Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“, ki je v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ in je tožnik za to delo sposoben. Zato so pritožbene navedbe o neustreznosti tožniku ponujene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 23. 5. 2012 in da se ugotovi, da je nezakonita pogodba o zaposlitvi z dne 29. 5. 2012, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnikom za delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ v delovni enoti javne površine. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi, podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj zadevo obravnava pred spremenjenim senatom. V pritožbi tožnik navaja, da delovno mesto „čistilec javnih površin III“ ni ustrezno, vendar sodišče tožnikovih ugovorov, ki jih je tekom postopka natančno in obsežno utemeljil, v ponovljenem postopku znova ni upoštevalo in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je znova kršilo določbe postopka zaradi nezakonite in nepravilne zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca oziroma za dopolnitev mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. A.A. Mnenje izvedenca dr. A.A. je namreč v nasprotju z mnenjem invalidske komisije I. stopnje z dne 23. 4. 2015, ki navaja kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost - artrozo desnega kolka in bolezen, stanje po MI infarktu. Glede na to, da je splošno znano, da so navedeni postopki dolgotrajni, tožnik meni, da je potrebno upoštevati predlagane nove dokaze, to je odločbo ZPIZ-a glede ocene invalidnosti o dela zmožnosti z dne 23. 4. 2015. To odločbo ZPIZ je potrebno upoštevati pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja, ker izvedenec z odločbo ne razpolaga. Sodišče je izvedencu poslalo samo pripombe, ni pa priložilo tudi listinskih dokazov, ki so v spisu, predvsem izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 23. 4. 2015 (priloga A26). Zato izvedenec ni mogel podati dokončnega mnenja, predvsem glede artroze kolka, ki se je pri tožniku pojavila že v letu 2012 in se tudi ne opredeli do izvida ortopeda z dne 6. 9. 2012. Izvedenec se je opredelil le do izvida z dne 6. 10. 2012, kjer gre za izvid hrbtenice in ne kolkov. Prav tako je izvedenec navedel, da je invalidnost v celoti posledica kardioloških težav, ki so se začele v marcu 2016 in ne iz ortopedskih razlogov, pri tem pa natančnega opisa CD posnetkov iz leta 2013 kolkov ne komentira. Tožnik navaja, da mora opraviti 17 km delovne poti in ima priznano 50 % telesno okvaro ter ima od leta 2012 enake probleme, ki pa se s časom še stopnjujejo. Tožnik je prejel odločbo ZPIZ z dne 10. 8. 2015, po kateri so tožniku bile priznane omejitve dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 10 kg, od 1. 4. 2015 dalje. Izvedenec ni pojasnil in podal mnenja glede nastanka artroze kolka, čeprav je specialist ortoped, na podlagi te diagnoze tudi določil točen datum povečanja invalidnosti (s 1. 9. 2014). Glede na navedeno tožnik meni, da bi sodišče moralo dopustiti, da izvedenec glede na odločbo ZPIZ z dne 10. 8. 2015 izdela dopolnilno mnenje. Ker tega ni dovolilo, je ostalo dejansko stanje spet nepopolno in nepravilno ugotovljeno. S tem pa je sodišče kršilo pravila postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaznega predloga za izdelavo dodatnega izvedenskega mnenja. Tožnik vztraja, da bi moralo sodišče, v kolikor ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se pridobi novo oziroma dopolnjeno izvedensko mnenje, svojo odločitev obrazložiti, saj sodbe v tem delu znova ni mogoče preizkusiti. Sodišče ponovno ni pridobilo ocene tveganja za tožnika, saj predložena ocena ni ustrezna. Glede na to, da ocena tveganja, ki je sestavni del izjave o varnosti, katero mora izdelati vsak delodajalec v skladu s 14. členom Zakona o varnosti in zdravja pri delu sploh ni podpisana, bi moralo sodišče šteti, da le-ta ne obstaja. Tožnik meni, da bi sodišče glede na navedbo moralo šteti, da je delovno mesto tožnika neprimerno. Izjava o varnosti z oceno tveganja je bistven element pri zagotovitvi primernega delovnega mesta za invalida, kar pomeni, da tudi oba izvedenca tega nista mogla upoštevati, zaradi česar je njuno mnenje nezakonito in nepravilno. