Jedro

Skupno premoženje nastaja na podlagi samega zakona, kar je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze z dohodki iz dela. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje, bistveno in odločilno je, ali je neko premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v I. točki izreka navedene nepremičnine predstavljajo skupno premoženje tožnice in toženca, pri čemer sta solastna deleža na citiranih nepremičninah enaka in znašata za vsakega eno polovico. V II. točki izreka je ugotovilo, da ena polovica navedenih nepremičnin ne predstavlja stečajne mase toženca A. C. Glede stroškov je še odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 3.846,71 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se le glede tistih nepremičnin, ki jih je toženec pridobil z darilno pogodbo in tistih nepremičnin, ki jih je imel v poslovnih knjigah vknjižene samostojni podjetnik A. C. s.p. Glede nepremičnin, ki jih je toženec pridobil z darilno pogodbo (nepremičnine v k. o. X) navaja, da je tožnica trdila, da naj bi šlo le za prikrito kupoprodajno pogodbo in sodišče je takšnemu stališču pritrdilo. Na podlagi zaslišanja pravdnih strank sodišče ne more sklenjene darilne pogodbe enostavno prekvalificirati v prodajno pogodbo, saj imajo pogodbe svojo formalno obliko, vsebino in namen. Stranki sta zatrjevali, da je bila darilna pogodba sklenjena, ker prodajne pogodbe naj ne bilo mogoče skleniti, torej naj je pravni red v času sklenitve ne bi dovoljeval. Ni razloga, zakaj prenos nepremičnine ne bi bil mogoč s prodajno pogodbo. Če bi bilo to res, pa so morali ob sklenitvi pogodbe obstajati razlogi, zakaj pravni red sklenitve prodajne pogodbe za tovrstne nepremičnine ni dovoljeval, šlo bi za kogentne predpise in takšna pogodba bi bila nična. Sodišče torej z izpodbijano sodbo daje pravno varstvo pravnemu subjektu, ki je s kršitvijo kogentnih predpisov hotel izigrati zakon ter doseči svoj namen, takšno pravno varstvo sodišča ni dopustno. Tudi če bi bilo res, da sta stranki sklenili dejansko prodajno in ne darilno pogodbo, sodišče tej ne more dati pravne veljave, saj bi šlo za ničen pravni posel, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede nepremičnin, ki jih je toženec kot samostojni podjetnik imel vknjižene kot osnovna sredstva v poslovnih knjigah (posamezni deli stavbe št. 1, 2 in 7 v stavbi 000, k. o. Y.) se je sodišče oprlo na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter deloma na Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), ni pa upoštevalo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolvetnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), s tem je sodišče kršilo materialno pravo. Ni povsem res, da premoženje v stečajnem postopku ne bi bilo ločeno na poslovno in neposlovno premoženje, sklicuje se na 381. člen in 384. člen ZFPPIPP. V stečajnem postopku je treba po prepričanju tožene stranke strogo ločiti premoženje, ki ga je stečajni dolžnik pridobil kot samostojni podjetnik od drugega osebnega premoženja. Premoženje, nastalo v okviru podjetniškega poslovanja, ne more biti predmet razdelitve med zakonskima partnerjema, sicer bi bili oškodovani upniki. Toženec je posloval kot samostojni podjetnik s celotnim premoženjem, ki je bilo v okviru podjetniškega podjema in se je kot samostojni podjetnik prezadolžil, zaradi česar je prišlo do stečaja. Premoženje, ki je bilo združeno v podjetju zaradi doseganja dobička, ne more biti predmet delitve med zakoncema, predmet delitve je lahko le dobiček, ki ga je podjetje ustvarilo. Drugačno stališče, ko bi se lahko iz podjetja izločila aktiva, ne da bi bili plačani upniki in bi dolgovi ostali kot breme stečajne mase, tisti, ki je združil premoženje v podjetje in povzročil dolgove, pa bi bil v celoti poplačan, bi bilo v nasprotju s celotnim namenom podjetniškega poslovanja in v nasprotju z namenom stečaja podjetnika. Iz vseh določb ZFPPIPP izhaja, da se iz stečajne mase najprej poplačajo upniki, šele nato družbenik gospodarske družbe in smiselno enako mora veljati tudi pri samostojnem podjetniku. V obravnavani zadevi zato ni mogoče enostransko uporabiti ZZZDR, kot je to storilo sodišče. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede nepremičnin, vpisanih v k. o. X (parc. št. 612/4, 715/1, 717/1, 720/0, 721/0, 731/1, 731/2, 733/1, 733/2, 736/1, 736/2, 751/5, 797/0, 798/0, 800/0, 802/0), ki so bile pridobljene z darilno pogodbo z dne 25. 1. 1995, kjer je kot obdarjenec nastopal samo toženec, ugotovilo, da te nepremičnine predstavljajo kmetijska zemljišča oziroma manjšo kmetijo, ki so jo odsvojili dediči po starših Z. Ker dediči niso bili ožji sorodniki, ampak tretje osebe, bi za prodajo teh nepremičnin morali podati ponudbo o prodaji na upravni enoti, čemur so se izognili s sklenitvijo darilne pogodbe. Ni šlo torej za to (čeprav so to stranke zmotno res navajale), da pravni red sklenitve prodajne pogodbe za tovrstne nepremičnine ni dovoljeval, pač pa je bila sklenitev prodajne pogodbe nekoliko otežena oziroma je bil zanjo predviden posebni postopek. Vendar pa v primeru, ko stranke niso ravnale v skladu z določili takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 76/1973 in spremembe), sklenjena pogodba ni bila nična, pač pa izpodbojna, na izpodbojnost pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Prekluzivni rok zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe je v konkretnem primeru že zdavnaj minil, tudi sicer pa je bil za izpodbijanje kupne pogodbe za kmetijsko zemljišče, sklenjene brez predhodne obvezne ponudbe, po 28. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih aktivno legitimiran le prikrajšani predkupni upravičenec. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da naj bi šlo za ničen pravni posel, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in da zato sodišče takšni pogodbi ne more dati pravne veljave. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je bila formalno sklenjena darilna pogodba, na podlagi izpovedb pravdnih strank pravilno ugotovilo, da je bila dejansko sklenjena kupna pogodba (ta pa je bila nedvomno z izročitvijo parcel v posest in plačilom kupnine tudi realizirana). Glede na pravilno dokazno ocene in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo tudi pri teh nepremičninah za odplačen pravni posel in sta zakonca tudi to premoženje pridobila s skupnim delom (v času trajanja zakonske zveze, ki je bila sklenjena 4. 1. 1975 v M. in še traja), je tudi te nepremičnine sodišče pravilno štelo kot skupno premoženje, ki je (ob neizpodbijani domnevi) do ene polovice last tožnice in je glede teh nepremičnin tožničinemu ugotovitvenemu zahtevku in zahtevku na izločitev polovičnega deleža teh nepremičnin iz stečajne mase, pravilno ugodeno.

