Jedro

Tudi neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti v dogovorjenem roku iz sporazuma pomeni protipogodbeno in s tem protipravno ravnanje. V zakonu predpisana sankcija za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti po 378. členu OZ je obveznost plačila zamudnih obresti. Le v primeru, če je škoda, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, ima upnik po 2. odstavku 380. člena OZ pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, to pa je poplačilo navadne škode in izgubljenega dobička.

Pravne podlage za stroškovni zahtevek strankam ni potrebno navesti. Neopravičeno pritožnik od pritožbenega sodišča pričakuje preveritev potrebnosti vseh vlog, za katere je prvostopenjsko sodišče toženim strankam priznalo povračilo stroškov. Na tožeči stranki je namreč obveznost konkretnega izpodbijanja določenega s sodbo priznanega zahtevka, zlasti še glede na njegov na splošno izražen pomislek o potrebnosti vlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženima strankama nerazdelno povrniti 1.060,29 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženi stranki nerazdelno plačali tožeči stranki 112.746,68 EUR s pp od 26. 04. 2002 dalje do plačila in ji povrnili vse stroške pravdnega postopka. Tožeči stranki je še naložilo nerazdelno povračilo 3.802,17 EUR pravdnih stroškov toženih strank.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo sta toženi stranki predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče v nasprotju z njegovimi dejanskimi trditvami povzelo njegove navedbe iz tožbene naracije, češ da nikoli ni trdil, da je uveljavljal terjatev v višini 48.399.722,03 SIT z računom št. 020313, niti ni zatrjeval, da je prvotožena stranka to terjatev znižala na neto znesek 21.161.392,10 SIT. Navedeno zanikanje njegovih trditev je v nasprotju s tožbeno naracijo v 2. odstavku I. točke tožbe (list. št. 1). Sicer pa navedenih povzetkov prvostopenjskega sodišča ni mogoče presojati iztrgano iz konteksta celotnih trditev tožeče stranke, povzetih na strani 2 in 3 izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče v sodbi tudi ni navedlo, da je temelj terjatve zgoraj navedeni račun, kot mu to protispisno očita pritožnik.

Prvostopenjsko sodišče je v drugi alinei A točke obrazložitve sodbe tudi pravilno povzelo tožbene trditve iz 1. odstavka I. točke tožbe, da je „tožeča stranka s prvotoženo stranko 26. 04. 2002 sklenila sporazum o zaključku prodaje in načinu poravnave medsebojnih obveznosti, s katerim sta podpisnici sporazuma zaključili svoje preteklo sodelovanje ter ugotovili nesporni obseg obveznosti prvotožene stranke, ki ga je omenjena stranka dolžna plačati tožeči stranki“. Gre torej za navedbe tožeče stranke in povzetek sodišča le-teh, kakšen sporazum sta tožeča in prvotožena stranka sklenili. Pritrditi pa je pritožniku, da je v prvostopenjskem postopku zatrjeval, da je od zgoraj navedenega sporazuma odstopil, vendar v nadaljevanju pritožbe sam navaja, da je veljavnost sporazuma prerekala prvotožena stranka v izvršilni zadevi, ki se je vodila pod opr. št. Ig 641/2004. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi sodnih postopkov prejel poplačilo dolga, dogovorjenega s sporazumom. Čim pa je tako, je tožeča stranka očitno v izvršilnem postopku uveljavljala od prvotožene stranke dolg, ugotovljen med pravdnima strankama po tem sporazumu. Nerazumljivo se zato izkaže vztrajanje pritožnika, da sporazum sploh ni bil več veljaven, ker ga je odpovedal že v letu 2003. Če je namreč pogodba (sporazum) razvezana, sta po 1. odstavku 111. člena OZ obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Glede na tožnikovo vztrajanje po izpolnitvi obveznosti iz sporazuma še v letu 2004, ko je tožnik izterjeval dolg prvotožene stranke iz tega sporazuma in v izvršilnem postopku tudi uspel, pa je nelogično pritožbeno vztrajanje pri trditvi, da sporazum ni veljaven, saj je bil izpolnjen po sodni intervenciji.

Tožnik pa je uveljavljal razliko med zneskom po računu št. 020313 in že plačanim zneskom z navedbo, da zaradi kršitev pogodbenih obveznosti iz sporazuma prvotožena stranka do v tem sporazumu danega ji popusta ni upravičena. Prvostopenjsko sodišče je očitno štelo, da je bil sporazum veljaven in ni bil razvezan po nobeni od pogodbenih strank, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritrditi je pritožniku, da tudi neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti v dogovorjenem roku iz sporazuma pomeni protipogodbeno in s tem protipravno ravnanje, zaradi česar je zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da prvotožena stranka, ker je dolg iz sporazuma sicer na podlagi sodne intervencije, poplačala, ni ravnala protipravno in ni kršila pogodbene zaveze iz tega sporazuma. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je v zakonu predpisana sankcija za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti po 378. členu OZ obveznost plačila zamudnih obresti. Le v primeru, če je škoda, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, ima upnik po 2. odstavku 380. člena OZ pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, to pa je poplačilo navadne škode in izgubljenega dobička (132. člen OZ). Drugače povedano: pravno priznana škoda v obravnavanem primeru ne more biti razlika med z veljavnim sporazumom ugotovljeno obveznostjo prvotožene stranke in zneskom po računu št. 020313 kot popust, do katerega naj bi prvotožena stranke ne bila upravičena, pač pa le tista škoda, ki presega znesek zamudnih obresti, ki bi zaradi prepoznega plačila obveznosti prvotožene stranke iz sporazuma tožeči stranki šla. Take škode pa tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni niti zatrjevala, niti zneskovno opredelila.

Že iz povedanega izhaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, čeprav iz drugih materialno pravnih razlogov. Pritožbeno sodišče se je pri tem opredeljevalo le do tistih pritožbenih razlogov, ki so pomembni za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP), zato se ni opredeljevalo do pritožbenih razlogov o odgovornosti drugotožene stranke za uveljavljano škodo, ki kot rečeno, tožeči stranki po materialnem pravu ne gre.

V zvezi s pritožbo zoper odločitev o povračilu stroškov toženih strank pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta toženi stranki opredelili priglašene stroške na naroku za glavno obravnavo dne 09. 03. 2010 z navedbo pravnih dejanj njunega pooblaščenca kot tudi z opredelitvijo odvetniških točk za posamezno dejanje, pa tudi z opredelitvijo dejanja, za katerega je bilo zahtevano povračilo plačila sodne takse. Pravne podlage za tak stroškovni zahtevek pa strankam ni potrebno navesti (primerjaj 3. odstavek 180. člena ZPP) kot to zmotno meni pritožnik. Neopravičeno pa pritožnik od pritožbenega sodišča pričakuje preveritev potrebnosti vseh vlog, za katere je prvostopenjsko sodišče toženim strankam priznalo povračilo stroškov. Na tožeči stranki je namreč obveznost konkretnega izpodbijanja določenega s sodbo priznanega zahtevka, zlasti še glede na njegov na splošno izražen pomislek o potrebnosti vlog.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za nerelevantne, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob reševanju pritožbe ni našlo nobenih kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora po tar. št. 21/1 OT 1750 točk in po členu 9 OT 175 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 %DDV torej 1.060,29 EUR.