah v višini celotnega terjanega zneska 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5,000.000 SIT (od zahtevanih 8,000.000 SIT) ter za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini celotnega terjanega zneska 1,000.000 SIT, zmanjšano za 10 % tožniku pripisanega lastnega prispevka k nastali mu škodi ter nadalje še za valorizirani znesek 2,832.822,70 SIT tožniku že izplačane odškodnine. Višji tožbeni zahtevek do zneska 9,385.430,00 SIT s pripadki, torej za znesek 4,284.971,00 SIT s pripadki, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeni znesek odškodnine znižalo za 3,453.281,70 SIT s pripadki - torej na 1,647.177,30 SIT s pripadki. Takšna odločitev je posledica na drugi stopnji ovrednotenega tožnikovega lastnega prispevka k nastali mu škodi z deležem 30 % in posledica znižanja tožniku na prvi stopnji po višini priznanih odškodnin za telesne bolečine za znesek 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za znesek 1,700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti za znesek 200.000 SIT. Po stališču sodišča druge stopnje je torej po višini primerna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6,400.000 SIT, ki jo je bilo treba zmanjšati za 30 % na račun tožnikovega lastnega prispevka k nastali mu škodi in za valorizirani znesek že izplačane mu odškodnine.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 4,020.000,00 SIT s pripadki, kot revizijski razlog pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Utemeljuje ga z mnenjem, da v ugotovljenih dejstvih ni opore za sklep o kakršnemkoli tožnikovem tudi lastnem prispevku k nastali mu škodi. S tem v zvezi sta sodišči prve in druge stopnje po mnenju tožnika zmotno razlagali vsebino navodil za varno delo, po katerih je treba izklopiti stroj le v primeru čiščenja stroja samega - torej ko se posega v nevarno območje stroja. V danem primeru pa ni šlo za tako situacijo, saj tožnik ni posegal in opravljal čiščenja neposredno v nevarnem območju (delujočega) stroja, temveč se je poškodoval ob čiščenju podesta v bližini stroja. V ostalem tožnik ocenjuje kot materialnopravno zmotno ovrednotenje primernosti višine odškodnin v sodbi sodišča druge stopnje za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prepričan je, da je za sleherno od naštetih oblik pretrpljene nepremoženjske škode upravičen do odškodnin, priznanih mu po višini s sodbo sodišča prve stopnje. V oporo svojemu prepričanju tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po teh posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do takšnih odškodnin zanje in ki jih sodišče druge stopnje bodisi sploh ni ali pa ne v zadostni meri upoštevalo in s tem tudi spričo znižanja na prvi stopnji tožniku po višini že priznanih odškodnin zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnikovi graji odločitve sodišča druge stopnje o 30-odstotnem deležu njegove lastne krivde za nastalo mu škodo ni mogoče pritrditi.

Neutemeljen je revizijski očitek sodiščema prve in druge stopnje o zmotni razlagi vsebine navodil tožene stranke "za varno in pravilno posluževanje ... stiskalnic za snemanje sive litine" (priloga B6; v nadaljevanju: navodila), s katerimi je bil tožnik pred škodnim dogodkom (tudi po lastnem priznanju) seznanjen in po katerih naj bi se spričo tožnikove razlage nanašala obveznost predhodnega izklopa stroja le na primere čiščenja stroja samega - in torej ne tudi na primere čiščenja podesta v bližini stroja, ko ne gre za neposredne posege v nevarno območje (delujočega) stroja. Razlago vsebine navodil (smiselno njihove sedme alinee), za katero se v reviziji zavzema tožnik, izključuje že zgolj v revizijskem postopku neizpodbojna dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), po kateri je podest sestavni del stroja, ne pa morda nek element v bližini stroja, kot to navaja v reviziji tožnik.

