Jedro

Trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni dokazala, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v obliki notarskega zapisa (OZ pa za pogodbo o odstopu terjatev ne predvideva nikakršne obličnosti). S tem v zvezi sta namreč odločilna predvsem elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči stranki z dne 16. 1. 2017 (elektronska pošta na B 6, ki je v 7. točki obrazložitve natančno povzeta in ki po svoji vsebini predstavlja novo ponudbo v smislu prvega in tretjega odstavka 29. člena OZ), saj je tožeča stranka to ponudbo z elektronskim sporočilom z dne 23. 1. 2017 sprejela (elektronsko sporočilo na B 7, povzeto v 7. točki obrazložitve), in elektronsko sporočilo z dne 23. 1. 2017. Ker pa niti iz prvega (16. 1. 2017) niti iz drugega sporočila (23. 1. 2017) ne izhaja, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo posebna oblika (na papirju podpisana listina ipd.) pogoj za veljavnost njunega dogovora, pa tudi osnutki pogodb (ki sta si jih stranki izmenjevali pred oziroma po sklenitvi sporne cesijske pogodbe in), na katere se sklicuje pritožnica, ne morejo dokazovati, da je bila kot bistven pogoj oziroma kot pogoj za veljavnost dogovora določena obličnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.116,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, svoje pritožbene stroške pa mora tožeča stranka kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka A. d. o. o., d. š. ..., dolžna plačati tožeči stranki B. d. o. o., d. š. ..., 2.203,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe), da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 115.443,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2019 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo, zavrne (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 4.102,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do dne plačila (III. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Tožeča stranka je zoper II. in III. točko izreka citirane sodbe vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške postopka. Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu) razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroške, katerih povrnitev zahteva, je tožeča stranka priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka, in sicer v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Pritožbene stroške je tožena stranka konkretizirano priglasila na sami vlogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi najprej povzame ugotovitve in pravne silogizme sodišča prve stopnje, katere pa nato vsebinsko napade z očitkom na tretji strani, in sicer da sodišče prve stopnje v zvezi z njimi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, da tiste, ki jih je, ni presodilo pravilno ter da je na tej podlagi napačno zaključilo, (1) da je bila cesijska pogodba med pravdnima strankama sklenjena, (2) da so terjatve tožeče stranke do tožene stranke prenehale s pobotom in (3) da je nakazilo tožeče stranke toženi predstavljalo kupnino za odstopljene terjatve.

6. Zakaj pritožbeno sodišče (v nasprotju z zatrjevanji pritožnice) meni, da so presoja izvedenih dokazov in pravni zaključki prvostopenjskega sodišča v konkretnem primeru pravilni, bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve. Na tem mestu pa tožeči stranki odgovarja, da je njena trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP) niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka (kot pravilno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo) pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP).

7. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo določbo 8. člena ZPP (ki določa, da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, in sicer po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka) ter da je svoje zaključke o tem, da so se pogajanja med pravdnima strankama zaključila s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev sprejelo na podlagi povsem nekritične presoje trditev tožene stranke in selektivne oziroma nekritične presoje predloženih listinskih dokazov in podanih izpovedi, iz katerih pa po pritožbenih zatrjevanjih - nasprotno - jasno izhaja vrsta okoliščin, ki kažejo na to, da do soglasja volje med pravdnima strankama glede cesijske pogodbe dne 23. 1. 2017 ni prišlo.

8. Pri tem tožeča stranka sicer pojasni, kateri izvedeni dokazi (sklicuje se na osnutek cesijske pogodbe z dne 27. 1. 2017 in trdi, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da vanj niso bili vneseni podatki o kupnini in plačilnih pogojih, zaključilo, da je bila pogodba o odstopu terjatev sklenjena; na e-maile z dne 26. in 27. 1. 2017, v zvezi s katerimi trdi, da izkazujejo namen strank, da se po zaključku pogajanj sklene pisna pogodba) in v katerem delu kažejo na to, da soglasje volj med pravdnima strankama v zvezi s pogodbo o odstopu terjatev ni bilo doseženo, vendar po presoji pritožbenega sodišča na njihovi podlagi v tem pritožbenem postopku drugačne odločitve zase ne more izposlovati. Sodišču prve stopnje v zvezi z zaključkom, da je ponudbo tožene stranke z dne 16. 1. 2017 (B 6) tožeča stranka sprejela dne 23. 1. 2017 (B 7) in da je bil na ta način dosežen sporazum o predmetu in ceni (prim. 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ni mogoče očitati kršitve 8. člena ZPP. Do predhodno citiranih (trditev in) dokazov se je prvostopenjsko sodišče opredelilo (prim. 8. in 12. točko obrazložitve), je pa res, da jim je pripisalo drugačen pomen kot jim ga pripisuje tožeča stranka. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni pomanjkljiva ali napačna zgolj iz razloga, ker se izid dokaznega postopka ne sklada s trditveno tezo ene (v tem primeru tožeče) stranke in ker po materialnem pravu ne udejanji njenega premoženjskega interesa.

