Jedro

ZUP tega, da je bil po zaključku upravnega postopka sprejet drugačen pravni predpis ali je bila sodna ali upravna praksa o nekem pravnem vprašanju spremenjena, ne navaja med razlogi za obnovo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana sklep in odločba Mestne občine Koper št. 351-169/2010 z dne 5. 7. 2010 odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim upravnim aktom sprejela sklep o obnovi postopka izdaje odločbe št. 351-159/64-5/2 z dne 4.6.1964, ki določa lokacijo za gradnjo garaž za stanovanjski objekt na naslovu ..., na parceli številka 1365/2 k.o. ..., ki jo je izdal Oddelek za analitične in organizacijske službe Skupščine občine Koper, in postopek izdaje odločbe številka 351-159/65-5/3 z dne 26.4.1966, k priglasitvi gradbenih del za gradnjo garaž za stanovanjski objekt na naslovu ..., na parceli številka 1365/2 k.o. ..., ki jo je izdal Oddelek za upravno pravne zadeve Skupščine občine Koper, v delu ugotavljanja pravne podlage za izdajo navedenih odločb za gradnjo garaž na parceli številka 1365/2 k.o. ..., veljavnost izdanih odločb glede na trenutno veljavni Odlok o občinskih cestah in drugih javnih površinah (Uradne objave št. 20/99 in Uradni list RS, št. 23/2007 in 98/2009) in glede na trenutno zemljiškoknjižno stanje parcele številka 1365/2 k.o. ... Z istim upravnim aktom je sprejela še odločbo, s katero je odločbo številka 351-159/64-5/2 z dne 4.6.1964, ki določa lokacijo za gradnjo garaž za stanovanjski objekt na naslovu ..., na parceli številka 1365/2 k.o. ..., ki jo je izdal Oddelek za analitične in organizacijske službe Skupščine občine Koper, in odločbo številka 351-159/65-5/3 z dne 26.4.1966, k priglasitvi gradbenih del za gradnjo garaž za stanovanjski objekt na naslovu ..., na parceli številka 1365/2 k.o. ..., ki jo je izdal Oddelek za upravnopravne zadeve Skupščine občine Koper, razveljavila.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da se je parcela številka 1365/2 k.o. ... razdelila na parceli številka 1365/2 in 1365/5 k.o. ... in da so obstoječe garaže postavljene na parceli številka 1365/5 k.o. ..., ki je parkirišče v lasti in upravljanju Mestne občine Koper. Zaradi navedenega trenutnega zemljiškoknjižnega stanja se mora izdaja dovoljenj, soglasij in drugih listin izvajati na podlagi Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah (Uradne objave številka 20/99 in Uradni list RS, št. 23/2007), ki v 42. členu določa posebno uporabo javne površine, za katero lahko pristojni organ izda dovoljenje za uporabo javne ceste oziroma javne površine. Ta določba pa pristojnemu organu ne daje pooblastila, da izda fizičnim osebam soglasje ali dovoljenje za postavitev garaž ali gradnjo na javnem dobru, občinskih cestah ali javnih parkiriščih, kar predmetna parcela v naravi je. Glede na navedene določbe Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah odločba številka 351-159/64-5/2 z dne 4.6.1964, ki jo je izdal Oddelek za analitične in organizacijske službe Skupščine občine Koper in odločba številka 351-159/65-5/3 z dne 26.4.1966, ki jo je izdal Oddelek za upravnopravne zadeve Skupščine občine Koper, nimata več pravne podlage, zato ju je bilo treba razveljaviti, kot je to odločeno v izreku, saj je treba na parceli številka 1365/5 k.o. ..., ki je v lasti in upravljanju Mestne občine Koper, vzpostaviti stanje, ki je skladno z veljavnimi predpisi, to je Odlokom o občinskih cestah in drugih javnih površinah.

