Jedro

Lastnik nevarne stvari, ki svoje vozilo pusti odprto in se v notranjosti nahajajo ključi, je lahko soodgovoren za škodo, ki nastane zaradi tatvine avtomobila in njegovega uničenja.

Izrek

Pritožbi petotožene stranke se delno ugodi, prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe (v obsodilnem delu) in prvi odstavek izreka sklepa (v izreku o povrnitvi plačila stroškov tožeče stranke) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer se pritožba petotožene in pritožba prvo in drugotožene stranke proti sodbi zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijani, a nerazveljavljeni del sodbe.

Pritožbi drugotožene stranke proti sklepu o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks in zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita izpodbijana sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da morajo toženi R. D., R. V. in B. D. plačati tožniku 127.540,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.8.1992 dalje. Višji tožbeni zahtevek in zahtevek proti A. C. in J. C. je zavrnilo. Obenem je sklenilo, da morajo prvotoženi, drugotožena in petotoženi povrniti tožniku 37.870,00 tolarjev pravdnih stroškov, slednji pa mora povrniti tretjetoženemu in četrtotoženemu 12.100,00 tolarjev. V zvezi z oprostitvijo sodnih taks je predlogu prvotožene stranke ugodilo, predlog drugotožene stranke pa je zavrnilo.

Po pritožbi prvo in drugotožene stranke proti sodbi, je sodišče 21.12.1992 opravilo še narok. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo in je sklenilo, da mora drugotožena stranka povrniti tožniku še 4.800,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Proti sodbi in proti sklepu sta se pritožila D. R. in R. V., ki sodbo izpodbijata iz vseh treh pritožbenih razlogov po določilu 353. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlagata njeno razveljavitev.

Navajata, da se je nesreča, ki je prvotoženi ni preživel, zgodila prav tedaj, ko je bila zadnja glavna obravnava 24.8.1992. V njej je bil prvotoženec hudo poškodovan in je 30.8.1992 umrl. Zato niti njega, niti drugotoženke ni bilo na zadnjo glavno obravnavo, pa tudi sodba proti mrtvemu tožencu ne more obveljati, dokler se ne ugotovi, če je zapustil kaj premoženja in kdo so dediči. Pritožba tudi meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je drugotoženka zanemarila sinovo vzgojo in ni preprečila stika z osebami, ki so kvarno vplivale nanj.

Meni, da 16-letnemu sinu ni mogla stati za petami in predlaga zaslišanje svojega moža V. V., referenta pri Centru za socialno delo x ter pribavo skrbstvenega spisa. V zvezi z zavrnitvijo predloga drugotoženke za oprostitev plačila sodnih taks navaja, da bi jo moralo sodišče pozvati, naj predloži potrdilo o premoženjskem stanju ter trdi, da je brez potrebnih sredstev za lastno preživljanje.

Po opravljenem naroku, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s trditvijo o nesreči prvotožnika in zavrnitvi tega predloga, se je drugotoženka pritožila zaradi kršitve določb "kazenskega" postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sklepa češ da narok in sklep nista bila potrebna. Sedaj pritožnica navaja, da tožena stranka takega predloga ni dala, ampak je samo navedla, da je R. D. umrl po sklenitvi glavne obravnave.

Proti sodbi se je pritožil tudi petotoženi B. D. Laično se pritožuje proti nepravilni razsodbi glede plačila povzročene škode z odvzemom vozila M. R. in vsebinsko uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Vztraja pri trditvi, da ni pritisnil na plin oz.