9. Izhajajoč iz napačne in neizkazane podmene, da naj bi sodišče prve stopnje opravilo pomanjkljivo oziroma napačno dokazno oceno, pa tožeča stranka nanj naslavlja tudi neutemeljen očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča niti slučajno ni slabo, skopo ali pa neustrezno obrazložena; še manj je obrazložena na način, da bi bili zaključki sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju in nelogični. Ko namreč sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve povzema izpovedbo tožeče stranke po njenem zakonitem zastopniku, da se s toženo stranko nista dokončno uskladili glede cene, jo nato še dokazno oceni - izrecno zapiše, da je ta izpodbita z elektronsko pošto, iz katere izhaja, da je tožeča stranka pristala na kupnino, ki jo je ponudila tožena stranka (v e-pošti z dne 16. 1. 2017 na B 6 v zvezi z B 4)2. Če tožeča stranka meni, da ta zaključek nasprotuje delu obrazložitve, v katerem je zapisano, da tožeča stranka zatrjuje, da „cesijska pogodba, ki jo zatrjuje tožena stranka, nikoli ni bila sklenjena v katerikoli obliki, ne med strankama dogovorjena, v nobenem njenem delu in tudi glede bistvenih sestavin ne“, pa ji pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za povzemanje tožničinih trditev (ko se sodišče prve stopnje znotraj sheme sodbe še ne sprašuje o izkazanosti trditev ene ali druge stranke), ne pa za to, da je sodišče prve stopnje te navedbe sprejelo med razloge sodbe. O nasprotju med razlogi o odločilnih dejstvih zato po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti. Razlogi so koherentni, izčrpni in imajo podlago v izvedenih dokazih, presojano sodbo je tudi mogoče objektivno preizkusiti.

10. Pritožbeno sodišče se (skladno z že obrazloženim) torej ne strinja z očitkom, da je prvostopenjsko sodišče povzemalo zgolj tiste izjave tožeče stranke, ki služijo sprejetim zaključkom glede izraženega soglasja volj in da je ostalim izjavam povsem zgrešeno pripisalo obstranski pomen, to pa navkljub dejstvu, da vse ostale okoliščine in ravnanja strank postopka - tudi po trenutku, ko naj bi bila pogodba glede na stališče prvostopenjskega sodišča že sklenjena - kažejo na to, da temu očitno ni bilo tako. Slednje na podlagi izvedenih dokazov tudi ni napačno zaključilo, da je bila pogodba o odstopu terjatev sklenjena dne 23. 1. 2017, ko je tožena stranka prejela izjavo tožeče stranke, in da je bil s tem trenutkom dosežen dogovor glede kupnine in glede plačilnih pogojev.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno skladno, natančno in celovito presojo prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz 7. do 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere ni mogoče razbrati „selektivnih izjav, ki služijo (vnaprej) sprejetim zaključkom o soglasju volj za sklenitev pogodbe o odstopu terjetev“. Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je imelo namreč sodišče prve stopnje v okviru trditvenega in dokaznega korpusa, ki sta mu ga ponudili pravdni stranki, pred seboj elektronska sporočila pravdnih strank (oziroma zakonitega zastopnika tožeče stranke C. C. in zakonitega zastopnika tožene stranke D. D.) ter E. E. iz obdobja med 16. 1. 2017 do 24. 1. 2017, iz katerih je mogoče hitro, enoznačno in enostavno ugotoviti, da sta si pravdni stranki izmenjali ponudbi za sklenitev pogodbe o odstopu (oziroma prodaji) terjatev, pri čemer sta jasno izrazili tudi voljo, da se sklene pogodba z bistvenimi sestavinami, vsebovanimi v ponudbi tožene stranke z dne 16. 1. 2017. Njegova materialnopravna presoja elektronske korespondence je pravilna, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi nadaljnji zaključek, da ni nobenega dvoma, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki sporočila svoje strinjanje s ponudbo, sprejela njeno ponudbo in je bila ponudba sprejeta dne 23. 1. 2017, ko je tožena stranka to njeno izjavo sprejela (prvi odstavek 28. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Trditve in dokazati tožeče stranke, s katerimi je ta poskušala dokazati nasprotno, nimajo teže kot jim jo pripisuje tožeča stranka.

