Jedro

Bistveno je zadnje posestno stanje, to je stanje posesti pred motenjem, ki je predmet te pravde.

Ni pravilno stališče pritožbe, da je soposestnik upravičen do posestnega varstva v posestni pravdi le, če mu je soposestnik odvzel posest stvari oziroma ga je izključil iz posesti, in da ima sicer na voljo le petitorno pravdo. Soposestnik mora paziti le na to, da ne postavi tožbenega zahtevka, ki soposestniku odvzema soposest stvari in ga iz posesti stvari izključuje, saj takšnega varstva zakon ne omogoča. Enako velja za sodišče, ko ugodi tožbenemu zahtevku v njegovem restitucijskem in prepovednem delu.

Ugotovitvi, da je material toženec odložil na dvorišču in da ga je že umaknil, ker ga je vgradil v dvorišče, še ne utemeljujeta prepovedi nadaljnjega motenja. Treba je ugotoviti, ali je bilo takšno ravnanje toženca motilno in obstoj ekonomskega interesa.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tretje tožeče stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka, v III. točki izreka glede zavrženja tožbe tretje tožeče stranke, kolikor se ta nanaša na motenje, prepoved in odstranitev desk ob lesi, in v IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba tretje tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) v bodoče prepoveduje vsako motenje tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) na parc. št. *75/3, k.o. X, zlasti odlaganje peska, cevi za odvod meteorne vode, palet fasadnega kamenja ali traverz (I. točka izreka). V delu, ki se nanaša na motenje, prepoved in odstranitev robnika betonskega loka, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V delu, ki se nanaša na motenje, prepoved in odstranitev desk ter stojala reklamne table, je tožbo zavrglo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka se pritožuje tretji tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da toženčeve navedbe iz odgovora na tožbo ne držijo. Deske na spodnjem delu zemljišča so bile postavljene že prej, na zgornjem delu, kjer je lok, pa je bila motena posest 30. 8. 2011, kar izhaja iz njegove izpovedi. Istega dne je postavil tudi tablo na skupno dvorišče, kar je razvidno iz fotografij. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti ogled, saj le ogled omogoča seznanitev s tem, kaj in zakaj je predmet spora. Varovati bi moralo tudi pravico do posesti, ki izhaja iz lastništva parcel. Zaključki sodišča prve stopnje glede betonskega loka in reklamne table niso pravilni. Lok je bil postavljen približno 1,30 metra južneje od nekdanjih stopnic, kar ovira uporabo prostora za drva, in ne le 20 cm južneje. Toženec je predhodno nezakonito zgradil prizidek na dvorišču (od nekdanjega stopnišča dalje) in šele na ta prizidek je podaljšal lok. Izpoved priče S. Ž., da lok ne moti, ni resnična. Sodišče prve stopnje ji ne bi smelo slediti, saj je ta priča v sorodstvenem razmerju s tožencem, temveč bi moralo slediti izpovedi nevtralne priče B. J., iz katere izhaja, da dozidan zid in lok bistveno zmanjšujeta širino prehoda. Navedeno je razvidno tudi iz fotografij. Toženec je imel dovoljenje za vgradnjo betonskega robnika le do rešetke, zato je lok robnika od rešetke dalje vgradil brez dogovora in samovoljno. Dvorišče se zato ne more uporabljati kot prej, oviran je dostop do parcel na spodnjem delu dvorišča in delo s traktorjem. Ker nezakonito dozidan zid in betonski lok bistveno ovirata funkcionalno in ekonomsko uporabo dvorišča, to ni dejanje majhnega pomena in je ekonomski interes nedvomno prizadet. Reklamna tabla je bila dne 30. 8. 2011 postavljena na skupnem dvorišču in ne ob stavbi, kar je razvidno iz slik 1 in 2. V zvezi s 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa opozarja, da je toženec pospravil le stvari okoli loka, na južnem delu dvorišča pa so toženčeve stvari še vedno naložene, čeprav jih tam ne bi smelo biti. Toženec se motenja na tem delu dvorišča ne drži, saj je streho obnovil tako, da je ni zavaroval s snegobrani, kar je povzročilo, da je sneg s celotne vzhodne strani padel na dvorišče, kjer je prej ležala traverza. Snega ni odstranil in je še vedno na dvorišču. Posledično je nepravilna tudi stroškovna odločitev.

