Jedro

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki, ko je viličaristu pomagal s podlaganjem lesene gredi. Pri tem je cev zdrsnila z vilice viličarja, padla na konec lesene gredi in tožnika udarila v brado. Že viličar kot delovni stroj predstavlja nevarno stvar. Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem. V konkretnem primeru je tožnik v nevarnem delovnem območju viličarja pomagal viličaristu s podlaganjem cevi za lažje nakladanje. Tak postopek predstavlja nevaren postopek. Že zadrževanje v delovnem območju viličarja predstavlja povečano nevarnost poškodovanja. Zato za škodo, ki jo je utrpela tožnik zaradi nezgode pri delu, odgovarja tožena stranka kot delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 11.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo ( I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika na plačilo odškodnine nad priznanim zneskom 11.000,00 EUR do vtoževanega zneska 41.360,00 EUR ter v obrestnem delu za nematerialno škodo za čas od 29. 6. 2007 do 15. 6. 2010 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 178,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je temelj tožbenega zahtevka sporen in njena objektivna odgovornost nikakor ni podana. Sodišče je za temelj svoje odločitve uporabilo izjave prič, kljub temu, da je priča A.A. zelo določno izpovedala, da je bil tožnik na mestu delovne nezgode, v kateri je bil poškodovan, povsem po lastni volji. Domnevno skladne izpovedi ostalih prič, da se je v praksi delo izvajalo tako, da so skladiščniki sodelovali z viličaristom pri dviganju bremen, po mnenju tožene stranke za utemeljitev tožbenega zahtevka ne zadostuje. Tožena stranka ne soglaša s sodiščem, da je postopek, ki je bil izveden v konkretnem primeru, predstavljal nevaren delovni postopek, ki je zunaj možne sposobnosti človeškega obvladovanja. Dvom o takšni ugotovitvi je sodišče vzpostavilo tudi s tem, ko je ugotovilo tožnikov prispevek k nastanku škode. Sporno je, da naj bi bil tožnikov prispevek le v višini 50 % soodgovornosti za nastalo škodo. Absolutno je sporna višina tožbenega zahtevka. Sodišče je pri izračunu odškodnine, ki naj bi pripadala tožniku zaradi njegove 50 % soodgovornosti v višini 19.640,00 EUR, spregledalo nesporno dejstvo, da je za isti škodni dogodek tožnik tožil za plačilo odškodnine tudi Zavarovalnico B. d.d.. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 178/2008, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1919/2010 z dne 8. 3. 2011 je bila tožniku prisojena odškodnina v znesku 14.881,68 EUR. Tožnik je dne 22. 4. 2008 že prejel od Zavarovalnice B. d.d. odškodnino v višini 8.640,00 EUR (revalorizirano na dan sodne odločitve 8.968,32 EUR). Tožnik je tako skupaj prejel od Zavarovalnice B. d.d. z nakazilom dne 22. 4. 2008 znesek 8.640,00 EUR in z nakazilom z dne 6. 4. 2011 znesek 18.755,96 EUR. Zaradi navedene pravde je delovni spor od 12. 10. 2010 miroval (na predlog tožnika), zatem se je spor nadaljeval, vendar pa je tožnik sodišču zamolčal, da je že prejel odškodnino za nematerialno škodo. Tega sodišče ni vedelo, vsekakor pa bi to dejstvo upoštevalo pri obračunu odškodnine. Tožena stranka se zaveda, da gre za pritožbene novote. Za sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je izvedela povsem po naključju, tožnik je zamolčal že prejeto odškodnino. Gre za že razsojeno stvar. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost je opredeljena v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, s katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči. Tak zaključek je sprejelo ob ugotovitvi, da je tožena stranka dopuščala izvajanje delovnega procesa v območju delujočega delovnega stroja na nevaren način, s podlaganjem cevi za lažje nakladanje, kar je privedlo do poškodbe tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik 50 % soodgovoren za nastalo škodo, ker je bil za delo ustrezno usposobljen, pri nudenju pomoči viličaristu ob nalaganju bremena, pa ni upošteval veljavnih varnostnih predpisov.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tožbenih navedb, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki, ko je viličaristu pomagal s podlaganjem lesene gredi. Pri tem je cev zdrsnila z vilice viličarja, padla na konec lesene gredi in tožnika udarila v brado. Že viličar kot delovni stroj predstavlja nevarno stvar. Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem. V konkretnem primeru je tožnik v nevarnem delovnem območju viličarja pomagal viličaristu s podlaganjem cevi za lažje nakladanje. Tak postopek predstavlja nevaren postopek, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Že zadrževanje v delovnem območju viličarja predstavlja povečano nevarnost poškodovanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedbah prič (razen priče C.C.), da se je v praksi dogajalo, da so viličaristom nudili pomoč, tudi v nevarnem območju delovanja viličarja, kar sicer ni dopustno, je pa tožena stranka to očitno dopuščala. Taka pomoč pri nalaganju težkega tovora na viličarja, dejansko ni sodila v delo skladiščnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delodajalec pa je dopuščal opravljanje dela na način, ki ni varen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik soodgovoren (50 %) za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini 39.280,00 EUR. Ob upoštevanju 50 % soodgovornosti tožnika za nastanek škode ter že plačane odškodnine s strani zavarovalnice, pri kateri ima tožena stranka sklenjeno zavarovanje odgovornosti in zavarovanje motornih vozil v višini 8.640,00 EUR, je tožniku prisodilo 11.000,00 EUR odškodnine. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je tožnik zamolčal, da je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 178/2008 (potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1919/2010) že prejel odškodnino v višini 14.881,68 EUR.

Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pogoj za dopustnost naknadnega podajanja navedb po določbah 286. in 337. člena ZPP je, da stranka hkrati z navajanjem novih dejstev in predlaganjem dokazov izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Med strankama je bilo znano, da je tožnik zahteval plačilo odškodnine iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano svojo odgovornost. Zato je tožnik na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2010 predlagal, da se poravnalni narok ne opravi in in se preloži do pravnomočnosti sodbe opr. št. P 178/2008. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju opravilo poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 8. 5. 2012, vendar nobena od strank ni navedla ali je zadeva opr. št. P 178/2008 že pravnomočna.

Ker prvostopenjsko sodišče ni preverjalo odločitve v zadevi opr. št. P 178/2008, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pritožbene očitke tožene stranke bo moralo sodišče prve stopnje presojati kot dovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, saj je tožena stranka izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).