12. To (kot že nakazano) velja predvsem za naslednje očitke: (1) da podatki o kupnini niso bili vneseni niti v osnutku cesijske pogodbe z dne 27. 1. 2017; (2) da je bil bistveni in poglavitni namen strank, da se po zaključku pogajanj sklene pisna pogodba in da iz osnutka pogodbe jasno izhaja namen strank, da se sklenitev pogodbe veže na dan, ko pogodbo podpišeta obe stranki; (3) da tožeča stranka terjatev do navedenega dolžnika (tudi do drugih upnikov) ni kupovala po 100 % nominalni vrednosti in da z nakupom terjatev ni mogla vstopiti v izvršilni postopek tožene stranke in (4) da sta stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili posebno obliko pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje je vse navedene okoliščine in njihov pomen skrbno presodilo in se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do vseh tudi izčrpno opredelilo. Ker se z njihovo materialnopravno presojo pritožbeno sodišče v celoti strinja, na tem mestu ponovno ne odgovarja na vse (že odgovorjene) trditve tožeče stranke (prim. 8., 9., 10., 11., 12. in 13. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Kot ključno izrecno ponavlja le (in tudi v tem delu zgolj pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča), da tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu _ni dokazala_, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe (prvi odstavek 54. člena OZ) določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v obliki notarskega zapisa (OZ pa za pogodbo o odstopu terjatev ne predvideva nikakršne obličnosti). S tem v zvezi sta namreč odločilna predvsem elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči stranki z dne 16. 1. 2017 (elektronska pošta na B 6, ki je v 7. točki obrazložitve natančno povzeta in ki po svoji vsebini predstavlja novo ponudbo v smislu prvega in tretjega odstavka 29. člena OZ), saj je tožeča stranka to ponudbo z elektronskim sporočilom z dne 23. 1. 2017 sprejela (elektronsko sporočilo na B 7, povzeto v 7. točki obrazložitve),3 in elektronsko sporočilo z dne 23. 1. 2017. Ker pa niti iz prvega (16. 1. 2017) niti iz drugega sporočila (23. 1. 2017) ne izhaja, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo posebna oblika (na papirju podpisana listina ipd.) pogoj za veljavnost njunega dogovora, pa tudi osnutki pogodb (ki sta si jih stranki izmenjevali pred oziroma po sklenitvi sporne cesijske pogodbe in), na katere se sklicuje pritožnica, ne morejo dokazovati, da je bila kot bistven pogoj oziroma kot pogoj za veljavnost dogovora določena obličnost.4 Da je bila posebna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, nenazadnje ne izhaja niti iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki ga slednja v pritožbi tudi povzema (da so pogajanja s toženo stranko potekala na pri tožeči stranki že usklajen način, tj. na način kot so potekala tudi z drugimi upniki dolžnika C. d. o. o., tj. z uskladitvijo IOP obrazcev, z e-pošto in na koncu _s sklenitvijo pisne pogodbe z notarsko overitvijo_) in zaslišanja priče E. E. 14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da sodišče prve stopnje ni presojalo nadaljnjih dejanj tožene stranke po 23. 1. 2017, tj. da je tožena stranka svojo podano ponudbo z dne 16. 1. 2017 spremenila v bistvenih elementih, saj je zahtevala najstrožjo obličnost pogodbe, notarski zapis, kar po navedbah tožeče stranke pomeni, da je odstopila od njene prvotne ponudbe, želela njeno bistveno spremembo, s tem pa odstopila tudi od cesijske pogodbe (v kolikor je bila ta sklenjena po ponudbi tožene stranke z dne 16. 1. 2017 in domnevnem sprejemu ponudbe z dne 23. 1. 2017).

