Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnik (policist) ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost, kar bi lahko bila podlaga za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti druge toženke (tožnikovega delodajalca). Vendar pa je preuranjeno sklenilo, da je druga toženka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe, saj je to ugotovitev sprejelo zgolj na podlagi izpovedi tožnika in listinskih dokazov. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da so njegove trditve glede poteka akcije prijetja iskane osebe drugačne od ugotovitev sodišča prve stopnje, to pa v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj je sledilo listinskim dokazom (ti so po svoji vsebini uradni zaznamki oziroma zapisniki o razgovorih). Zaradi tega dokazne ocene sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku solidarno plačati znesek 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 825,00 EUR, drugotoženi stranki pa stroške postopka v višini 687,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov v korist tožnika, zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti ter razpravnega načela, prav tako pa je po mnenju tožnika dokazna ocena sodišča tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev določb ZPP. Navaja, da sodišče dejanskega stanja skorajda ni ugotavljalo, temveč je sledilo listinskim dokazom, ki sta jih v spis vloži prvo- in drugotožena stranka, dokazne predloge strank za zaslišanje prič pa je neutemeljeno zavrnilo. Sklicuje se na tožbene navedbe, da je drugotožena stranka krivdno odgovorna za nastanek škode: zaradi improvizacije pri izvedbi akcije; ker je akcijo nadaljevala kljub temu, da je več policistov tik pred akcijo izostalo zaradi drugih dolžnosti; ker je v moštvo za izvedbo akcije uvrstila policista, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil sposoben izvajanja tovrstnih najzahtevnejših aktivnosti ter da med akcijo ni zagotovila ustreznega sistema zvez, zaradi česar so bili policisti prisiljeni komunicirati po telefonu. Dalje trdi, da je s predlaganim zaslišanjem prič dokazoval, da je šlo v konkretnem primeru za nevarno delo ter da niso podane okoliščine za razbremenitev objektivne odgovornosti. Pove, da je zaslišan kot stranka oporekal resničnosti navedb v listinah glede uporabe neprebojnih jopičev ter glede zatrjevanega strokovno nepravilnega ravnanja med izvedbo akcije. Graja sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo ekonomičnosti, s katerim je zavrnilo izvedbo zaslišanja petih predlaganih prič, saj po njegovem mnenju ni bilo že iz listinskih dokazov razvidno, kako je bila načrtovana akcija in kako je v njej ravnal. Meni, da ni pravno nepomembno, da je za svoje ravnanje prejel čestitke direktorja policijske uprave. Nadalje navaja, da dokazne ocene sodišča ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj navedbe v listinskih dokazih ocenjuje kot bolj prepričljive in zakaj ni sledilo tožniku, ki je v svojih pisnih vlogah trdil drugače, niti mu ni dovolilo dokazovanja njegovih trditev. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnik o dogajanju v naselju moral in mogel obvestiti OKC PU A., tožnik trdi, da so bili v trenutku, ko so zagledali iskano osebo, tožnik, sodelavec B.B. in vodja akcije C.C. skupaj, slednji pa je o zaznavi iskane osebe takoj obveščal OKC. Ob tem navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, zakaj bi OKC moral obveščati tudi tožnik, pa tudi ne, kaj bi se na terenu odvijalo drugače, če bi tudi tožnik obveščal OKC. Opozarja na časovno komponento celotnega dogajanja, ki izhaja tudi iz njegove izpovedi; ni namreč šlo za dolgotrajno dogajanje, med katerim bi imel tožnik čas razmišljati in izbirati med različnimi možnostmi, temveč je dogajanje potekalo hitro, dinamično in nepredvidljivo. V zvezi s tem pove, da je v 100 m teka, ki jih povprečno treniran moški preteče v 13 sekundah, zaznal, da sodelavec B.B. ne teče za njim, se obrnil nazaj in videl, da je na kraj prispel vodja akcije s službenim vozilom in prižgal sireno, ter poskusil uporabiti UKV zvezo, ki pa ni delovala. Opozarja na naravo policijskega dela in navaja, da je utemeljeno pričakoval, da mu vodja akcije in B.B. sledita in mu bosta pomagala, ko pa je ugotovil, da ni tako, je bil že v romskem taboru in obkoljen. Kot nepravilni nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je po prvi obkolitvi s strani Romov odločil steči za iskano osebo, čeprav je videl, da jima sledi večja skupina Romov. Sklicuje se na svojo izpoved in trdi, da tedaj, ko je ušel skupini žensk in otrok in šel za ubežnikom, še ni videl druge skupine Romov oziroma vedel, da ga zasledujejo. Ponavlja, da je utemeljeno pričakoval, da mu kolegi sledijo in mu krijejo hrbet, še zlasti, ker je slišal zvok policijskih siren. Meni, da je pri ravnanju drugotožene stranke najbolj bistvena zagotovitev ustreznega števila policistov in učinkovita komunikacija med njimi. Na neverodostojnost listinskih dokazov po njegovem mnenju kaže tudi razkorak med njegovo izpovedjo glede neprebojnih jopičev in uradnim zaznamkom, ki ga je podpisal v bolnišnici. Po mnenju tožnika bi sodišče moralo verodostojnost listinskih dokazov preveriti z zaslišanjem prič, še toliko bolj, ker gre za priče, ki so v samem dogajanju sodelovale in so njihovo zaslišanje predlagale vse pravdne stranke. Tožnik soglaša, da je načelo ekonomičnosti pomembno, vendar pa to ni edino in tudi ne najbolj pomembno načelo. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovljen postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena prvo in drugotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka v zvezi z nesrečo pri delu z dne 9. 12. 2009, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Zavzelo je stališče, da je do tožnikovih poškodb prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika samega. Ugotovilo je, da je tožnik s tem, ko je sam vstopil v romsko naselje, kršil navodilo o izvedbi skupnega prijetja iskane osebe, ter da je potem, ko so ga Romi že enkrat obkolili, brcali, pljuvali, metali vanj predmete ter mu grozili s smrtjo, ponovno stekel za iskano osebo, čeprav je videl, da jima sledi večja skupina Romov. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ravnal tudi v nasprotju z izrecno zapovedano dolžnostjo, da mora v primeru zaznave iskane osebe o tem takoj obvestiti OKC PU A.. Sprejelo je zaključek, da je tožnik sam izbral (nesmotrn) način, kako bo opravil nalogo, kar pa je bilo v nasprotju z navodilom vodje akcije, da gre za skupno prijetje iskane osebe, pri tem pa se je po nepotrebnem izpostavil. 7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki je veljal v času škodnega dogodka, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora delodajalec delavcu, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali z zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. V 131. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) je določena krivdna odgovornost za škodo, razen če se dokaže, da je škoda nastala brez krivde povzročitelja. Skladno z določbo 150. člena OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, pri čemer skladno s 149. členom OZ velja, da se za škodo iz nevarne dejavnosti šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi drugega odstavka 153. člena OZ je imetnik stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga odgovorna oseba ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost, kar bi lahko bila podlaga za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. Vendar pa je preuranjeno sklenilo, da je druga toženka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe, saj je to ugotovitev sprejelo zgolj na podlagi izpovedi tožnika in listinskih dokazov. V razlogih sodbe je sicer navedlo, da zaslišanje predlaganih prič ni bilo potrebno in bi zgolj zavleklo postopek, saj se je sodišče o relevantnih dejanskih okoliščinah prepričalo že na podlagi izpovedi tožnika in predložene listinske dokumentacije (med drugim uradnega zaznamka C.C. ter ugotovitev in odgovora D.D.), iz česar vse naj bi bilo razvidno, kako je bila načrtovana akcija in kako je tožnik v njej ravnal. Tožnik v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja, da so njegove trditve glede poteka akcije prijetja iskane osebe drugačne od ugotovitev sodišča prve stopnje, to pa v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj je sledilo listinskim dokazom (ti so po svoji vsebini uradni zaznamki oziroma zapisniki o razgovorih). Zaradi tega dokazne ocene sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti (354. člen ZPP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, ki so potrebni za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ali je podana situacija iz drugega odstavka 153. člena OZ - ali je torej škoda nastala izključno zaradi zatrjevanih nepravilnosti tožnika pri izvrševanju njegovih delovnih obveznosti ter, ali je bilo to dejanje za drugotoženo stranko nepričakovano in nepreprečljivo. Glede na to, da sta pri akciji prijetja iskane osebe neposredno sodelovala, bo sodišče prve stopnje morali zaslišati predlagani priči B.B. in C.C., po potrebi pa izvesti tudi druge predlagane dokaze. V sodbi bo nato moralo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vsak dokaz posebej in vse izvedene dokaze skupaj ter uspeh celotnega postopka, glede zavrnjenih dokaznih predlogov pa bo moralo navesti razloge za njihovo neizvedbo.

10. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kaj pomeni pojem "skupno prijetje iskane osebe", ali je tožnik glede na okoliščine dogodka utemeljeno pričakoval podporo drugih sodelavcev in ali je tožnik kršil navodila drugotožene stranke v zvezi z akcijo, tudi v luči pomanjkljivosti, ki jih tožnik zatrjuje v zvezi z načrtovanjem oziroma organiziranjem te policijske akcije. Ni namreč pravno nepomembno, kako je drugotožena stranka organizirala akcijo prijetja, eventualna kadrovska podhranjenost pri izvedbi akcije, sodelovanje policista s poškodovanim kolenom ter nedelovanje komunikacijskih zvez. Nadalje se bo prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti do vprašanja, ali so eventualna kršitev navodil v zvezi s skupnim prijetjem iskanja osebe oziroma druge zatrjevane kršitve (npr. neobveščanje OKC) prekinile vzročno zvezo med objektivno odškodninsko odgovornostjo drugotožene stranke in nastankom škode.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.