Jedro

Uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV je povezano z obveznostjo pridobitve ustreznega računa. Prvo davčno obdobje, v katerem lahko davčni zavezanec uveljavljanja pravico do odbitka DDV iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1, je tisto davčno obdobje, v katerem je davčni zavezanec pridobil račun, na podlagi katerega lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV. V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec opravi odbitek DDV tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Za iztek navedenega roka pa je ključna okoliščina iz 62. člena ZDDV-1, ki določa, da pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Slednja pa nastane, ko nastane obdavčljiv dogodek, torej, ko je blago dobavljeno oz. storitve opravljene. Rok, naveden v drugem odstavku 67. člena ZDDV-1, je materialen, prekluziven, saj davčni zavezanec po preteku tega roka izgubi pravico do odbitka DDV. Tožnik bi lahko v predmetni zadevi na podlagi obravnavanega računa uveljavljal pravico do odbitka DDV vse do 31. 12. 2014, po preteku tega roka pa je izgubil pravico do odbitka DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Celje (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) tožniku presežek davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od aprila do junija 2015 v višini 3.354,00 EUR zmanjšal za znesek 2.950,00 EUR tako, da znaša 404,00 EUR. Tožnik je upravičen do vračila presežka DDV za davčno obdobje od aprila do junija 2015 v višini 404,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi po tretjem odstavku 73. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter 99. členu in 96. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki znašajo za čas od 20. 8. 2015 do 28. 12. 2015 v znesku 13,07 EUR. Tožniku pripadajo tudi zamudne obresti od izdaje te odločbe do dneva vračila (točka I izreka). Tožniku se presežek DDV s pripadajočimi obrestmi vrne po določbah 97. člena ZDavP-2 v 30-ih dneh od dneva vročitve te odločbe (točka II izreka). Finančni upravi posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki III in IV izreka). Finančni organ je pri tožniku po uradni dolžnosti opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obračuna DDV-O. Tožnik je finančnemu uradu predložil obračun DDV-O za obdobje april-junij 2015. Z njim je uveljavljal tudi prejeti račun 13040006160 za nabavo osnovnega sredstva - gozdarski voz WE 10, ki ga je izdala A. d.o.o. in se nanaša na dobavo blaga z dne 12. 4. 2013. Tožnik je uveljavljal citirani račun v obračunu DDV-O za obdobje april-junij 2015. 2. Ker je tožnik uveljavljal vstopni DDV v obračunu DDV-O april-junij 2015 po poteku zakonsko določenega roka, je finančni organ tožnika s pisnim pozivom pozval, da naj popravi ta obračun DDV-O. Tožnik je podal izjavo, da tega ne bo storil. Tožnik pa nima pravice do odbitka vstopnega DDV po citiranem računu, izdanem v letu 2013, ker ga je vključil v obračun DDV-O za obdobje april-junij 2015, kar pa je prepozno oz. po poteku zakonsko določenega roka. Finančni organ navaja določbe 62. člena, 63. člena in 67. člena ZDDV-1. Na podlagi točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV imeti zavezanec račun, izdan v skladu z 81. členom do 84. členom ZDDV-1. Sklicuje se na drugi odstavek 67. člena ZDDV. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik neupravičeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV od prejetega računa 13040006160 za dobavo osnovnega sredstva 12. 4. 2013, ker ga je vključil v obračun DDV-O april-junij 2015, kar pa je po poteku zakonskega roka, določenega v drugem odstavku 67. člena ZDDV-1, ki se je v obravnavanem primeru iztekel 31. 12. 2014. 3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Tožnik nima pravice uveljavljati odbitek DDV po prejetem računu 13040006160 za dobavo blaga opravljeno 12. 4. 2013, šele v letu 2015, z obračunom DDV-O april-junij 2015, kar ni v skladu z zakonom, saj ga je vključil v obračun DDV-O prepozno, po preteku zakonsko določenega prekluzivnega roka, ki se je iztekel 31. 12. 2014. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega Sodišča RS v zadevi X Ips 210/2014 z dne 6. 10. 2016 in X Ips 4/2015 z dne 13. 4. 2016. Uveljavljanje pravice do odbitka DDV je povezano z obveznostjo pridobitve ustreznega računa, kar izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Prvo davčno obdobje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 je tisto davčno obdobje, v katerem je davčni zavezanec pridobil račun, na podlagi katerega lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV. Tek in potek roka iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 pa je neodvisen od trenutka, kdaj je mogoče pravico do odbitka tudi uveljavljati. Rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV je v skladu z določbo drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 podaljšan v čas po tem davčnem obdobju, torej v čas, ki sledi nastanku pravice do odbitka, ko jo je možno uveljavljati, vendar pa se izteče v času, ki je določen v razmerju do trenutka, ko davčni zavezanec pridobi pravico od odbitka.