Predvsem pa je možnost tožnikove razlage sedme alinee navodil izključena z vsebino njihove šeste alinee, po kateri "operaterji (v danem primeru tožnik) ne smejo pod nobenim pogojem posegati v delovanje naprav, posluževanje pa je dovoljeno le iz komandnih pultov v ročnem oz. avtomatskem načinu", ter z vsebino njihove osme alinee, po kateri je "gibanje oziroma zadrževanje operaterjev dovoljeno le na prostoru, kjer so instalirani komandni pulti". Sicer pa bi ob stališču tožnika, da s čiščenjem podesta ni posegal v nevarno območje delujočega stroja, utegnila biti problematična (objektivna) odgovornost kvečjemu tožene stranke, s katero se spričo le tožnikove revizije ni bilo treba ukvarjati v tem revizijskem postopku. Zato z odločitvijo o 30-odstotnem deležu tožnikove lastne krivde za nastalo mu škodo materialno pravo predvsem ni bilo zmotno uporabljeno v škodo tožnika kot edinega revidenta.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o primernosti višine odškodnin za tožnikove telesne bolečine ter za njegove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Nobenega dvoma ni, da je poškodba dlani in prstov desne roke (zmečkanina področja 5. in 4. prsta ter vrha 3. prsta z zmečkanino notranjega roba dlani in dela notranjega področja zapestja desne roke s posledično reamputacijo 4. in 5. prsta ter 4. in 5. dlančnice do prehoda zepestja v dlan), ki jo je pretrpel tožnik, huda telesna poškodba. Vendar so bile ob odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (v znesku 1,800.000 SIT od zahtevanih 2.000.000 SIT) vse tiste okoliščine, na katere se sklicuje v reviziji tožnik, že upoštevane - in to ustrezno. Delno znižanje za to obliko nepremoženjske škode zahtevane odškodnine na drugi stopnji je le posledica ustreznega rangiranja vrste in intenzitete nevšečnosti, ki so spremljale tožnikovo sicer (sumarno vzeto) dolgotrajno zdravljenje in ki vendarle niso bile ves čas zdravljenja enake, temveč so s potekom časa izzvenevale. Nevšečnosti, ki spremljajo zdravljenje zmečkanine dveh in dela tretjega prsta ter dela dlani ene roke s posledično amputacijo, je treba namreč kljub teži same poškodbe vrednotiti tudi z vidika obsega prizadetosti tožnikove telesne integritete v primerjavi s podobnimi poškodbami bistveno bolj vitalnih delov človeškega telesa oziroma organizma, zdravljenje katerih je že po naravi stvari nujno povezano z bistveno še večjimi in obsežnejšimi nevšečnostmi.

Pravkar obrazloženo je treba upoštevati tudi ob odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (priznane tožniku v višini 3,300.000 SIT), saj je le na tak način mogoče doseči dosledno spoštovanje načel individualizacije višine odškodnin in njene objektivne pogojenosti, na podlagi katerih upošteva sodišče različne okoliščine posameznega primera, hkrati pa skrbi, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da je konkretno določena odškodnina primerljiva z drugimi primeri iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Upoštevaje načelo individualizacije pa je tožniku priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi ustrezen odraz okoliščin, na katere se sklicuje v reviziji - z nujno relativizacijo pomena v reviziji poudarjanega dejstva, da je manualni delavec s sedaj omejeno delovno sposobnostjo in brez možnosti za iskanje druge primerne zaposlitve, saj je tožnik kljub hudi poškodbi desne roke vendarle še ohranil relativno dober oprijem s palcem in kazalcem tudi poškodovane roke, medtem ko delovnim sposobnostim primerno zaposlitev že ima.

Revizijsko sodišče ocenjuje kot primerno tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, priznane tožniku v višini 800.000 SIT (od zahtevanih 1,000.000 SIT) - in to iz razlogov, navedenih v sodbi sodišča druge stopnje. Ni povsem razumljiv revizijski očitek, po katerem naj bi sodišče druge stopnje znižalo na prvi stopnji tožniku priznano odškodnino za to obliko nepremoženjske škode v nasprotju s spisovnimi podatki in v čemer vidi tožnik celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker tožnik s tem v zvezi navaja, da se je poškodoval pri starosti 27 let in da "torej ne gre za moškega v srednjih letih, kot razloguje višje sodišče", zadošča v odgovor temu očitku, da sodišče druge stopnje tožnika ni štelo za moškega v srednjih letih, temveč je v predzadnjem odstavku obrazložitve na 6. strani izpodbijane sodbe zapisalo le (gre za okvirno in nedefinirano oceno), da se tožnik "približuje srednjim letom".

K doslej obrazloženemu je treba dodati, da je skupen znesek zadoščenja (6,400.000 SIT) kot celotna tožniku priznana odškodnina v primerjavi s priznanimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih priznanih odškodnin za tako škodo, s tem pa odmerjena v skladu z določbami 200. in 203. člena ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - torej materialnopravno pravilno.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka - tožnik zato, ker z revizijo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker njenih stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo spričo njegove vsebine ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).