Jedro

Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZPP je z vlogo mišljena tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za nasprotno stranki, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Ker tožena stranka kljub opozorilu ni ravnala skladno s citiranim zakonskim določilom, saj ni predložila zadostnega števila izvodov odgovora na tožbo in prilog, je sodišče njeno vlogo oziroma odgovor na tožbo pravilno zavrglo, s tem pa je bil izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe.

Določba 92. člena OZ sodišču res nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa navedeno ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku, kar pomeni, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odgovor tožene stranke kot prepoznega zavrglo (I) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 21.000 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 18.000 EUR od 16. 4. 2019 do 23. 1. 2023 in od zneska 21.000 EUR od 23. 1. 2023 do plačila (II). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III).

Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je bila med pravdnima strankama ustno sklenjena podjemna pogodba, na podlagi katere je bila dogovorjena izvedba strehe. Znesek 18.000 EUR po posojilni pogodbi je bil v resnici med pravdnima strankama dogovorjeno predplačilo tožeče stranke toženi stranki za naročena dela, ki jih je tožena stranka v celoti in pravilno opravila. Pri tem si je tožeča stranka od zneska 18.000 EUR na račun zamudnih (in ne pogodbenih) obresti za primer s strani tožene stranke nepravočasno opravljene storitve takoj pridržala znesek 3.000 EUR. Tožeča stranka je torej toženi stranki kot predplačilo za opravo dogovorjenih del izročila zgolj 15.000 EUR, in ne 18.000 EUR.

Naziranje sodišča, da je tudi odgovor na tožbo šteti kot vsako drugo nepopolno vlogo, zaradi česar ga je, če je slednji nepopoln, možno zavreči in šteti, kot da ni vložen, je po prepričanju tožene stranke pravno zmotno.

Pritožba nadalje opozarja, da iz dejstev in dokazov, ki so priloženi tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Poleg tega je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi oderuške posojilne pogodbe, ki se upoštevaje 119. člen Obligacijskega zakonika (OZ) šteje za nično, na ničnost pa mora sodišče na podlagi 92. člena OZ paziti po uradni dolžnosti. OZ v 377. členu namreč določa, da če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo. V obravnavani zadevi si je tožeča stranka, ob predpostavki, da bi med pravdnima strankama dejansko šlo za posojilno razmerje, za to, da je toženi stranki posodila 18.000 EUR, izgovorila kar 3.000 EUR zamudnih obresti za vračilo posojila v roku treh mesecev, kar pomeni, da se je tožeča stranka na letni ravni izgovorila 66,7 % letno obrestno mero zamudnih obresti.

Ker naj bi tožeča stranka po posojilni pogodbi toženi stranki izročila 18.000 EUR, tožena stranka pa naj ji navedenega zneska do dogovorjenega roka, to je do 15. 4. 2019, ne bi vrnila, po mnenju sodišča tožeča stranka utemeljeno zahteva vračilo navedenega zneska na podlagi določb OZ o posojilni pogodbi. Prav tako naj bi bila na podlagi 378. člena OZ upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 18.000 EUR od 16. 4. 2019 dalje. Glede neplačanih obresti v višini 3.000 EUR pa sodišče meni, da je tožena stranka na podlagi 381. člena OZ dolžna plačati procesne obresti od vložitve tožbe dalje. Sodišče nato v izreku sodbe toženo stranko obsodi na plačilo zneska 21.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri tem od zneska 18.000 EUR od 16. 4. 2019, to je od zapadlosti dalje, do vložitve tožbe, to je 23. 1. 2023, od zneska 21.000 EUR pa od vložitve tožbe, to je od 23. 1. 2023 do plačila. S tem je sodišče po mnenju tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Vprašanje teka zakonskih zamudnih obresti je vprašanje uporabe materialnega prava. Če tožbene trditve o teku zakonskih zamudnih obresti niso v celoti skladne z materialnim pravom, je tožba v tem delu neodpravljivo nesklepčna. Meni, da iz tožbe ni jasno, ali je znesek 3.000 EUR znesek pogodbenih ali zamudnih obresti, prav tako ni jasno, ali tožeča stranka uveljavlja zakonske zamudne obresti zgolj od glavnice ali tudi od obresti. Ne glede na to, za katere obresti gre, ali zamudne ali pogodbene, je tožeča stranka od obresti na podlagi 381. člena OZ upravičena zgolj do procesnih obresti, to je od vložitve tožbe dalje. Pravilno bi tožbeni zahtevek tožeče stranke glasil tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 21.000 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 18.000 EUR od zapadlosti, to je od 16. 4. 2019 do plačila, in od zneska 3.000 EUR od vložitve tožbe, to je od 23. 1. 2023 do plačila.