15. Prvostopenjsko sodišče se je do navedenega ugovora tožeče stranke opredelilo v 12. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa se z njegovimi razlogi v celoti strinja. Tudi če je tožena stranka zahtevala, da se pogodbi da oblika notarskega zapisa5, to ne pomeni, da je želela skleniti „drugo pogodbo“. Dogovor, ki je vseboval vse bistvene sestavine, je bil namreč sklenjen že dne 23. 1. 2017 in kot pogoja veljavnosti ni določal posebne oblike. Zaradi (naknadnega) predloga, da se (že sklenjeni) pogodbi da določena oblika, ni mogoč materialnopravni sklep, da je tožena stranka „odstopila od svoje prvotne ponudbe in s tem tudi od cesijske pogodbe“. Pa tudi sicer iz nobenega dokaza, ki je bil izveden v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi tožena stranka po sklenitvi pogodbe 23. 1. 2017 od te tudi odstopila.

16. Tožena stranka v nadaljevanju tudi neutemeljeno uveljavlja, da so povsem zgrešeni zaključki glede same narave nakazil tožeče stranke v skupnem znesku 42.000,00 EUR, da sodišče prve stopnje nekritično sledi navedbam tožene stranke in nakazila opredeli kot plačilo kupnine po sklenjeni pogodbi, čeprav je očitno (tudi glede na zaključke iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe glede števila in zapadlosti posameznih obrokov po domnevno sklenjeni cesijski pogodbi), da slednji le-tem ne ustrezajo niti po znesku niti po zapadlosti.

17. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni uspela dokazati, da njena nakazila toženi stranki v skupni višini 42.000,00 EUR predstavljajo pomoč toženi stranki v času pogajanj (med pravdnima strankama), namenjeno premostitvi slabšega poslovnega/likvidnostnega položaja tožene stranke zaradi neplačanih dolgov s strani F. d. o. o., oziroma da ni niti zatrjevala konkretnega časa sklenitve in vsebine dogovora (trdila je le, da je bil dogovor dosežen ustno). Tožeča stranka ni pojasnila, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor za celotno pomoč vnaprej ali sta se za nakazila dogovarjali sproti, prav tako ne, da sta določili rok vračila. Slednje pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nenavadno. Nelogično je namreč, da bi tožeča stranka kot pomoč toženi stranki skoraj leto in pol nakazovala denar (9. 2. 2017 14.000,00 EUR, nato pa v letih 2017 in 2018 še štirinajst obrokov po 2.000,00 EUR), ne da bi pri tem zahtevala, da se določi vsaj rok vračila oziroma dinamika vračanja. Druge logične razlage pa tožeča stranka ni podala. Njene trditve, na katere sicer opozarja tudi v pritožbi, da je bila v času pogajanj s toženo stranko poslovno zainteresirana, da se poslovanje z njo nadaljuje in da le-tega ne zaustavi ali omeji slabša poslovna situacija tožene stranke, da tožena stranka še naprej pri tožeči stranki naroča klanje živine in od nje kupuje sveže klavno meso, pa so tudi v nasprotju z njenimi drugimi trditvami, tj. da je zadnje plačilo toženi stranki izvedla _dne 4. 6. 2018, pri čemer pa naj bi bila pogajanja zaključena že dne 29. 1. 2017_ (ker naj bi bili predlogi tožene stranke, podani v njenih pripombah in dopolnitvah na pisni osnutek cesijske pogodbe, za tožečo stranko nesprejemljivi).

