Jedro

Tožbeni očitek neenakopravnega obravnavanja prijavljenega projekta tožeče stranke oziroma očitek diskriminacije ni z ničemer utemeljen. Tožeča stranka namreč v tožbi ne navaja nobenih dejstev, ki bi opravičevale takšno domnevo. Iz tožbe in pripravljalne vloge kot tudi iz predloženih upravnih spisov je v odnosu na druge prijavljene projekte in njihovo (ne)enako obravnavanje razvidno le, da projekt tožeče stranke ni bil ocenjen z zadostnim številom točk in da mu zato niso bila dodeljena zaprošena sredstva. Iz nobene konkretne okoliščine pa ne sledi, da bi strokovna komisija (pri ocenjevanju projekta) ali pristojni organ (pri odločanju) ravnala pristransko, oziroma da bi tožečo stranko obravnavala drugače kot druge prijavitelje. Zgolj okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje ne zadošča. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev ni obrazložena oziroma da obrazložitev ni zadostna, ne vzdrži presoje. Enako velja za tožbene ugovore, ki se nanašajo na razloge za oceno. Iz obrazložitve namreč dovolj jasno sledi, kakšno je število doseženih točk po posameznih kriterijih in razlogi za takšno oceno. V tej zvezi sodišče poudarja še, da se vsaka vloga oziroma vsak projekt v razpisnem postopku obravnava individualno in da zato v tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na druge prijavljene projekte. Ker gre pri točkovanju za strokovno oceno, se sodišče, razen iz posebej utemeljenih razlogov, v število doseženih točk ne spušča. Da bi šlo v konkretnem primeru za takšne, posebej utemeljene razloge oziroma za očitno napačno število dodeljenih točk po posameznih razpisnih kriterijih, iz tožbenih navedb ni razvidno. V čem bi bili razpisni kriteriji zakonsko sporni, kot se to v zvezi s točkovanjem položaja društva v javnem interesu zatrjuje v tožbi, pa sodišče tudi ne vidi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je pristojni prvostopni organ (direktor Javnega sklada za kulturne dejavnosti) v postopku javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS (Etn 2012, v nadaljevanju Javni razpis) odločil, da se kulturni projekt tožeče stranke A. ne sprejme v sofinanciranje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka kot predlagatelj podala na Javni razpis vlogo za sofinanciranje projekta A. V postopku je bilo ugotovljeno, da je vloga popolna in pravočasna in da predlagatelj izpolnjuje pogoje razpisa. Vlogo je nato v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ter v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja Javnega sklada (v nadaljevanju Splošni pogoji) obravnavala pristojna strokovno programska komisija, ki je projektu dodelila 52,50 od možnih 100 točk in svojo oceno obrazložila. V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka kot prijavitelj prepoznavna na področju delovanja manjšinskih etničnih skupnosti in da izkazuje ustrezen obseg produkcije zadnjih let; da sodeluje na nekaterih strokovno spremljanih srečanjih v Sloveniji, manjka pa ji referenc s strokovno spremljanih srečanj na državni ravni; da ima ustrezen osnovni obseg medijskih objav in status društva v javnem interesu; da projekt sodi med tiste, ki so nedvomno pomembni za delovanje posameznih društev, njihova izvedba pa je manj ključna za razvijanje kulture manjšinskih etničnih skupnosti nasploh, pri čemer komisija sredstva namenja predvsem projektom, ki imajo poseben pomen za manjšinsko etnično skupnost in hkrati za širšo skupnost; da projekt ni dovolj skrbno pripravljen, saj mu manjka jasna obrazložitev in skrbneje utemeljen koncept; da tožeča stranka s projektom uresničuje temeljno raven ciljev, ki so pomembni pri razvijanju kulturnih dejavnosti manjšinskih etničnih skupnosti, ne ponuja pa bistvenih presežkov. O tej oceni oziroma predlogu je imela tožeča stranka možnost, da se pisno izjavi, kar je tudi storila. Na podlagi predložene izjave in ponovne presoje vloge je bilo ugotovljeno, da je prvotno točkovanje projekta s strani strokovne komisije, po katerem so bili „Obseg in učinki realizacije projektov predlagatelja v preteklih letih“ ocenjeni s 13,5 točkami (od možnih 25), „Zasnova in izvedba predlaganega projekta“ s 25 točkami (od možnih 50) ter „Uresničevanje ciljev nacionalnega programa sklada s predlaganim projektom“ s 14 točkami (od možnih 25), pravilno. Glede na navedeno in dejstvo, da so se lahko (od skupno prispelih 297 vlog) v sofinanciranje predlagale tiste vloge, ki so na podlagi posebnih kriterijev razpisa prejele najmanj 60 točk, je pristojni organ Javnega sklada odločil tako, kot sledi iz izreka.