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi priče B.B., kar pomeni, da je sodba enostranska in selektivna in je s tem sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik meni, da bi sodišče moralo kritično presoditi izpovedbe prič C.C. in B.B. ter izpovedbo tožnika ter na podlagi vseh teh pričanj in ob upoštevanju pričanja C.C. v zadevi opr. št. P 354/2009 presoditi vsak dokaz posebej in bi prišlo do drugačnega zaključka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je bilo zdravstveno stanje tožnika v relevantnem obdobju ugotovljeno z dvema izvedencema medicinske stroke, predlogi tožnika za izdelavo dodatnega mnenja izvedenca pa se nanaša na obdobje, ki v predmetni zadevi ni relevantno. Tožena stranka je predlagala, da sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnik uveljavlja v zvezi z oceno tveganja, ki bi naj bila po mnenju tožnika neustrezna, ker ni bila podpisana s strani pooblaščene osebe oziroma sploh ni bila podpisana s strani odgovornih oseb. Prav tako pa to kršitev tožnik uveljavlja z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe tožnika, prič C.C. in B.B. ter, da sodišče ni zavzelo nobenih stališč oziroma ni navedlo nobenih razlogov zakaj pričam verjame oziroma tožniku ne verjame. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožnika in njegove izpovedi ter izpovedi predlaganih prič. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb o nepopolni oceni tveganja za sporno delovno mesto „čistilca javnih površin III“, saj se je v 9. točki obrazložitve sodbe sodišče opredelilo do ugovora tožnika glede neustreznosti ocene tveganja za ponujeno delovno mesto. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V konkretnem primeru je oceno tveganja za delovno mesto „čistilca javnih površin III“ izdelala družba D. d. o. o. Obličnost „izjave o varnosti“ po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, med drugim tudi ocene tveganja, posebej ni predpisana. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Pdp 709/2013 z dne 8. 8. 2013 zapisalo, da ugovori tožnika glede neustreznosti ocene tveganja za delovno mesto „čistilec javnih površin III“ ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Pojasnilo je, da obličnost izjave o varnosti, kot dokumenta oziroma sklopa različne dokumentacije (med drugim tudi ocene tveganja), sicer ni posebej predpisana, kar pomeni, da tudi ni predpisano, da bi morala biti opremljena z lastnoročnimi podpisi strokovnega delavca in pooblaščenega zdravnika. Zaradi navedenega ni bistveno, da na izvodu ocene tveganja za delovno mesto „čistilec javnih površin III“, ki ga je predložila tožena stranka, ni podpisa E.E. 7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo mnenja izvedenca medicinske stroke in da je bilo mnenje izvedenca A.A., dr. medicine pomanjkljivo in v določenih delih nerazumljivo. Sodišče prve stopnje v skladu z napotilom Višjega delovnega in socialnega sodišča v sklepu Pdp 709/2013 z dne 8. 8. 2013 postavilo izvedenca medicinske stroke prim. mag. F.F., dr. medicine, sodnega izvedenca za medicino - ortopedsko kirurgijo, ki je podal mnenje, da je delo „čistilec javnih površin III“ ustrezno. Sodni izvedenec je podal tudi ustno mnenje na naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2014. Izvedenec je podal mnenje, da je delo „čistilec javnih površin III“ v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ (omejitve v dolgotrajnih fleksijskih prisilnih držah ledvene hrbtenice, dvigovanja in premeščanja bremen, težjih od 10 kg, fleksijsko rotacijskih gibov ledveno križne hrbtenice nad 30 stopinj - globoka pripogibanja in izpostavljenost vibracijam) in da je tožnik sposoben za to delo, ob upoštevanju omejitev. V postopku pa je bil izveden še en dokaz s sodnim izvedencem medicinske stroke in sicer prof. dr. A.A., dr. medicine, ki je tudi specialist ortoped, ki je podal mnenje, da je bil tožnik delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ sposoben opravljati. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika po postavitvi novega sodnega izvedenca medicinske stroke - nevrologa, internista in radiologa oziroma drugih izvedencev medicinske stroke, ker jih je tožnik predlagal v zvezi s spremenjenim zdravstvenim stanjem v letu 2014. Sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bilo glede primernosti in ustreznosti ponujenega delovnega mesta „čistilec javnih površin III“ pri izdelavi izvedenskega mnenja potrebno upoštevati zdravniško dokumentacijo, s katero je tožnik razpolagal v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, to je do 23. 5. 2012. Kasnejša zdravniška dokumentacija, ki se je tudi nanašala na zdravstveno stanje tožnika v letu 2013, 2014 in 2015, v predmetni zadevi za presojo zakonitosti odpovedi in zakonitosti nove pogodbe, ni relevantna, saj je relevantno samo zdravstveno stanje tožnika do vključno maja 2012. Glede na predloženo zdravstveno dokumentacijo tožnika za sporno obdobje, pa sta oba izvedenca medicinske stroke podala enako mnenje, da je bilo delovno mesto „čistilec javnih površin III“ za tožnika ustrezno. Zato so pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi zdravstveno stanje po maju 2012 in v zvezi s tem postaviti novega izvedenca medicinske stroke neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev utemeljenosti njegove pritožbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil odločilen za odločitev v pritožbi (155., 165. člen ZPP).