prestavil v višjo prestavo v trenutku pred nesrečo. Če bi to storil, bi imel tudi on vkleščeno nogo v avtu, tako kot prvotožnik. Dodaja, da je bilo vzrok za nesrečo mokro cestišče, po katerem je voznik prehitro vozil. Voznik R. D. je imel pred nesrečo veliko takih in podobnih avantur, saj se je že pri 11 letih pripeljal v šolo z očimovim avtomobilom Fiat Uno in je kasneje vozil nič koliko avtomobilov. Mati ga je predstavila v predobri luči, toda resnične podatke o njem imajo na Policijski postaji v Č. Njegovi starši živijo v razkošju in po nesreči je mladoletni R. D. vzel očimu 8.000 nemških mark, kupil motorno kolo in zaradi vožnje s preveliko hitrostjo tudi umrl. Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke proti sodbi in sklepu o zavrnitvi predloga za oprostitev taks in predloga o zavrnitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje niso utemeljene, pritožba petotožene stranke pa je delno utemeljena, v kolikor se nanaša na odločitev o plačilu vse škode lastniku vozila.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno izvedlo postopek, vendar materialnega prava ni povsem pravilno uporabilo. To velja zlasti za uporabo tako imenovanega temeljnega načela lastninskega prava, ki v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni natančneje opredeljeno. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da je lastninska pravica stvarna pravica, ki deluje nasproti tretjim osebam tako, da se mora vsak vzdržati kršitve lastninske pravice drugega (drugi odst. 3. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), vendar tudi lastnika omejuje tako, da ima stvar v posesti, jo uporablja in z njo razpolaga v mejah, ki jih določa zakon (prvi odst. 3. čl. zakona). Omejitve lastninske pravice so precejšnje, zlasti kadar gre za nevarno stvar, kar avtomobil je. Pravni red nalaga lastniku dolžnost registracije avtomobila, zavarovanje in predvsem preprečevanje škode. Zato mora voznik motornega vozila, ki zapusti vozilo tako, da nad njim nima neposrednega nadzorstva, ukreniti vse potrebno, da ga ne bi kdo neupravičeno uporabil za vožnjo. Če tega ne upošteva, stori prekršek in je zanj lahko tudi denarno kaznovan (23. čl. v zvezi s 4. tč. 176. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa). Seveda je treba upravno kazensko sankcijo ločiti od sankcij civilnega prava, saj to na primer tedaj, ko bi prišlo do nezakonite prodaje avtomobila, ne bi vplivalo na morebitni verzijski zahtevek lastnika. Toda v primeru odškodninskega zahtevka je drugače. Zakon o obligacijskih razmerjih v oddelku o povzročitvi škode posebej ureja škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (173. do 184. čl.). Za škodo namreč odgovarja imetnik nevarne stvari (174. čl.) in v 175. čl. je določena odgovornost imetnika stvari v primeru, če je odgovoren, da mu je kdo vzel nevarno stvar. Zato je po določilu 177. čl. zakona imetnik prost odgovornosti samo, če je za škodo odgovoren kdo tretji. V danem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bilo vozilo Renault 4 odklenjeno in so se v notranjosti nahajali ključi. To nedvomno kaže na tožnikovo malomarnost in ker sodišče prve stopnje ni uporabilo vseh določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, bo treba natančneje raziskati dejansko stanje. Da bo sodišče prve stopje to lahko storilo, je bilo treba po določilu prvega odst. 370. čl. prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče zasliši tožnika in po potrebi tudi petotoženca ter pojasni predvsem tiste dogodke, ki so vplivali na vzročno zvezo in tatvino avtomobila in nesrečo ter na morebitno tožnikovo sokrivdo.

V zvezi s pritožbeno navedbo druge toženke, češ da ni zanemarila sinove vzgoje, sodišče druge stopnje poudarja, da po določilu 165. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči njihov mladoletni otrok, razen če dokažejo, da je škoda natala brez njihove krivde. Dokazno breme je torej na strani drugotoženke in ne na tožnikovi strani, po obstoječi sodni praksi pa se za odškodninsko odgovornost ne zahteva, da bi bil otrok vzgojno zanemarjen, temveč zadostuje, če se otrok nagiba k določenemu negativnemu obnašanju (glej na primer B. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1990, stran 86). Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da bi drugotoženka morala preprečiti prvotožnikove stike z osebami, ki so po njenem slabo vplivale nanj in mu ne bi smela dovoliti, da se je z njimi zbiral v zaklonišču in drugod. Če tega ni storila, je odgovorna. Prav tako je odgovoren tudi petotoženi, ki sam priznava, da je med vožnjo vplival na voznika, da je vozil hitreje, saj mu je dodajal plin, premikal prestavno ročico in ga oviral pri vožnji. Zato se tudi sodišče druge stopnje strinja z uporabo četrtega odst. 177. čl. oz. 206. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, saj sta škodo povzročila R. D. in B. D. skupaj. Pri ponovnem odločanju o povrnitvi škode pa bo treba v izreku določiti način povrnitve škode - torej bo treba navesti, da gre za nerazdelno obveznost. Tudi v zvezi s pritožbo proti sklepu o oprostitvi plačila sodnih taks sodišče druge stopnje opozarja, da je bilo dokazno breme na drugotožnici, ki svojih trditev ni precizirala in skušala dokazati, potrdila o premoženjskem stanju pa tudi v pritožbi ni predložila. V pritožbi proti sodbi je tudi navajala, kot da bi se prvotoženec ponesrečil 24.8.1992, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno izvedlo narok, ugotovilo neresničnost navedb in zavrnilo pritožbena izvajanja o odsotnosti z glavne obravnave. Ker torej pritožbi proti sklepoma nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje zavrnilo po določilu 2. tč. 380. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92) Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in RS št. 4/91) in Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. SRS št. 5/82, 40/84 in 29/86) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91-I).