Župan Mestne občine Koper je z odločbo številka 351-169/2010 dne 30.8.2010, zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani upravni akt organa prve stopnje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka z izpodbijanim aktom na nedovoljen način in z nedovoljenim dejanjem nezakonito posega v njeno lastninsko pravico na garaži, ki stoji na parceli številka 1365/2 k.o. ... (prej parcela števila 1365/2 k.o. ...), zato je izpodbijani akt v celoti ničen in ga je treba razveljaviti. Če pa sodišče ne bi ugotovilo ničnosti izpodbijanega upravnega akta, poudarja, da tožena stranka ni pravna naslednica Skupščine Občine Koper, ki je v obravnavani zadevi odločala o posegu v prostor, za kar je po veljavni zakonodaji pristojna državna uprava oziroma krajevno pristojna upravna enota. Ker po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko obnovo postopka začne organ, ki je odločbo izdal, tožena stranka tega ne more storiti, niti ne more razveljaviti obravnavanih odločb. Poleg tega Odlok o občinskih cestah in javnih površinah ne daje materialne podlage za obnovo postopka in razveljavitev citiranih odločb iz leta 1964 in 1966, saj spremenjena pravna podlaga ne more biti razlog obnove upravnega postopka. Upravni postopek številka 351-159/64-5/2, ki ga je vodil Oddelek za analitične in organizacijske službe Skupščine občine Koper, ki je bil končan z odločbo z dne 4.6.1964, namreč izraža takratno odločitev pristojnega upravnega organa, ki je bila skladna s predpisi, ki so veljali na dan izdaje odločbe. Komisija, ki je dne 13.4.1964 opravila lokacijsko obravnavo, je ugotovila, da je predlog lokacije garaž, ki ga je podal hišni svet stanovalcev bloka ..., v skladu s potrjenim načrtom zunanje ureditve stolpnic na ... nabrežju, in dovolila lokacijo garaž. Sprememba zakonodaje, do katere je prišlo več kot 40 let po izdaji odločbe, nikakor ne more spremeniti ali celo razveljaviti te odločitve, ker bi to bilo v nasprotju z načelom pravne države. Enako velja tudi za postopek Oddelka za upravno pravne zadeve Skupščine občine Koper v zvezi z izdajo odločbe številka 351-159/65-5/3 z dne 26.4.1966, s katero je takratni upravni organ skladno s takrat veljavnim Zakonom o graditvi investicijskih objektov (Uradni list LRS št. 5/63) sprejel priglasitev gradbenih del za gradnjo garaž v ... na funkcionalni parceli stanovanjske hiše … Na podlagi navedenih dokumentov so stanovalci stanovanjskega bloka na naslovu ..., na parceli številka 1365/2 k.o. ... (tudi tožeča stranka), zgradili garaže. Zaradi vsega povedanega smiselno predlaga odpravo izpodbijanega upravnega akta in povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v zadevi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah in drugih predpisih, ki urejajo predmetno področje, ob upoštevanju, da je parcela številka 1365/5 k.o. ... (prej parcela številka 1365/2 k.o. ..., na kateri stoji sporna garaža, po zemljiškoknjižnem stanju grajeno javno dobro lokalnega pomena. Javno dobro pa je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba), kot to določa 1. točka 19. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002). V nadaljevanju navaja, da tožeča stranka ni upravičenka do posestnega varstva, saj gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena, ki tovrstnega varstva ne uživa. To izhaja tudi iz določb Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah, v skladu s katerimi so občinske ceste javno dobro v lasti občine, izven pravnega prometa, na njih pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem in drugih stvarnih pravic, razen v primerih, določenih z zakonom. Glede na vse povedano ne drži trditev tožeče stranke, da je z izpodbijanim upravnim aktom poseženo v njeno lastninsko pravico. Tožeča stranka se namreč ne more sklicevati na stavbno pravico in na pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, saj pojmovno ne gre za gradnjo na tujem svetu brez soglasja lastnika zemljišča, pač pa za gradnjo na podlagi odločbe pravne predhodnice tožene stranke. Zaradi vsega povedanega je tožena stranka v skladu s 1. točko 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku izdala izpodbijani upravni akt, saj so bila ugotovljena nova dejstva in uporabljeni novi dokazi, v posledici česar je bilo treba razveljaviti odločbi iz leta 1964 in 1966. Navaja tudi, da ob izdaji izpodbijanega upravnega akta ni pretekel enomesečni rok, saj je dne 5. 7. 2010, ko je izdala izpodbijani akt, navedla nova dejstva (sprememba statusa parcele, na kateri stoji sporna garaža) in uporabila nove dokaze (novo upravno stanje sporne parcele v zemljiški knjigi). Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1. izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana upravna odločba Mestne občine Koper je bila izdana na podlagi 260., 268. in 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP), ki govorijo o obnovi postopka. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Obnova postopka je dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon.

