Jedro

Ugotavljanje prave pogodbene volje strank je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje, ki ga v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati.

Ugotovitev, da sta se pravdni stranki, poleg plačila pavšalnega zneska, dogovorili za plačilo odvetniških storitev po tarifi, veljavni v času, ko je tožnik opravil delo, pri čemer se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila, utemeljuje sklep, da je tožnik upravičen do plačila v zahtevani višini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožniku plačati 20.534,04 EUR in da ostane sklep Okrajnega sodišča v Mariboru I 3293/2007 z dne 8. 6. 2007, s katerim je bilo tožencu naloženo, da tožniku plača 273,62 EUR, v celoti v veljavi. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o nudenju pravne pomoči, na podlagi katere je med njima v spornem obdobju obstajalo mandatno razmerje, zato mora toženec tožniku plačati odvetniške storitve po tarifi, veljavni v času, ko je tožnik opravil delo, pri čemer se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila. Ker sporna IV. točka Pogodbe o nudenju pravne pomoči z dne 1. 2. 1996 (v nadaljevanju Pogodba) ne pomeni izključitve plačila storitev odvetnika v pravdnih in izvršilnih postopkih, odvetniku pripada plačilo ne glede na uspeh toženca v teh postopkih.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo neupravičeno modificiral svoj tožbeni zahtevek. Tožnik je v predlogu za izvršbo namreč zahteval, da mu toženec plača 647,97 EUR. Sodišče druge stopnje na utemeljene toženčeve navedbe v tej smeri ni odgovorilo. Toženec vztraja, da sta se pravdni stranki dogovorili za mesečni pavšal, ki ga je toženec redno in v celoti poravnaval, zato je plačilo storitev po določbah posebnega dela Odvetniške tarife izključeno. Tožnik bi bil do plačila storitev upravičen samo v primeru, če in ko bi stroške poravnal dolžnik v posameznem izvršilnem postopku. V zvezi s tem je toženec v spis predložil ustrezne dokaze, do katerih pa se sodišče ni opredelilo in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poleg tega je pogodbo pripravila tožeča stranka, zato je treba nejasna določila razlagati v korist tožene stranke. Pravilnost razlage pogodbe, za katero se zavzema toženec, izhaja tudi iz izpovedi priče B. P. Tožnik je spremenil prakso, da odvetniške storitve zaračunava tožencu po tem, ko so terjatve plačale tretje osebe, šele po odpovedi sporne pogodbe. Če bi bila pogodbena volja pravdnih strank res takšna, kot jo je ugotovilo sodišče, tožnik ne bi čakal več kot pet let na izpolnitev pogodbe. Ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje se ni opredelilo do izjave priče B. P. v zvezi z vprašanjem, kdaj je tožnik izstavljal fakture za opravljene storitve pravne pomoči. Tožnik je tožencu neupravičeno zaračunaval tudi poizvedbe in podobna opravila, kar je v nasprotju s sklenjeno pogodbo. To je toženec izpostavil že na prvi glavni obravnavi 6. 5. 2008, ko je v sodni spis priložil tožnikov dopis z dne 24. 9. 2001 in navedel, da iz njega izhaja, da je v mesečni pavšal vključena vrsta opravil pravne pomoči, ki jih je tožnik nato še dodatno in posebej zaračunaval tožencu. Sklep sodišča, da toženec ni prerekal višine posameznih faktur, je zato povsem napačen in v nasprotju z listinami v spisu.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sprememba tožbe v konkretni zadevi je bila posledica pomotnega zapisa v predlogu za izvršbo, v katerem je tožnik zahteval le plačilo glavnice v znesku 647,97 EUR. S pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 6. 5. 2008, je razširil tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljal še znesek 20.534,04 EUR, skupaj torej 21.182,01 EUR. Povečanje zahtevka v konkretnem primeru ni pomenilo spremembe istovetnosti zahtevka, ampak se je spremenila le njegova višina. Ravnanje sodišča, ki je dovolilo spremembo (prvi odstavek 185. člena ZPP), je bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, saj je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama. O povečanem tožbenem zahtevku je namreč sodišče odločalo na podlagi istega procesnega gradiva, ki bi sicer bilo podlaga za odločanje o prvotnem tožbenem zahtevku.

8. Toženec v reviziji ne načenja vprašanja dopustnosti spremembe tožbe v postopku po ugovoru zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zato se revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo (371. člen ZPP).

9. Ugotavljanje prave pogodbene volje strank je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje, ki ga v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati (370. člen ZPP). Neupoštevne so zato revizijske navedbe, s katerimi toženec izpodbija v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (npr. navedbe, v katerih se sklicuje na izpoved priče B. P. ali zakonite zastopnice toženca).

10. Očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v zvezi z ugotavljanjem pogodbene volje pravdnih strank, so neutemeljeni. Revizijski ugovor, da je toženec v spis predložil ustrezne dokaze, do katerih se sodišče ni opredelilo, je nekonkretiziran in zato neutemeljen. Ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji omeji na preizkus tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se stranka sklicuje, ta v reviziji ni dolžna navesti le razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Ker toženec ni pojasnil, do katerega dokaza se sodišče druge stopnje ni opredelilo, preizkus, ali je kršitev podana ali ne, ni mogoč. Dokazna ocena sodišča tudi ni v nasprotju z dopisom tožnika tožencu z dne 24. 9. 2001, v katerem tožnik predlaga le zvišanje pavšalnega zneska iz III. člena Pogodbe.

11. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče zagrešilo, ker se ni opredelilo do izpovedi priče B. P. v zvezi z vprašanjem, kdaj je tožnik izstavljal fakture za opravljene storitve pravne pomoči v izvršilnih zadevah (po poplačilu dolžnika tožencu ali že prej), pa je le navidezen, saj po svoji vsebini pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje, in je zato nedovoljen revizijski razlog.

12. Neutemeljen je tudi očitek protispisnosti v zvezi z višino tožnikove terjatve. Sklep sodišča, da toženec ni prerekal višine terjatev po posameznih fakturah ni v nasprotju z dopisom tožnika tožencu z dne 24. 9. 2001, saj ta dopis vsebuje le tožnikov predlog za zvišanje pavšalnega zneska iz III. člena Pogodbe in ni v nobeni povezavi z višino terjatev po posameznih fakturah.

13. Ugotovitev, da sta se pravdni stranki, poleg plačila pavšalnega zneska, dogovorili za plačilo odvetniških storitev po tarifi, veljavni v času, ko je tožnik opravil delo, pri čemer se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila, ob uporabi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo mandatno razmerje (749. - 757. člen ZOR), prvega odstavka 2. člena, tretjega odstavka 3. člena in 8. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95) utemeljuje sklep, da je tožnik upravičen do plačila v zahtevani višini.

14. Revizijsko sodišče je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).