Pristojno ministrstvo kot drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da tožeča stranka v pritožbi ne navaja dejstev, ki bi lahko kakorkoli vplivale na točkovanje projekta. Strokovna komisija je točkovala reference tožeče stranke in njen položaj društva v javnem interesu po posebnih kriterijih razpisa. Pri tem je točkovala vse reference, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji vlogi, to je strokovno vodstvo, samostojno izvedeni projekti v zadnjih treh letih, pomembnejše medijske objave, reference strokovnega vodstva, s tem da tožeči stranki vsekakor manjkajo reference s strokovno spremljanih srečanj na regijski in državni ravni in za kar tudi ni prejela točk. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). V tožbi navaja, da obstaja utemeljen sum neenakopravnega obravnavanja njene vloge in s tem sum kršitve določb Zakona o prepovedi diskriminacije, nadalje določb 14., 15., 21., 22., 25., 24. in 63. člena Ustave ter določb I. in II. poglavja Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin. Poudarja, da je spoštovanje enakosti tudi pomembna vrednota Evropske unije, boj proti diskriminaciji pa eden njenih temeljnih ciljev, ki je opredeljen v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji in v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Iz Ustave in določb ZUP pa izhaja tudi zahteva po obrazloženosti odločitev državnih organov kot poseben izraz načela enakosti. Da bi izpodbijana odločba zadostila tem zahtevam, bi moralo biti iz njene obrazložitve razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri ocenjevanju ter razlogi za oceno. Tako pa se navedbe tožene stranke že šest let ponavljajo, zato tožeča stranka meni, da je komisija kot uspešne ocenila predvsem vloge svojih prijateljev in favoritov, medtem ko vloge tožeče stranke ni niti pogledala in zato ni mogoče govoriti o konkretni oceni. Tožeča stranka verjame, da je dostavila dovolj referenc o svojem delovanju, zlasti za zadnja tri leta, zato se sprašuje, zakaj jih je strokovna komisija spregledala. Pri tem opozarja na elektronski in tiskani medij „B.“, ki ga urejajo publicisti, ki spoštujejo novinarski kodeks in veljavno zakonodajo in ki je med bralci zelo priljubljena, tako v Sloveniji kot v tujini. Kljub temu je bilo Kulturni zvezi C. za časopis Č. odobrenih 5 500, tožeči stranki pa (za omenjeni medij) 2 400 EUR. Razen tega tožničinemu književnemu združenju v šestletnem obdobju ni bila odobrena niti ena knjižna izdaja, čeprav v njej delujejo vrhunski publicisti in strokovnjaki. Zato tožeča stranka meni, da bi morala biti ocenjena bolje ter da je to razvidno iz celotne projektne dokumentacije. Poudarja še, da ima status društva, ki deluje v javnem interesu, ter da kot takšna izkazuje pomembnejše dosežke pri svojem delovanju, kar pri odločanju ni bilo dovolj upoštevano. Zato se ji zdi sporen tudi kriterij iz Javnega razpisa, ki društvom iz tega naslova priznava (le) dve točki. Za sporno ravnanje organa prve stopnje tožeča stranka ne najde nobenega opravičila. Prav tako ne sprejema odločitve, ki jo vsebuje odločba druge stopnje, in za katero prav tako meni, da je nezakonita. Zaradi suma storitve kaznivih dejanj je zoper posamezne osebe že vložila kazenske ovadbe, medtem ko od sodišča pričakuje, da bo „sodna tehtnica pokazala svojo pravičnost“.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje še, da je bil postopek Javnega poziva (pravilno: razpisa) izpeljan v skladu z zakonskimi in podzakonskimi prepisi. Vloge so bile obravnavane individualno ter izključno po razpisnih kriterijih in s strani strokovno programske komisije. Vsi kriteriji so bili vnaprej določeni in razpisani ter določena spodnja meja za sofinanciranje, za sofinanciranje pa predlagani projekti, ki so presegli mejo 60 točk. Očitek diskriminacije tožeča stranka zavrača in pojasnjuje, da manjšinske narodnosti niso obravnavane skupinsko, temveč se ocenjujejo posamezni projekti posameznega društva. Pri tem pa iz preglednice o dodelitvi sredstev (celo) izhaja, da je skupnost tožeče stranke v Sloveniji preko Etn 2012 prejela kar 39,92% vseh razpoložljivih sredstev, skupnost C, s katero se primerja tožeča stranka, pa 13,98%. Prav tako je skupnost C. skupaj za publikacije prejeli 6 650,00 EUR, skupnost tožeče stranke pa 11 700,00 EUR.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi (odgovoru na odgovor tožene stranke) vztraja pri tožbenih navedbah, glede odgovora tožene stranke pa meni, da je površen in ga kot takšnega zavrača. V odgovoru je navedla posamezna pravila razpisa, medtem ko konkretnega odgovora na tožbo ni dala. Tako ali drugače je videti, da je komisija pri ocenjevanju poskrbela za svoje prijatelje in favorite, ki iz leta v leto prejemajo finančna sredstva. Tožeča stranka se nasprotno v tožbi opira na dejstva ter opozarja, da dejstvo, da je bila večina njenih vlog zavrnjenih, ne more biti naključje, temveč ustaljena praksa, kot je to razvidno tudi iz sodbe naslovnega sodišča I U 1074/2010-18. Meni, da so njene vloge v celoti sledile razpisnim pogojem, da so bile dobro strokovno pripravljene in kot takšne finančno podkrepljene, kar vse je razvidno iz priložene strokovne ocene izvedenih projektov tožeče stranke, ki jo je dala komisija, sestavljena iz različnih vrhunskih strokovnjakov. Zato tožeča stranka pri svojih predlogih vztraja ter dodatno uveljavlja odškodnino v višini 20 000,00 EUR kot „materialno projektno škodo“, ki ji je nastala z izpodbijanimi odločitvami ter priglaša stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni očitek neenakopravnega obravnavanja prijavljenega projekta tožeče stranke oziroma očitek diskriminacije ni z ničemer utemeljen in ga zato sodišče zavrača. Tožeča stranka namreč v tožbi, kljub drugačnim tožbenim zatrjevanjem, ne navaja nobenih dejstev, ki bi opravičevale takšno domnevo. Tako iz tožbe in pripravljalne vloge kot iz predloženih upravnih spisov je v odnosu na druge prijavljene projekte in njihovega (ne)enakega obravnavanja razvidno le, da projekt tožeče stranke ni bil ocenjen z zadostnim številom točk in da mu zato niso bila dodeljena zaprošena sredstva. Iz nobene konkretne okoliščine pa ne sledi, da bi strokovna komisija (pri ocenjevanju projekta) ali pristojni organ (pri odločanju) ravnala pristransko, oziroma da bi tožečo stranko obravnavala drugače kot druge prijavitelje ter na ta način dodeljevala sredstva „prijateljem oziroma favoritom“, kot se na več mestih zatrjuje v tožbi in v pripravljalni vlogi. Zgolj okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje ne zadošča. Prav tako ne zadošča okoliščina, da tožeči stranki pri posameznih projektih sredstva že več let niso bila dodeljena, oziroma da se „toženkine navedbe že šest let ponavljajo“, kolikor ni hkrati izkazano, da so bile njene odločitve vsakič spoznane za nezakonite oziroma nepravilne. Tega pa tožeča stranka v svojih vlogah ne zatrjuje. Nasprotno od tistega, kar zatrjuje tožeča stranka, pa nenazadnje izhaja tudi iz podatkov o sofinanciranju posameznih manjšinskih narodnosti, ki jih je v odgovoru na tožbo posredovala tožena stranka in iz katerih, glede na odstotek (39,91) sredstev, dodeljenih skupnosti tožeče stranke preko Etn 2012, zatrjevana diskriminiranost tožeče stranke z ozirom na druge manjšinske narodnosti (najmanj) ni razvidna.

