Jedro

Predlagatelj se je odločil, da si bo dostop do svoje nepremičnine po obstoječi poti poizkušal zagotoviti na dva načina: v pravdnem postopku (v katerem je zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) z vložitvijo izrednega pravnega sredstva in v nepravdnem postopku z vložitvijo predloga za določitev nujne poti. Čeprav je predlagatelj s sprožitvijo obeh postopkov zasledoval isti interes, pa se je v njiju odločalo o različnih pravicah. Pozitivna odločitev o obstoju stvarne služnosti zato ne pomeni izpolnitve predloga za določitev nujne poti, ima pa za posledico izgubo pravnega interesa za nadaljnje vodenje nepravdnega postopka. Breme te izgube nosi predlagatelj sam in ga ne more prevaliti na nasprotne udeležence.

Ker umik predloga tako ni posledica njegove izpolnitve, temveč izgube pravnega interesa za sodno določitev nujne poti, mora predlagatelj nasprotnim udeležencem povrniti potrebne stroške nepravdnega postopka, hkrati pa svoje stroške postopka nosi sam.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.046,32 EUR nadomesti z zneskom 610,78 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagatelju naložilo, da v roku 15 dni prvemu do desetemu nasprotnemu udeležencu povrne stroške postopka v višini 1.046,32 EUR (1. točka izreka). V presežku je zahtevek navedenih nasprotnih udeležencev za povrnitev stroškov zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlagateljev predlog za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se v celoti pritožuje predlagatelj iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V pritožbi navaja, da je predlog za določitev nujne poti vložil, ker je pravnomočno propadel v pravdnem postopku, v katerem je uveljavljal stvarno služnost. Ko je v revizijskem postopku uspel in pridobil stvarno služnost, je obravnavani predlog nemudoma umaknil. Ob tem je pojasnil, da zaradi uspeha v pravdnem postopku nima več interesa za določitev nujne poti, saj ima zagotovljen dostop do svoje nepremičnine. Navedel je tudi, da je bil predlog za določitev nujne poti potreben, ker njegova nepremičnina ni imela stika z javno cesto, s tožbenim zahtevkom za ugotovitev stvarne služnosti pa je pravnomočno propadel. Upoštevajoč vsebino predloga za določitev nujne poti je jasno, da so nasprotni udeleženci zahtevek izpolnili oziroma da je sodba Vrhovnega sodišča nadomestila njihovo izpolnitev. Pravilnost takšnega stališča izhaja tudi iz dejstva, da je sodišče obravnavani nepravdni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku. Nasprotni udeleženci so stroške postopka priglasili skladno z Odvetniško tarifo (OT), čeprav pravno podlago za odmero stroškov predstavlja Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Namesto, da bi sodišče predlog za povrnitev stroškov zavrnilo, je mimo zahtevka in namesto nasprotnih udeležencev navajalo količnike in s tem sámo priglašalo stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predlagatelj je v pravdnem postopku zoper nasprotne udeležence vložil tožbo, s katero je med drugim zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Dne 6. 11. 2013 je odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka postala pravnomočna. Predlagatelj je zoper sodbo vložil predlog za dopustitev revizije in kasneje še dopuščeno revizijo, hkrati pa je dne 6. 12. 2013 vložil obravnavani predlog za določitev nujne poti na isti poti, na kateri je v pravdnem postopku uveljavljal služnostno pravico. Po razveljavitvi sodbe sodišč prve in druge stopnje s strani revizijskega sodišča, je naslovno sodišče ugodilo predlagateljevemu predlogu in nepravdni postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki se je vodil glede obstoja služnostne pravice. V njem sta sodišči prve in druge stopnje ponovno zavrnili predlagateljev tožbeni zahtevek, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo II Ips 304/2017 z dne 5. 3. 2018 takšno odločitev spremenilo ter nasprotnim udeležencem naložilo, da predlagatelju izstavijo listino, na podlagi katere bo lahko vknjižil stvarno služnost hoje in vožnje po obstoječi poti. Predlagatelj je po prejemu navedene sodbe umaknil obravnavani predlog in predlagal, da sodišče stroške postopka naloži v plačilo nasprotnim udeležencem. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 4. 2018 postopek ustavilo, z izpodbijanim sklepom pa odločilo o stroških postopka.

6. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno pravno podlago, ko je o stroških postopka odločilo na podlagi 158. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. V 35. členu ZNP namreč ni urejen položaj, ko sodišče postopek ustavi, zato je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP, konkretno prvi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Pritožnik v pritožbi vztraja, da je do umika predloga za določitev nujne poti prišlo zaradi izpolnitve predloga s strani nasprotnih udeležencev, vendar pritožbeno sodišče takšnemu stališču ne more pritrditi.

8. Iz zgoraj povzetih dejstev je tako razvidno, da se je po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljal stvarno služnost, predlagatelj odločil, da si bo dostop do svoje nepremičnine po obstoječi poti poizkušal zagotoviti na dva načina: v pravdnem postopku z vložitvijo izrednega pravnega sredstva in v nepravdnem postopku z vložitvijo predloga za določitev nujne poti. Čeprav je predlagatelj s sprožitvijo obeh postopkov zasledoval isti interes, pa se je v njiju odločalo o različnih pravicah. Pozitivna odločitev o obstoju stvarne služnosti zato ne pomeni izpolnitve predloga za določitev nujne poti, ima pa za posledico izgubo pravnega interesa za nadaljnje vodenje nepravdnega postopka. Breme te izgube nosi predlagatelj sam in ga ne more prevaliti na nasprotne udeležence. Slednji so zaradi neutemeljenega nasprotovanja služnostni pravici predlagatelju dolžni povrniti stroške pravdnega postopka, niso pa dolžni nositi stroškov vzporednega postopka, ki se je zaradi izida pravdnega postopka izkazal za nepotrebnega. Takšno stališče potrjuje tudi obrazložitev sklepa o prekinitvi postopka, na katero se predlagatelj sklicuje v pritožbi. Že v njej je namreč sodišče prve stopnje med drugim opozorilo, da gre za podvajanje postopkov in da se bo nepravdni postopek lahko nadaljeval šele, če predlagatelj ne bo uspel v pravdnem postopku.

9. Ker umik predloga tako ni posledica njegove izpolnitve, temveč izgube pravnega interesa za sodno določitev nujne poti, mora predlagatelj nasprotnim udeležencem povrniti potrebne stroške nepravdnega postopka, hkrati pa svoje stroške postopka nosi sam.

10. Nasprotni udeleženci so stroške postopka res priglasili ob upoštevanju OT, čeprav je bil predlog vložen po uveljavitvi ZOdvT. Ker pa je bilo o utemeljenosti priglašenih stroškov mogoče odločiti tudi ob uporabi ustrezne pravne podlage, je sodišče prve stopnje nasprotnim udeležencem pravilno priznalo upravičeno priglašene stroške. V zvezi s sklicevanjem pritožnika na drugačni sodni odločbi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodna praksa glede priznavanja stroškov v primeru njihove nepravilne priglasitve še ni ustalila,1 sámo pa za pravilnejše ocenjuje zgoraj zavzeto stališče. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nagrado za zastopanje več oseb nasprotnim udeležencem priznalo mimo zahtevka, saj so v stroškovniku takšno nagrado priglasili. Utemeljena pa je pritožbena graja višine priznanega količnika. Sodišče prve stopnje je nagradi za postopek na prvi stopnji in narok povišalo za količnik 2,7, čeprav se po tar. št. 1200 ZOdvT v primeru, ko odvetnik zastopa več strank, poviša le nagrada za postopek, vsota vseh povišanj pa ne sme prekoračiti količnika 2. Potrebni stroški nasprotnih udeležencev tako znašajo: 346,50 EUR nagrade za postopek na prvi stopnji (105,00 EUR x 3,3), 126,00 EUR nagrade za narok (105,00 EUR x 1,2), 20,00 EUR materialnih stroškov in 8,14 EUR potnih stroškov, kar povišano za 22 % DDV znaša 610,78 EUR.

12. Na podlagi navedenega je sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki spremenilo tako, da je nasprotnim udeležencem priznane stroške znižalo na znesek 610,78 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 V sklepih Višjega sodišča v Ljubljani PRp 305/2016 z dne 4. 11. 2016, PRp 149/2018 z dne 7. 6. 2018 in II Cpg 374/2016 z dne 25. 5. 2016 je bila zahteva za povrnitev stroškov zavrnjena, medtem ko so bili v odločbah Vrhovnega sodišča RS III Ips 1/2010 z dne 12. 9. 2010, Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 573/2010 z dne 6. 1. 2011 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4480/2010 z dne 23. 3. 2011 stroški odmerjeni in priznani.