4. Tudi v skladu s prakso SEU je dopustna omejitev pravice do uveljavljanja odbitka DDV z uvedbo prekluzivnega roka, če ta rok velja enako (načelo enakosti) za davčne zavezance ter v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje pravice do odbitka DDV (načelo učinkovitosti). Finančni organ je presojal utemeljenost zahtevka za vračilo DDV po tožnikovem obračunu DDV za obdobje april-junij 2015 in utemeljeno delno zavrnil zahtevo za vračilo DDV po tem obračunu.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo (pravilno tožbo, op. sodišča). Sklicuje se na Direktivo 2006/112/ES (v nadaljevanju Direktiva DDV), ki v členih od 167. do 192. določa, da pravica do odbitka DDV praviloma ni omejena. Gre za absolutno pravico, ki zagotavlja nevtralnost sistema DDV. Dobavitelj osnovnega sredstva tožniku A.d.o.o. je obveznost za DDV po predmetnem računu obračunal aprila 2013 in ga odvedel v državni proračun. Nabavljeni gozdarski voz tožnik uporablja pri svoji kmetijski dejavnosti, od katere tudi obračunava izhodni DDV od vseh prihodkov. Za ta gozdarski voz je tožnik od strani dobavitelja, A. d.o.o., prejel račun v letu 2015. Pri tej transakciji ni šlo za davčno utajo in tudi ne za izogibanje plačila davkov, niti ni bil oškodovan državni proračun. Tožnik je gozdarski voz nabavil pri A. d.o.o. na podlagi pogodbe o finančnem leasingu 0053373 z dne 15. 4. 2013. Glede odbitka DDV je bil v dobri veri, da ga lahko odbije šele ob koncu obdobja leasinga, tj. po poplačilu zadnjega obroka leasinga, ki je bil določen v navedeni leasing pogodbi na dan 7. 4. 2015. Obravnavani račun je tudi tožnik prejel 7. 4. 2015 in ga vključil v svoj obračun DDV za obdobje april-junij 2015, kamor tudi spada glede na datum prejema računa. V skladu z načelom nevtralnosti davčni organ tožniku nima pravice omejiti pravice do odbitka DDV. Navaja sodbo SEU v zadevi C-284/11 EMS - Bolgarija transport. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna odbitek DDV po spornem računu.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih v obrazložitvi v pravnem in dejanskem pogledu navedla finančni in pritožbeni organ in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona u upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in sicer drugega odstavka 67. člena ZDDV-1, ki določa materialni prekluzivni rok za uveljavljanje odbitka DDV. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja, da je A. d.o.o. tožniku 15. 4. 2013 izdal račun 13040006160 za dobavo osnovnega sredstva - gozdarski voz WE 10 tožniku dne 12. 4. 2013. Tožnik pa je za predmetno vozilo 8. 4. 2013 z družbo A. d.o.o. sklenil pogodbo o finančnem leasingu 0053373 in kupnino za to vozilo mesečno odplačeval tako, da je bilo prenehanje leasinga v pogodbi določeno z dnem 8. 4. 2015, s plačilom zadnjega obroka leasinga.

