Jedro

Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 24. 10. 2014 obsojenega P. R. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšanje prištevnosti storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena ter kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, obe dejanji pa v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Določilo mu je kazni 5 let in 6 mesecev zapora in 1 leto zapora. Nato pa mu je ob upoštevanju določenih kazni 7 mesecev zapora in 4 mesece zapora iz pogojnih obsodb Okrožnega sodišča v Kranju I K 28543/2010 z dne 11. 11. 2013 in Okrajnega sodišča na Jesenicah I K 14613/2013 z dne 25. 1. 2013, ki ju je preklicalo, izreklo enotno kazen 7 let in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 21. 7. 2014 dalje. Izreklo je varnostni ukrep odvzema predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1. Obsojenca je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 4. 2015 delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov ter sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je določeno kazen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe znižalo na 10 mesecev zapora, ter obsojencu nato ob upoštevanju že določenih kazni izreklo enotno kazen 7 let zapora. V ostalem pa je pritožbo zagovornikov iz Odvetniške pisarne S., d. o. o., ter v celoti pritožbi zagovornika, odvetnika T. S. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Zagovorniki so se o odgovoru državnega tožilca izjavili.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe pritožnika v tolikšni meri, da bi bila učinkovito izpolnjena obsojenčeva pravica do obrambe in njegovi ustavni pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter do sodnega varstva iz 23. člena URS. Navedenim pravicam, kot tudi pravici do izjave obtoženca v kazenskem postopku, ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da na argumente pritožbe odgovori, kar po presoji zagovornikov, v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Menijo, da je pritožbeno sodišče v celoti prezrlo pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke psihiatrinje o vprašanju obsojenčeve (ne)prištevnosti in se ne strinjajo z zaključkom pritožbenega sodišča v točki 16, v kateri je presojalo pritožbene navedbe o izvedenskem mnenju izvedenke dr. M. T. in zaključki sodišča o obsojenčevi prištevnosti, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, "da se do navedb zagovornikov o počutju obsojenca, ko mu je oškodovanka odrekla stike z otroki, da je ravnal v afektu, da se je po napadu na oškodovanko umiril in jo spraševal, če je vse v redu, o dinamiki dogajanja med obsojencem in oškodovanko tistega dne, s katerimi poskušajo pritožniki podkrepiti svojo oceno, da je bil obtoženec zaradi trenutnega stanja močne opitosti in emocionalnega vzburjenja nesposoben razumeti svoje dejanje in temu primerno obvladovati svoje vedenje, ni opredeljevalo." Navajajo, da pritožbeno sodišče navedb obrambe o izvedenskem mnenju ni ocenjevalo ter zato ponovno predstavljajo dele pritožbe v zvezi z mnenjem. Prav tako predstavljajo dele pritožbe, ki se nanašajo na oceno o nejasnosti izvedenih dokazov ter izpovedb prič M. J. in S. K. Ne strinjajo se z zaključki o naklepu. Menijo, da so razlogi sodišča druge stopnje o naklepu obsojenca ter o tem, kam je bil usmerjen njegov napad, neprepričljivi. Ocenjujejo, da je nemogoče na podlagi izpovedb prič J. in K. presoditi, da naj bi dogodek potekal tako, kot izhaja iz pravnomočne sodbe ter polemizirajo z izpovedbama obeh navedenih prič in ponavljajo navedbe, ki so jih predstavili v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zatrjujejo, da drugostopenjsko sodišče na predstavljene pritožbene navedbe ni odgovorilo oziroma da se do njih ni opredelilo. Vrhovno sodišče opozarjajo na dejstvo, da ni dovolj dokazov, ki bi brez sence dvoma izkazali obstoj kaznivega dejanja uboja, in sicer da je obsojenec oškodovanko "z nožem hotel zabosti v predel vratu" ter izpostavljajo, da oškodovankinih poškodb izvedenec medicinske stroke ni ovrednotil kot poškodb, zaradi katerih bi bilo začasno hudo okvarjeno njeno zdravje, zato je še toliko bolj vprašljiv sklep, da je obsojenec storil poskus kaznivega dejanja uboja. Zagovorniki navajajo, da obramba ocenjuje, da je sodba pritožbenega sodišča obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj pritožbeno sodišče ni odgovorilo ali pa je le nejasno odgovorilo na citirane pritožbene navedbe, ki pa so bistvene za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ter za pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po ustavnosodni presoji (odločbi Ustavnega sodišča Up-206/96, Up-33/98 in druge) in po praksi Vrhovnega sodišča (sodbe I Ips 255/2006, I Ips 24/2007 in I Ips 176/2009 in številne druge), je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je dolžno do njih zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja že iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe pa je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Z obrazloženo sodno odločbo je torej sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Ta kršitev pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