6. V zvezi s tem je še ugotoviti, da je zaslišanje pravdnih strank eden izmed dokazov, na katerega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo, tožena stranka je imela tudi sama možnost predlagati dokaze za dokazovanje nasprotnega dejstva, vendar le-teh ni predlagala.

7. Tudi navedbe glede nepremičnin, ki jih je toženec kot samostojni podjetnik imel vknjižene kot osnovna sredstva v poslovnih knjigah, to je posameznih delov stavbe št. 1, 2 in 7 v stavbi 000, k. o. Y, niso utemeljene. Glede teh nepremičnin je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, pravilno je navedlo, da je v pravnem redu uveljavljena enotnost premoženja fizične osebe in premoženja iste osebe kot nosilca dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika ter se pravilno oprlo tudi na ZZZDR. 51. člen ZZZDR namreč posebej določa, da skupno premoženje nastaja na podlagi samega zakona, torej originarno, kar je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze z dohodki iz dela. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje, bistveno in odločilno je, ali je neko premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 482/2001 in II Ips 367/2010). Dejstvo, da ZFPPIPP v 381. členu posebej govori o stečaju fizične osebe, potrošnika in stečaju podjetnika ali zasebnika, ni odločilno, saj gre le za določbo o pristojnosti sodišč v RS. 384. člen, ki določa, da mora poročilo dolžnika o stanju njegovega premoženja, če je dolžnik podjetnik ali zasebnik, vsebovati popis vsega njegovega premoženja, pri čemer mora biti ločeno navedeno premoženje, ki se izkazuje v njegovih poslovnih knjigah, pa na premoženjskopravni status spornega premoženja ne more vplivati. Drugačno obravnavanje osnovnih sredstev samostojnih podjetnikov (fizičnih oseb) bi lahko imelo za posledico, da skupnega premoženja zaradi enostranskega ravnanja enega zakonca sploh ne bi bilo več, ali to sploh ne bi nastalo, kar je v nasprotju z že navedenim 51. členom ZZZDR. Da je takšna rešitev pravilna, kaže tudi določba 2. odstavka 61. člena ZZZDR, na katero je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno, se navedbe, da premoženje, ki je bilo združeno v podjetju zaradi doseganja dobička, kar je namen podjetja, ne more biti predmet delitve med zakoncema in zavzemanje za to stališče izkažejo za neutemeljene. Določbe ZZZDR je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

8. Ostalih ugotovitev sodišča prve stopnje (da je med pravdnima strankama obstajala poleg življenjske tudi ekonomska skupnost, da so bile sporne nepremičnine, pridobljene v času trajanja zakonske zveze) pritožba ne izpodbija. Upoštevaje navedene ugotovitve in pravilne zaključke tudi glede nepremičnin, posameznih delov stavbe št. 1, 2 in 7 v stavbi 000, k. o. Y., so nadalje pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tudi te nepremičnine predstavljajo skupno premoženje in glede na zakonsko domnevo delež tožnice na tem premoženju predstavlja eno polovico. Posledično je bilo tudi glede teh nepremičnin tožničinemu zahtevku pravilno ugodeno.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. člen ZPP).