10. Kot je to pravilno pojasnil tožniku že pritožbeni organ je uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV povezano z obveznostjo pridobitve ustreznega računa, kar izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Prvo davčno obdobje, v katerem lahko davčni zavezanec uveljavljanja pravico do odbitka DDV iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1, je tudi po presoji sodišča tisto davčno obdobje, v katerem je davčni zavezanec pridobil račun, na podlagi katerega lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZDDV-1 dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi sredstvi, kot da bi bili prejemnik lastnik. Za dobavo blaga se šteje tudi dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o prodaji blaga z odložnim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodka lastništvo prenese najpozneje ob plačilu zadnjega obroka. Enako velja za dobavo na podlagi leasing pogodbe, s katero se lastništvo nad predmetom leasinga prenese na leasingojemalca najkasneje s plačilom zadnjega obroka leasinga. Torej je v obravnavani zadevi merodajen trenutek izročitve blaga tožniku, ki pa je bil 12. 4. 2013. Tožniku pa je bil prav tako že 15. 4. 2013 izdan račun za dobavo predmetnega gozdarskega vozila.

11. V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec opravi odbitek DDV tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Za iztek navedenega roka pa je ključna okoliščina iz 62. člena ZDDV-1, ki določa, da pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Slednja pa nastane, ko nastane obdavčljiv dogodek, torej, ko je blago dobavljeno oz. storitve opravljene (32. člen in 33. člen ZDDV-1).

12. V zadevi ni sporno, da je obdavčljiv dogodek nastal na podlagi pogodbe o finančnem leasingu za gospodarski voz. Glede na dejansko izročitev obravnavanega blaga, je v skladu s točko b) drugega odstavka 6. člena ZDDV-1 nastala pravica do odbitka vstopnega DDV že v letu 2013. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila dobava gozdarskega voza WE 10 tožniku opravljena 12. 4. 2013, za to dobavo pa je tudi A. d.o.o. tožniku 15. 4. 2013 tudi izdala ustrezen račun. Iz listin upravnega spisa po presoji sodišča tako nesporno izhaja, da je tožnik že leta 2013 prejel račun 13040006160 za nabavo osnovnega sredstva - gozdarski voz WE 10, ki ga je 15. 4. 2013 izdala A. d.o.o. in se nanaša na dobavo blaga z dne 12. 4. 2013. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da je račun za dobavo obravnavanega blaga prejel šele leta 2015, po poplačilu zadnjega obroka leasinga po predmetni leasing pogodbi. Tožnik je imel možnost uveljavljati odbitek DDV po predhodno navedenem računu v skladu z določbo drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 v letu 2013 in vse do 31. 12. 2014. Kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ, je rok, naveden v drugem odstavku 67. člena ZDDV-1, materialen, prekluziven, saj davčni zavezanec po preteku tega roka izgubi pravico do odbitka DDV. Tudi po presoji sodišča bi tožnik lahko v predmetni zadevi na podlagi obravnavanega računa uveljavljal pravico do odbitka DDV vse do 31. 12. 2014, po preteku tega roka pa je tožnik izgubil pravico do odbitka DDV.

13. Z določitvijo prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni bilo poseženo v načelo davčne nevtralnosti, o čemer je enako stališče zavzelo že Vrhovno sodišče RS (glej sodbi X Ips 210/2014 z dne 6. 10. 2016 in X Ips 4/2015 z dne 13. 4. 2016). Tudi po mnenju vrhovnega sodišča dolžina roka iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 sama po sebi ne onemogoča uveljavljanja odbitka DDV. Prav tako uveljavljanja odbitka DDV tudi ne otežuje nesorazmerno. Prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV tako ni v nasprotju s pravom Evropske unije. Prekluzivni rok, katerega posledica je izguba pravice do odbitka vstopnega DDV zaradi premajhne skrbnosti davčnega zavezanca, tako ni nezdružljiv z Direktivo DDV.

14. Na pravilnost odločitve tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, da v predmetni zadevi ni šlo za davčno goljufijo ali za zlorabo davčnih predpisov in da tudi ni podan tožnikov subjektivni element. 15. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).