3. Zoper I. in IV. točko izreka se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da so tožniki zatrjevali, da so bili moteni v soposesti dvorišča, hkrati pa niso zatrjevali, niti izpovedovali, da jih je toženec iz soposesti popolnoma izključil. Soposestnik lahko zahteva posestno varstvo le, če ga je drugi soposestnik popolnoma izključil iz soposesti oziroma če mu je onemogočil posedovanje skupne stvari. Če ga drugi soposestnik ni popolno izključil iz soposesti, ima na voljo le petitorno pravdo. S tem, ko je imel toženec v času ureditve odvodnjavanja in pločnika vertikalno tik ob steni svoje hiše odloženo eno plastično cev, še dve pa ob svojem gospodarskem poslopju na parc. št. *75/6, k.o. X, ob pločniku pa še traverzo, tožniki pri uporabi dvorišča niso bili moteni oziroma ovirani. Navedeno dokazuje tudi fotografija, saj prvi tožnik z osebnim avtomobilom ne bi mogel priti na dvorišče, če bi traverza kakorkoli ovirala tožnike. Uporabe dvorišča in prehoda do drugih nepremičnin ni ovirala niti paleta fasadnega kamenja, saj iz fotografije izhaja, da je puščala več kot dovolj prostora za prehod tako peš kot tudi s samokolnico ali motorno kosilnico. Tožniki niso podali ustrezne trditvene podlage glede posesti, ki naj bi bila s strani toženca motena, saj niso konkretizirali posesti dvorišča, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Pomanjkljiva je tudi trditvena podlaga glede zatrjevanih motilnih ravnanj, saj tožniki niso pojasnili, kako naj bi bili zaradi zatrjevanih motilnih ravnanj moteni v posesti dvorišča. Le pavšalno so zatrjevali, da jim je onemogočen dostop do njihovih nepremičnin, kar ne drži, saj že iz fotografij, iz katerih je razvidno, da je vse postavil tik ob objektih, izhaja, da jih toženec ni izključil iz soposesti dvorišča, niti jim ni v znatni meri otežil dotedanjega načina izvrševanja posesti. Stvari je tja odložil le za kratek čas sedmih do desetih dni, ko je urejal odvodnjavanje in pločnik ob hiši. Ker je šlo le za vzdrževalna dela, ki jih je moral opraviti, njegov namen ni bil motiti tožnikov pri souporabi dvorišča. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odlaganje peska, saj tožniki niso navajali, kje naj bi bil pesek odložen, kdo naj bi ta del zemljišča uporabljal in kako naj bi bili zaradi tega moteni v soposesti. Pravno odločilna dejstva glede odlaganja peska niso razvidna iz fotografij, niti iz izpovedi tožnikov. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje glede delne ugoditve tožbenega zahtevka ne izhaja, kje naj bi se nahajale posamezne stvari (pesek, cevi, paleta, traverza), kdo naj bi ta del zemljišča uporabljal in na kakšen način ter v čem naj bi bilo podano motenje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo le, da iz fotografij izhaja, da so bile v sam prehod in ob prehodu odložene palete fasadnega kamenja, ki zožujejo sam prehod in onemogočajo uporabo prehoda v enakem obsegu kot pred tem. Ta zaključek ni pravilen, saj tudi fotografije potrjujejo, da je bila paleta fasadnega kamenja postavljena tik ob betonskem loku tako, da je bil prehod širok najmanj dva metra in ni bil oviran, saj ga prvi tožnik in druga tožnica uporabljata le za dostop peš, s kosilnico ali samokolnico do vrta zadaj, v nadaljevanju pa je širok le okoli 80 do 85 cm. Tožniki nimajo ekonomskega interesa, posledično pa tudi ne pravnega interesa za posestno varstvo, saj je le za kratek čas postavil ob svoji hiši in gospodarskem objektu nekaj plastičnih cevi, traverzo, ki je široka le 10 cm, v času vzdrževalnih del pa ob betonski lok postavil tudi eno paleto fasadnega kamenja, kar pa tožnikom ni onemogočilo uporabe dvorišča. Takšno ravnanje zato ne pomeni motilnega ravnanja. Tožniki niso dokazali pravočasnosti vložitve tožbe glede palete fasadnega kamenja, plastičnih cevi, kupa peska in traverze, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tudi v tem delu zavreči. 4. Na pritožbo toženca so odgovorili vsi trije tožniki. Prvi tožnik, druga tožnica in tretji tožnik v odgovorih na pritožbo predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba tretjega tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

O pritožbi tretjega tožnika:

6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila tožba glede motenja s postavitvijo stojala reklamne table, vložena prepozno. Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je bila tožba glede zgoraj navedenega vložena v rokih iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo fotografij, ki naj bi po pritožbenih navedbah tretjega tožnika potrjevale pravočasnost tožbe glede postavitve stojala reklamne table, saj jih je tretji tožnik priložil šele pritožbi, pri tem pa ni pojasnil, zakaj jih kot dokaz ni mogel predložiti že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. S tožbo je bilo posestno varstvo zahtevano tako glede desk na spodnjem delu dvorišča, ki naj bi po tožbenih navedbah zoževale pot na vrt, kot tudi glede desk, ki naj bi, postavljene ob leso ob zidani steni, onemogočale njeno uporabo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožba ni bila vložena pravočasno, kolikor se nanaša na deske na spodnjem delu dvorišča, to je na poti na vrt. Glede na pritožbene navedbe tretjega tožnika, ki izpostavlja svojo izpoved o času postavitve desk na zgornjem delu dvorišča oziroma v delu ob loku betonskega robnika, pa se pritožbenemu sodišču postavlja dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o nepravočasnosti tožbe v zvezi z deskami, postavljenimi ob lesi ob zidani steni. V tem delu (in le glede tretjega tožnika, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), je zato treba sklep sodišča prve stopnje, razveljaviti in ga vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. Pritožbeno sodišče nima pomisleka o pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki kljub postavitvi loka betonskega robnika še vedno lahko uporabljajo sporni prehod na vrt v enaki meri kot pred njegovo postavitvijo in da je tudi manevriranje s traktorjem še vedno mogoče. Da postavljen lok betonskega robnika ne onemogoča ali bistveno ovira uporabe prehoda in dvorišča, je sodišče prve stopnje zaključilo ne le na podlagi izpovedi toženca in priče S. Ž., temveč tudi na podlagi fotografij, ki potrjujejo navedeni izpovedi. Argumenti sodišča prve stopnje so vsebinsko prepričljivi, med njimi pa velja zlasti izpostaviti okoliščino, da se lok betonskega robnika, ki predstavlja zaključek pločnika ob hiši, zaključi že na približno 2/3 prizidka, torej pred prehodom. Prizidek ni bil predmet tožbenega zahtevka in ni odločilno, na kakršen način se je prehod uporabljal v preteklosti. Priča B. J. pa je izpovedoval le o tem, zato z izpostavljanjem njegove izpovedi tretji tožnik ne more izpodbiti zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Bistveno je zadnje posestno stanje, to je stanje posesti pred motenjem, ki je predmet te pravde. Pritožba ne more uspeti niti z navedbami, da je bil lok postavljen približno 1,30 metra južneje od nekdanjih stopnic. Postavljena "ovira" že po naravi stvari ne more onemogočati niti bistveno ovirati načina uporabe dvorišča, ki ga izpostavlja tretji tožnik v pritožbi, to je manevriranja s traktorjem. Pritožbeno sodišče se strinja, da za odločitev o tožbenem zahtevku glede loka betonskega robnika ogled ni bil potreben, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. V pravdah zaradi motenja posesti sodišče tudi ne upošteva pravice do posesti (33. člen SPZ). Ker postavitev loka betonskega robnika ne onemogoča ali vsaj bistveno ovira dotedanji način uporabe dvorišča (in uporabe prehoda), je tožbeni zahtevek, kolikor se ta nanaša na betonski lok, utemeljeno zavrnjen. Na pritožbene navedbe, da toženec za njegovo postavitev ni imel soglasja, zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

O pritožbi toženca:

9. Toženec neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno zavreči tudi glede palete fasadnega kamenja, plastičnih cevi, kupa peska in traverze. Toženec ni prerekal navedb tožnikov, da je navedene stvari postavil 30. 8. 2011, zato se to dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteje za priznano in ga ni treba dokazovati.

10. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Zato ni pravilno stališče pritožbe, da je soposestnik upravičen do posestnega varstva v posestni pravdi le, če mu je soposestnik odvzel posest stvari oziroma ga je izključil iz posesti, in da ima sicer na voljo le petitorno pravdo (1). Soposestnik mora paziti le na to, da ne postavi tožbenega zahtevka, ki soposestniku odvzema soposest stvari in ga iz posesti stvari izključuje, saj takšnega varstva zakon ne omogoča. Enako velja za sodišče, ko ugodi tožbenemu zahtevku v njegovem restitucijskem in prepovednem delu.

11. Upoštevajoč trditve tožnikov kot celoto ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da trditvena podlaga, s katero tožniki utemeljujejo zahtevano posestno varstvo, ni zadostna. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje že zato zavrniti tožbeni zahtevek v zvezi z peskom, cevmi za odvod meteorne vode, traverzo in paleto fasadnega kamenja, tako niso utemeljene. Tožniki so podali zadostne trditve o načinu uporabe nepremičnine s parc. št. *75/3 in o tem, kako zatrjevana motilna ravnanja onemogočajo oziroma ovirajo uporabo te nepremičnine. Tožniki sicer niso izrecno navajali, kje je toženec postavil pesek, vendar to posredno izhaja iz navedb, s katerimi tožniki pojasnjujejo, kakšne posledice ima zatrjevano ravnanje toženca na dotedanji način izvrševanja posesti. Tožnikom ni bilo treba izrecno in natančno opredeliti kraja, na katerem je toženec postavil pesek, tudi iz naslova, ker je toženec postavitev stvari priznal, zoper tožbeni zahtevek pa se je branil predvsem z ugovorom, da z njihovo postavitvijo tožniki niso bili onemogočeni oziroma ovirani pri uporabi dvorišča. Pomembno je tudi, da iz navedb pravdnih strank ne izhaja, da se je dvorišče v tistem delu, kjer je toženec postavil stvari, uporabljalo tudi za odlaganje in shranjevanje stvari.