18. Ker tožeča stranka - kot predhodno obrazloženo - ni uspela dokazati, da plačilo v skupni višini 42.000,00 EUR predstavlja pomoč toženi stranki v času pogajanj, tožena stranka pa je po drugi strani uspela dokazati, da je bila med pravdnima strankama sklenjena cesijska pogodba z vsebino, ki izhaja iz elektronskega sporočila z dne 16. 1. 2017 (B 6), je sodišče prve stopnje torej pravilno ocenilo, da je izkazana tudi nadaljnja trditev tožene stranke, da plačilo navedenega zneska v dinamiki, ki izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, pomeni plačilo kupnine po cesijski pogodbi. In sicer ne glede na to, da plačila niso bila izvedena na način, kot so bili dogovorjeni obroki po pogodbi („poplačilo v 12 mesečnih obrokih, prvi obrok do 31. 1. 2017, ostali ob koncu posameznega meseca ter možnost sprotnega zapiranja obrokov, tudi na način poplačila s kompenzacijo“). Pravne narave kupnine po cesijski pogodbi navedenemu plačilu v skupni vrednosti 42.000,00 EUR ni mogoče odvzeti zgolj iz razloga, ker po zneskih in po zapadlosti ne ustreza v cesijski pogodbi določenim obrokom. Izpodbijana sodba v delu, v katerem sporna nakazila opredeli kot kupnino po sklenjeni pogodbi, zato ni v nasprotju s tistim njenim delom, v katerem navede ugotovitve glede števila in zapadlosti posameznih obrokov po cesijski pogodbi. Izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke „da so želeli tožencu pomagati in da gre za običajno prakso pri tožeči stranki, da je šlo za komercialni dogovor in da tudi pogodb o nakupu mesa ne sklepajo v obliki pisne pogodbe“ je bila izpodbita z izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in priče Potokarja, tožena stranka pa v pritožbi tudi ne zatrjuje, da bi citirano izjavo zakonitega zastopnika tožeče stranke potrjeval še kak drug v tem postopku izveden dokaz. Očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zgrešenih zaključkih prvostopenjskega sodišča se tako izkažejo za neutemeljene.

19. Neupoštevna pa je pritožbena navedba, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se izpovedbi tožene stranke in priče Potokarja ujemata z listinsko dokumentacijo (kar tožeča stranka utemeljuje na način, da so zaključki oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje popolnoma parcialni in da je slednje iskalo zgolj in samo potrditev že sprejetih zaključkov na podlagi po toženi stranki - v utemeljitev podanih ugovorov - selektivno posredovane listinske dokumentacije). Ker namreč tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, s katero listinsko dokumentacijo v spisu se navedeni izpovedbi ne ujemata in tako njeni pritožbeni očitki ostajajo na ravni pavšalnosti, nanje pritožbeno sodišče ni dolžno niti ne more odgovoriti. Tožeča stranka se s takšnimi nekonkretiziranimi navedbami neučinkovito brani zoper izčrpno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Neučinkovito je tudi njeno upiranje materialnopravni presoji dejstva, da tožeča stranka na pobotne izjave tožene stranke ni reagirala. Gre namreč - kot pravilno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo - le še za en dokaz v vrsti dokazov oziroma še za eno ugotovljeno okoliščino, na podlagi katere gre s stopnjo prepričanosti ugotoviti, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o odstopu terjatev. Ni verjetno, da tožeča stranka ne bi nasprotovala prvim trem pobotnim izjavam, če bi že tedaj štela, da cesijska pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

21. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Ker v pritožbenem postopku velja načelo uspeha, tožeča stranka pa je v končni posledici s pritožbo propadla, mora pritožbene stroške nositi sama (prim. prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa je potrebno priznati toženi stranki. Odgovor je namreč pripomogel k rešitvi pritožbe in se kot tak za odločitev v konkretnem primeru po stališču pritožbenega sodišča izkazal kot potreben (prim. 155. člen ZPP).

23. Stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na specificiran stroškovnik na sami vlogi, OT in ZST-1. Tako je toženi stranki priznalo: 1500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22, 25 točk za materialne stroške ter 22 % DDV na odvetniške stroške. Njeni pritožbeni stroški tako skupaj znašajo 1.116,30 EUR.

24. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.116,30 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Sodba se sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP). 2 Sodišče prve stopnje tudi že pred tem - 8. točki svoje obrazložitve - pojasni, kakšen pomen imata v okviru ugovora tožeče stranke, da med strankama ni bil dosežen dogovor glede kupnine, dejstvi (a) da v osnutku cesijske pogodbe z dne 27. 1. 2017 ni bila vnesena višina kupnine za terjatve in (b) da iz e-pošte tožeče stranke z navedenega dne izhaja, da je prišlo do še nekaj nakazil v zvezi z odstopljenimi terjatvami in da je zato potrebna korekcija višine kupnine na dan 27. 1. 2017. 3 Doseženo je bilo soglasje volj glede bistvenih sestavin. 4 Na podlagi osnutkov pogodb ni mogoče sklepati, da sta se pravdni stranki dogovorili za posebno obliko kot pogoj veljavnosti, če tega nista hkrati dogovorili že 23. 1. 2017. 5 Tega tožeča stranka sicer ni dokazala - sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni dokazala, da bi iz elektronskih sporočil izhajalo, da se pogodba sklene v notarski obliki z neposredno izvršljivostjo ali notarsko overitvijo podpisov.