Člen 260 ZUP določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Odločba je dokončna, če je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Dokončne so vse odločbe druge stopnje in odločbe prve stopnje, zoper katere pritožba ni dovoljena, kot tudi tiste, zoper katere je pritožba dovoljena, vendar ni bila vložena oziroma ni bila vložena pravočasno. Drugi pogoj za obnovo postopka je obstoj vsaj enega izmed obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Ti razlogi so v zakonu navedeni taksativno, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere. Eden izmed njih je, da se izve za nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 260. člena).

Navedena zakonska določba tega, da je bil po zaključku upravnega postopka sprejet drugačen pravni predpis ali je bila sodna ali upravna praksa o nekem pravnem vprašanju spremenjena, ne navaja med razlogi za obnovo postopka. Glede na povedano obnova postopka iz tega razloga torej ni možna, zato je moralo sodišče že samo iz tega razloga izpodbijani upravni akt odpraviti. Ta akt namreč tako v izreku, kot tudi v obrazložitvi kot obnovitveni razlog navaja Odlok Mestne občine Koper o občinskih cestah in drugih javnih površinah (Uradne objave številka 20/99 in Uradni list RS, št. 23/07 in 98/09).

Izpodbijani upravni akt pa je bilo treba odpraviti tudi zato, ker nova dejstva in novi dokazi (1. točka 260. člena ZUP), na katere se sklicuje tožena stranka, sicer šele v odgovoru na tožbo, to je sprememba statusa parcele, na kateri stoji sporna garaža in novo pravno stanje sporne parcele v zemljiški knjigi, v času postopka izdaje odločb Skupščine Občine Koper leta 1964 in 1966 sploh še niso obstajali. V obnovitvenem postopku se namreč nov dokaz oziroma novo dejstvo lahko uporabi le, če se nanaša na dejstva, ki jih je stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa ji jih prav zato, ker za dokaz ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, ni uspelo dokazati. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, če je nastalo pozneje, pa obnovitveni razlog ni podan. Isto velja za nov dokaz. Tudi ta je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka oziroma organ zanj nista vedela ali ga nista imela možnosti uporabiti.

Nadaljnji razlog za odpravo izpodbijanega akta pa je tudi dejstvo, da so pretekli vsi roki, v okviru katerih lahko organ po uradni dolžnosti začne obnovo postopka. Tako je bil očitno zamujen enomesečni (tako imenovani subjektivni) rok, ki začne teči od dneva, ko je mogla stranka oziroma organ navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka. 1. odstavka 263. člena ZUP). Odlok o občinskih cestah in drugih javnih površinah, na katerega se sklicuje Mestna občina Koper v izpodbijani odločbi, je bil namreč objavljen že v Uradnih objavah številka 20/99 in spremenjen oziroma dopolnjen v Uradnem listu RS, št. 23/07 in 98/09, v vsakem primeru več kot mesec pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, ki je bil izdan dne 5. 7. 2010. Glede na način objave (v Uradnih objavah oziroma Uradnem listu) je namreč moral biti toženi stranki znan že z dnem te objave. Pretekel pa je tudi triletni rok, določen v 4. odstavku 263. člena ZUP, saj sta odločbi iz leta 1964 in 1966 postali dokončni v navedenih letih, torej pred več kot štirimi desetletji.

Glede na vse navedeno je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt, v skladu s 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1), odpraviti, saj v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni bil pravilno uporabljen Zakon o splošnem upravnem postopku.

K točki 2. izreka: V skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 – Pravilnik). Pravilnik v 3. členu določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Zato je sodišče stroškovnemu zahtevku tožeče stranke v taki višini tudi ugodilo s pripadajočim 20% DDV.