12. Toženec v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo vseh pravno odločilnih dejstev, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku za prepoved nadaljnjih motenj tožnikov na parc. št. *75/3, k.o. X, z odlaganjem peska, cevi za odvod meteorne vode in traverz. Zato je sklep sodišča prve stopnje v tem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog. Ugotovitvi, da je navedeni material toženec odložil na dvorišču in da ga je že umaknil, ker ga je vgradil v dvorišče, še ne utemeljujeta prepovedi nadaljnjega motenja. Treba je ugotoviti, ali je bilo takšno ravnanje toženca motilno in obstoj ekonomskega interesa (glede na toženčev ugovor o pomanjkanju ekonomskega, posledično pa tudi pravnega interesa). Sodišče prve stopnje je zgoraj navedene stvari sicer opredelilo kot "motilne elemente", kar pa se ob pomanjkanju razlogov o tem, na katerem delu dvorišča je toženec postavil pesek, cevi za odvod meteorne vode in traverzo, o uporabi tega dela dvorišča s strani tožnikov ter o tem, kako je toženec s postavitvijo teh stvari posegel v dotedanji način izvrševanja posesti tožnikov na tem delu, izkaže kot vsebinsko prazna navedba, ki je ni mogoče preizkusiti.

13. Prepovednemu delu (sicer pa tudi restitucijskem delu) tožbenega zahtevka soposestnikov stvari ni mogoče ugoditi že na podlagi ugotovitve, da je soposestnik stvari povzročil spremembe v dotedanjem načinu izvrševanja posesti stvari. Motilno je le tisto ravnanje, ki onemogoča ali resno ovira dotedanji način izvrševanja posesti stvari ostalim soposestnikom. O utemeljenosti prepovednega dela tožbenega zahtevka v zvezi z odlaganjem palet fasadnega kamenja zato ni mogoče sklepati že na podlagi ugotovitve, da so v sam prehod in ob prehodu odložene palete fasadnega kamenja dejansko zoževale prehod in onemogočale uporabo prehoda v enakem obsegu kot pred tem, kot to materialnopravno zmotno meni sodišče prve stopnje. O tem, ali so postavljene palete fasadnega kamenja resno oziroma bistveno ovirale dotedanji način izvrševanja posesti (uporabo prehoda za dostop) ni mogoče zaključiti brez natančnejših ugotovitev obsega prehoda pred postavitvijo palet fasadnega kamenja in po njej oziroma brez ugotovitve načina uporabe tega prehoda pred postavitvijo palet fasadnega kamenja in po njem. Brez navedenih ugotovitev se ni mogoče opredeliti niti do toženčevega ugovora o pomanjkanju ekonomskega interesa.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženca, delno pa tudi pritožbi tretjega tožnika, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka, III. točki izreka glede zavrženja tožbe tretjega tožnika (2) v zvezi z deskami, postavljenimi ob lesi, ter v IV. točki izreka (odločitev o stroških) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tretjega tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP).

15. V ponovljenem postopku bo treba ponovno preizkusiti, ali je tretji tožnik pravočasno vložil tožbo glede zatrjevanega motenja s postavitvijo desk ob lesi. Pri tem bo treba izhajati iz trditev, ki so jih v zvezi s tem podale pravdne stranke, oziroma upoštevati, da toženec ni prerekal navedb o datumu postavitve desk ob lesi. Pred odločitvijo o tožbenemu zahtevku za prepoved bodočih motenj je treba ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v dosedanji obrazložitvi, ker brez njih ni mogoče zaključiti o motilnosti ravnanj toženca in o obstoju ekonomskega interesa. Poleg tega je treba pojasniti tudi, na katerem delu dvorišča je toženec odložil posamezne stvari, in opredeliti način uporabe tega dela dvorišča s strani tožnikov in s strani toženca. Navedeno bo pomembno za ugotovitev, ali so tožniki izvrševali posest na (vseh) delih dvorišča, na katerih je toženec postavil stvari. V primeru, da so jo izvrševali, bo navedeno pomembno tudi za zaključek, ali so bili tožniki soposestniki teh delov stvari skupaj s tožencem ali pa so imeli na posameznih delih stvari izključno posest. 16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj Tone Frantar, Stvarno pravo, str. 316

(2) Odločitev o zavrženju tožbe (v pojasnjenem delu) se razveljavi le glede tretjega tožnika, saj so tožniki (kot soposestniki stvari) navadni sosporniki, pritožbo pa je vložil le tretji tožnik.