9. Sodba sodišča druge stopnje je v skladu z izhodišči, ki jih je oblikovala ustavnosodna praksa. Sodišče druge stopnje je navedlo, katere pritožbene navedbe so bile odločilne za presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, ko je opravljalo svojo kontrolno funkcijo. Navedlo je pritožbene navedbe, o katerih je odločalo in s tem tudi pokazalo, da se je do njih opredelilo oziroma jih ni prezrlo. Tako je v točki 16 določno odgovorilo na pritožbene navedbe o oceni mnenja izvedenke prof. dr. M. T. v sodbi sodišča prve stopnje in navedlo jasne in konkretne razloge za presojo, da je presoja sodišča prve stopnje o tem, da je bil obsojenec bistveno zmanjšano prišteven in ne neprišteven, pravilna ter da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje pravilno ocenilo kot strokovno prepričljivo in argumentirano. Sodišče druge stopnje, je v sodbi zapisalo, da se do navedb, ki jih citirajo zagovorniki, ni opredeljevalo. Obrazložilo je (česar vložniki ne citirajo), da je presodilo, da ta del pritožbe predstavlja le lastne dokazne zaključke pritožnikov, ki pa ne morejo vplivati na oceno o strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja in ne morejo omajati pravilne presoje prvostopenjskega sodišča. Na tak način je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe v pritožbi. Jasno je pokazalo, da je pritožbene navedbe presodilo in da jih ni prezrlo. Zato zagovorniki s ponavljanjem pritožbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in s poudarjanjem, da pritožbe pritožbeno sodišče ni presojalo, ne morejo uspeti. Odločba sodišča druge stopnje je v skladu z že predstavljenimi izhodišči o tem, da je odgovorjeno na pritožbene navedbe tako, da je jasno, kako je sodišče doseglo svojo odločitev. Odločitev ni arbitrarna in ni mogoče trditi, da sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s pravimi argumenti (da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev). Tako je sodišče zadostilo kriteriju iz 22. in 25. člena URS in ni prikrajšalo obsojenca za pravico do pritožbe in seveda tako tudi ni bila storjena kršitev iz 23. člena URS, ki jo zatrjujejo zagovorniki.

10. Enako velja za nadaljnje navedbe zagovornikov (povzemanje pritožbe), češ da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do po oceni zagovornikov nelogičnosti, nesmislov in nasprotij v izpovedbah prič J. in K. Sodišče druge stopnje je opravilo presojo tega dela pritožbe v točki 14 sodbe. V obrazložitvi je navedeno, kako je presodilo pritožbene navedbe, navedb ni prezrlo in je nanje razumno odgovorilo, ko je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje ter presodilo, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ali nepopolno ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče druge stopnje je opravilo kontrolo sodbe sodišča prve stopnje ter preizkusilo sodbo tudi v tistem delu, v katerem je sodišče ocenjevalo izpovedbi obeh navedenih prič. Pojasnilo je, da ni našlo okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja pri presoji izpovedb obeh navedenih prič.

11. Sodišče druge stopnje je v zvezi s subjektivnim odnosom obsojenca do dejanja v točki 15, odgovorilo na pritožbene navedbe. Razlogov sodbe sodišča druge stopnje vložniki očitno ne sprejemajo, ko trdijo, da so ti razlogi nejasni in neprepričljivi. Vprašanje naklepa pa je tudi vprašanje dejanskega stanja, ki pa ga Vrhovno sodišče glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ne presoja.

12. Glede na tip kršitve je mogoče kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP upoštevati le, če vložnik zahteve obrazloži tudi vpliv kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vložniki z navedbami, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in ponavljanjem pritožbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso jasno utemeljili, kako naj bi kršitev, ki jo uveljavljajo vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo zatrjujejo zagovorniki, ni bila storjena.

13. Zagovorniki trdijo, da ni dovolj dokazov da je obsojenec storil kaznivo dejanje poskusa uboja, za katerega je bil spoznan za krivega in opozarjajo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke. S temi navedbami ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak izražajo le nestrinjanje s presojo dokazov v izpodbijani sodbi ter zaključki o odločilnih dejstvih. Z navedbami zatrjujejo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, to je, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona, niso pravilno ugotovljena. Zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15. Odločba o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob upoštevanju premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih z vloženim izrednim pravnim sredstvom.