Jedro

V postopku denacionalizacije upravni organ ne preizkuša zakonitosti akta o podržavljanju, temveč ugotavlja, ali je podana pravna podlaga za denacionalizacijo, pri čemer najprej ugotovi, če so podani pogoji za uvedbo postopka po ZDen. Če teh pogojev ni, zahtevo zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 17.9.1992, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za denacionalizacijo premoženja. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bilo tožniku premoženje podržavljeno z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance občine z dne 9.11.1973, ki je bila izdana na podlagi 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Ta zakon je sicer naveden v 8. točki 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91) kot možna podlaga za denacionalizacijo, vendar z izjemo, če premoženje ni bilo podržavljeno po 7. a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Tožniku je bilo nacionalizirano premoženje prav na podlagi navedene določbe zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, zato ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo. Ker torej ni bilo pogojev za uvedbo postopka po ZDEN, je organ prve stopnje utemeljeno zavrgel vloženo zahtevo (2. odstavek 125. člena ZUP). Pritožbene ugovore, da je odločba o nacionalizaciji tožnikovega premoženja z dne 9.11.1973 nezakonita, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene in navaja, da je iz spisa občine o nacionalizaciji tožnikovega premoženja razvidno, da je tožnik 2.3.1964 pobegnil v Italijo in pridobil njeno državljanstvo ter je zato prenehal biti jugoslovanski državljan.

Tožnik izpodbija zgornjo odločbo in navaja enako kot v pritožbi, da je odločba o nacionalizaciji z dne 9.11.1973 nezakonita. Ponovno poudarja, da v njegovem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za nacionalizacijo iz 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Navaja, da je tožena stranka hudo kršila pravila postopka, ker ni v skladu s določbami 144. do 148. člena ZUP, kot predhodno vprašanje, rešila vprašanje tožnikovega državljanstva. Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal, da nikoli ni izgubil jugoslovanskega oziroma slovenskega državljanstva. Nikoli ni namreč dobil nobene odločbe o odvzemu državljanstva, vročena mu ni bila niti odločba o nacionalizaciji premoženja. Pravi, da ni zbežal v Italijo, temveč da je odšel s propustnico k svojima hčerkama. Tam je zaradi družinskih razlogov stanoval od leta 1965 dalje in vse do leta 1980 je še obdeloval zemljišče v Sloveniji. Kot pripadnik slovenske narodnosti po 23. členu zakona o državljanstvu (Uradni list FLRJ, št. 38/64) ni mogel izgubiti jugoslovanskega oz. slovenskega državljanstva le zaradi bivanja v tujini in poznejše pridobitve italijanskega državljanstva. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve zakona o denacionalizaciji in zakona o državljanstvu ter kršitve pravil postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicije na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o denacionalizaciji se vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 1. odstavku 3. člena zakona o denacionalizaciji, ali pa na način, kot je določeno v 4. in 5. členu ZDEN. V 1. odstavku 3. člena ZDEN so poleg predpisov, ki so pravna podlaga za denacionalizacijo, navedene tudi nekatere izjeme, v katerih se ZDEN ne uporablja, čeprav je v tej določbi naveden predpis, ki je bil temelj podržavljenja premoženja. Tako določena izjema je tudi 7. a člen zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, kot to izhaja iz 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDEN.

Iz predloženih listin in spisov izhaja, da je tožnik zahteval denacionalizacijo nepremičnin vpisanih v vl. št. 15, ki so mu bile nacionalizirane in prenesene v družbeno lastnino prav na podlagi 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance občine z dne 9.11.1973. Ker gre za izjemo iz 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDEN, zaradi katere denacionalizacija ni mogoča, se na tej podlagi nacionalizirano premoženje ne more vrniti po ZDEN in tožnika po določbi 1. odstavka 3. člena ZDEN ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije. Po presoji sodišča je zato upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo za denacionalizacijo zavrgel. Izpodbijani odločbi tudi ni mogoče očitati kršitve pravil postopka, saj je upravni organ dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek v primeru, če so podani pogoji za uvedbo postopka, le-teh pa po navedenem ni bilo.

Tožnikove navedbe, s katerimi le-ta napada odločbo o nacionalizaciji iz leta 1973 kot nezakonito, ne morejo biti predmet postopka denacionalizacije in v tem upravnem sporu ne morejo biti upoštevne. V denacionalizacijskem postopku upravni organ ne preizkuša zakonitosti akta o podržavljenju (odločbe o nacionalizaciji premoženja), temveč ugotavlja, ali je podana pravna podlaga za denacionalizacijo, pri čemer najprej ugotovi, če so podani pogoji za uvedbo postopka po ZDEN. Sicer pa sodišče v zvezi z navedenimi ugovori pojasnjuje, da pravnomočne upravne odločbe ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Glede na 12. člen ZUP je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so določeni z zakonom. Ker noben materialni zakon ne predvideva odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe o podržavljenju premoženja, se za odločanje o izrednih pravnih sredstvih uporabljajo ustrezne določbe ZUP (3. člen ZUP).

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1) smiselno uporabilo kot republiški predpis.