Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pravno opredelilo obdolženčevo ravnanje kot nadaljevano kaznivo dejanje, saj je šlo v vseh primerih za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je ponavljala v kratkih časovnih presledkih, obdolženec je izkoriščal isto priložnost, ker je pridobival oškodovance s pomočjo časopisnih oglasov, pri njem pa je podan tudi enotesn naklep, zaradi česar je s stališča življenjskega in logičnega sklepanja potrebno šteti njegovo dejavnost kot enotno in kontinuirano, ker tvori celoto.

Izjava oškodovanca o odstopu od pregona je nepreklicna.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbe zagovornice obdolženca, ugoditvi pritožbe pomočniku okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni: - v izreku pod I/5 se iz opisa dejanja izpusti "J. Ž., dne 24.12.1998 na domu v G. vzel paket proti odkupnini 10.000,00 SIT", - obdolžencu izrečena kazenska sankcija se zviša z enega leta in treh mesecev zapora na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, - po čl. 49/I KZ se obdolžencu všteje v izrečeno kazen pripor od 23.2.1999 od 15.30 ure dalje, - v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku se izpusti točka 5 "J. Ž. znesek 10.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1998 do dneva vrnitve", J. Ž. pa se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, sicer pa se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s citirano sodbo spoznalo obdolženca za krivega zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ in mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, odvzelo premoženjsko korist v znesku 124.648,60 SIT in izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Sodišče je odškodovancem priznalo premoženjskopravne zahtevke v okviru izreka izpodbijane sodbe, s preostankom pa jih je napotilo na pravdo ter odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z izrekom nižje kazni, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pomočnik okrožnega državnega tožilca je vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z izrekom daljše zaporne kazni.

Višji državni tožilec je v pismenem mnenju predlagal delno ugoditev pritožbi obdolženčeve zagovornice.

Pritožba obdolženčeve zagovornice je delno utemeljena, pritožba pomočnika okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, obdolženčevo ravnanje pravno pravilno opredelilo in ga utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ima obdolženčevo ravnanje vse elemente nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. čl. KZ, saj gre za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je ponavljala v kratkih časovnih presledkih, obdolženec je izkoriščal isto priložnost, saj je pridobival oškodovance s pomočjo časopisnih oglasov in nato z njimi govoril po telefonu, pri njem pa je očitno podan tudi enotesn naklep, zaradi česar je s stališča življenskega in logičnega sklepanja potrebno šteti njegovo dejavnost kot enotno in kontinuirano, ki tvori celoto. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo kot neutemeljene pritožbene navedbe, češ da je obdolženec vsakemu oškodovancu povzročil le majhno premoženjsko škodo, sodišče prve stopnje pa naj bi s pravno opredelitvijo kršilo kazenski zakon.

Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo oškodovancev Š., L., Z., P., P., G., B. in O., zaradi česar naj bi moralo v tem obsegu obdolženca oprostiti. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je pomočnik okrožnega državnega tožilca na glavni obravnavi izjavil, da ne zahteva njihovega neposrednega zaslišanja, ker so vsi pravočasno vložili predloge za kazenski pregon obdolženca in je dejansko stanje razčiščeno tudi z drugimi dokazi, temu se ni nihče protivil, sodišče prve stopnje pa je zaključilo dokazni postopek, ker nihče ni imel dodatnih dokaznih predlogov (list. št. 615). Pritožbeno sodišče samo še pripominja, da so vsi navedeni oškodovanci ob vložitvi kazenske ovadbe in predloga za kazenski pregon zoper obdolženca svojim izjavam priložili tudi listine (položnice, potrdilo o nakazilu na obdolženčevo hranilno knjižico oz., blagajniške prejemke), iz katerih je razvidno, koliko denarja so nakazali, oziroma izročili obdolžencu, ki je svoje ravnanje priznal in ni zanikal, da od njih ni prejel v izreku navedenih zneskov denarja.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je delno utemeljena pritožba obdolženčeve zagovornice v delu, ki se nanaša na oškodovanca J. Ž., ki je pismeno umaknil kazenski pregon zoper obdolženca, nato pa na glavni obravnavi izjavil, da vztraja pri pregonu. Sodišče prve stopnje je kršilo 3. tč. 372. čl. ZKP, ker je sledilo modificiranemu obtožnemu predlogu in obdolženca spoznalo za krivega tudi zaradi kaznivega dejanja v škodo Žižka, kajti njegove izjave na glavni obravnavi ne bi smelo upoštevati, ker je izjava oškodovanca o odstopu od pregona nepreklicna. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbenim navedbam in spremenilo opis izreka kaznivega dejanja tako, da je iz njega izpustilo obdolženčevo ravnanje v škodo J. Ž., katerega je nato tudi napotilo z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, pri tem pa dalo vendarle premajhno težo obdolženčevi pripravljenosti na dolgotrajno izvrševanje kaznivega dejanja goljufije, premalo je tudi upoštevalo dejstvo, da je s svojim ravnanjem oškodoval ljudi, ki so bili v ekonomski stiski. Glede na navedeno je ugodilo pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca in obdolžencu izreklo kot primerno kazen enega leta in šest mesecev zapora.

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca kršilo 6. tč. 372. čl. ZKP, ker obdolžencu v izrečeno kazen ni vštelo pripora, zato je pritožbeno sodišče spremenilo izrek izpodbijane sodbe tudi v tem obsegu in obdolžencu v korist vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, to je od 23.2.1999 od 15.30 ure dalje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice, v celoti je ugodilo pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca, izpodbijano sodbo je spremenilo tudi po uradni dolžnosti, v nespremenjenem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.