Sporna tako ostaja pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe ter v tem okviru zlasti število doseženih točk in njihova obrazložitev. V tem pogledu pa sodišče sledi navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, po katerih je bil postopek odločanja o vlogi tožeče stranke izpeljan v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Potem ko je pregledalo upravne spise in izpodbijano odločbo, sodišče ugotavlja, da so o vlogi odločali pristojni organi in po predpisanem postopku. Iz spisov in izpodbijane odločbe je razvidno, da je projekt ocenila strokovna komisija ter da ga je ocenila po posebnih kriterijih iz razpisa. Tožbene navedbe, po katerih strokovna komisija projekta ni niti pogledala, torej ne držijo. Iz spisov in izpodbijane odločbe tudi sledi, da je strokovna komisija svojo oceno obrazložila ter da je njena obrazložitev, skupaj z odgovorom na izjavo, ki jo je dala v zvezi z oceno tožeča stranka, vsebovana v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev ni obrazložena, oziroma da obrazložitev ni zadostna, torej ne vzdrži presoje. Ne vzdržijo pa tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge za oceno. Iz obrazložitve namreč dovolj jasno sledi, kakšno je število doseženih točk po posameznih kriterijih in razlogi za takšno oceno. Medtem ko tožeča stranka tudi v tožbi, enako kot pred tem v razpisnem postopku, ne navede nobenih dejstev oziroma okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, je že komisija upoštevala (in točkovala) reference tožeče stranke kot prijavitelja in njen položaj društva v javnem interesu, na katerega se sklicuje v tožbi. Iz ocene in njene obrazložitve je razvidno tudi, da so bile točkovane reference v zvezi z delovanjem društva, pri tem pa v odločbi o pritožbi pojasnjeno, zakaj je število doseženih točk nižje od pričakovanega (ker manjkajo reference s strokovnih srečanj na regijski in državni ravni). Temu dejstvu oziroma tej ugotovitvi pa tožeča stranka niti ne oporeka. Sodišče v tej zvezi poudarja še, da se vsaka vloga oziroma vsak projekt v razpisnem postopku obravnava individualno in da zato v tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na druge prijavljene projekte, kot je to npr. (prav tako prijavljeni) medij „B.“. Ker gre pri točkovanju za strokovno oceno, se sodišče, razen iz posebej utemeljenih razlogov, v število doseženih točk ne spušča. Da bi šlo v konkretnem primeru za takšne, posebej utemeljene razloge oziroma za očitno napačno število dodeljenih točk po posameznih razpisnih kriterijih, pa iz tožbenih navedb ni razvidno. Sodišče pa tudi ne vidi, da bi bili razpisni kriteriji zakonsko sporni, kot se to (v zvezi s točkovanjem položaja društva v javnem interesu) zatrjuje v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. S tem pa tudi ni podlage za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Ker so dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.