2.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori, in če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

5.Po oceni pritožbenega sodišča je tožba sklepčna, kar pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Pravna podlaga tožbenega zahtevka glede na v tožbi zatrjevano dejansko podlago je med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (1. odstavek 569. člena OZ). Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti (1. odstavek 570. člena OZ). Tožeča stranka kot posojilodajalec je po posojilni pogodbi toženi stranki kot posojilojemalcu izročila znesek 18.000 EUR, zaradi česar mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti (1. odstavek 574. člena OZ). S posojilno pogodbo so bile dogovorjene tudi pogodbene obresti v višini 3.000 EUR.

Ker tožena stranka svoje obveznosti vrnitve posojila z obrestmi ob zapadlosti posojila ni izpolnila, je tožeča stranka upravičena tudi do zakonitih zamudnih obresti od glavnice od poteka roka za vračilo posojila, to je od 16. 4. 2019 dalje, ter na podlagi 381. člena OZ tudi do plačila procesnih obresti od zneska 3.000 EUR od vložitve tožbe dalje, to je od 23. 1. 2023, in v tem obsegu je sodišče tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Sodišče je tako v obrestnem delu ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku, da tožena stranka dolguje zakonske zamudne obresti od zneska 18.000 EUR od 16. 4. 2019 do 23. 1. 2023 ter od zneska 21.000 EUR od 23. 1. 2023 do plačila. Do identičnega rezultata pridemo tudi v primeru, za katerega se zavzema pritožba, da tožena stranka dolguje zakonske zamudne obresti od zneska 18.000 EUR od zapadlosti, to je od 16. 4. 2019 do plačila, ter od zneska 3.000 EUR od 23. 1. 2023 do plačila.

6.Pritožbene navedbe, da je bila med pravdnima strankama ustno sklenjena podjemna pogodba, katere predmet je bila izvedba strehe, da je bil znesek 18.000 EUR v resnici med pravdnima strankama dogovorjeno predplačilo tožeče stranke za naročena dela, ki jih je tožena stranka v celoti in pravilno opravila ter da si je tožeča stranka od zneska 18.000 EUR takoj pridržala znesek 3.000 EUR na račun zamudnih obresti za primer s strani tožene stranke nepravočasno opravljene storitve, niso upoštevne, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Sodišče kot dejansko podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Sodba tako temelji na neovrgljivi domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožeča stranka upira svoj tožbeni zahtevek. Pritožba meni, da je posojilna pogodba oderuška, na ničnost pa mora sodišče na podlagi 92. člena OZ paziti po uradni dolžnosti. Določba 92. člena OZ sodišču res nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa navedeno ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku, kar pomeni, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke. Na toženi stranki je bilo breme, da bi podala trditve in predlagala dokaze, na podlagi katerih bi lahko sodišče ugotavljalo ničnost pogodbe. Materialnopravni ugovor oderuške oziroma nične pogodbe je povezan z dejanskimi ugotovitvami o okoliščinah sklenjene posojilne pogodbe, na katerih temelji tožbeni zahtevek za vračilo posojila z obrestmi, zato navedeni ugovor v pritožbenem postopku ni upošteven.

7.Na podlagi 1. odstavka 105. člena ZPP je z vlogo mišljena tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Na podlagi 1. odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za nasprotno stranki, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Ker tožena stranka kljub opozorilu ni ravnala skladno s citiranim zakonskim določilom, saj ni predložila zadostnega števila izvodov odgovora na tožbo in prilog, je sodišče njeno vlogo oziroma odgovor na tožbo pravilno zavrglo, s tem pa je bil izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe.

8.Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da niso podane niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka zaradi pritožbenega neuspeha, tožeča stranka pa zato, ker v odgovoru na pritožbo ni podala navedb, s katerimi bi vsebinsko prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.

________________

1Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da tožena stranka ob zapadlosti ni poravnala posojila v višini 18.000 EUR, prav tako pa tudi ni poravnala med pravdnima strankama dogovorjenih obresti v znesku 3.000 EUR.

Zveza: