Jedro

Dopolnilni sklep (o stroških postopka) se lahko izda le na predlog stranke. Ker pa je sodišče prve stopnje to storilo sâmo, še preden je potekel rok, v katerem bi lahko to predlagala stranka, njegova izdaja brez ustreznega predloga stranke zato ni nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni strank sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. S kasnejšim sklepom pa je tožniku naložilo, naj toženki povrne 2.363 EUR njenih pravdnih stroškov v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške. Ne strinja se z oceno sodišča, češ da je vedel, da je s toženko sklenil simuliran posel. Pogodbo sta sklenila in na tej podlagi ji je izročil prvi obrok kupnine 50.000 DEM, za kar je podpisala potrdilo, ter drugi obrok 13.000 DEM. Meni, da bi moralo sodišče izpovedbo M.V. oceniti bolj kritično, njegova razveza s toženko je zgolj fiktivna. Njegova izpovedba je drugačna kot v zadevi P 493/2006 glede tega, ali se je toženka zapletla v zavedo proti njegovi volji ali na njegovo prošnjo. V sodbi je navedeno, da naj bi tožnik vedel, da toženki izroča denar za druge osebe, ker naj bi z Đ. in S. skupaj delali, kaj pa naj bi on kot gostinec delal z odvetniško pisarno, pa se ne pove. Đ. je izpovedal, da je tožniku povedal za prodajo stanovanja in da ne ve nič o takih poslih, o katerih piše sodba ter da za družbo K. ni vedel nihče. Na podlagi tega bi moralo sodišče zaključiti, da je toženka dobro vedela, za kaj gre, le tožnik ne, in da je bila to načrtovana igra, iz katere je dobila denar. Komu in kam ga je dala, pa ni pomembno. Sodišče nepravilno sledi izpovedbam toženke in priče V., češ da so prepričljive, tožnikova izpovedba pa ne, a razlogov za to oceno sodišče ne poda. Sodba govori o garanciji za neko terjatev, ne pove pa, v kakšnem razmerju sta bila tožnik in toženka glede tega, zato se sodbe ne da preizkusiti. Toženka ni povedala, da bi bil tožnik povezan z odvetniki in da bi vedel, da zanje izroča denar. Ni dopusten zaključek, da je tožnik posodil denar za K. zgolj na podlagi tega, da je vedel za problematiko tega podjetja. Ob soočenju je tožnik pričo V. gledal v oči, ta pa v tla, sodba o tem ne reče nič. Zaznamek, napisan na roko, je tožnik pojasnil v zadevi P 290/2001. Ko je toženki izročil 13.000 DEM, je rekla, da potrebuje še 3000 DEM, zato je bil sklenjen še en aneks za 16.000 DEM, odvetniki pa so zopet zapisali 13.000 DEM. Če je posel ničen, mora toženka vrniti, kar je na podlagi njega prejela. Vedela je, da sklepa tak posel in v to privolila. Ne gre za kondikcijo, pač pa za zahtevek na podlagi 132. čl. ZOR, pravna podlaga v sodbi pa ni jasna. Denar je sprejela toženka, zato tožnik nima zahtevkov proti tretjim, pač pa ga mora vrniti ona.

(3) Tožnik se je pritožil tudi proti sklepu o stroških in predlaga njegovo razveljavitev oziroma spremembo. Meni, da je taka odločitev o stroških brez vsakršne podlage in opozarja, da v obrazložitvi sodbe o stroških ni nič rečenega. Sklep o stroških ima tako naravo dopolnilnega sklepa, vendar je bil izdan brez ustreznega predloga, zato ne bi smel biti izdan, pri čemer se sklicuje na prakso pritožbenih sodišč (VSK I Cp 70/2005, VSK I Cp 1577/2006).

(4) Na obe pritožbi je toženka odgovorila, predlagala njuno zavrnitev in priglasila svoje pritožbene stroške. Glede izpodbijanega sklepa opozarja, da ga je sodišče izdalo pred potekom roka, v katerem bi lahko ona zahtevala izdajo dopolnilnega sklepa o stroških, saj je sodbo prejela 2. 3. 2010, sklep pa je bil izdan 8. 3. 2010. (5) Tožnik je odgovoril tudi na odgovor na pritožbo in pri njej vztraja.

(6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot prepričljivo, dovolj izčrpno in jasno obrazloženo. Napravljena je na podlagi neposrednega vtisa o verodostojnosti in pristnosti zaslišanih oseb in je kot celota v skladu s pravili logičnega mišljenja ter splošnimi življenjskimi izkušnjami. Ocena posameznih dokazov je prepričljiva in jasna, posledično pa dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Razlogi so v izpodbijani sodbi (tudi glede sprejete dokazne ocene) o odločilnih dejstvih navedeni dovolj celovito in nedvoumno, da se sodbo da preizkusiti, zato implicitna očitana kršitev postopka po 14. tč. 23. odst. 339. čl. ZPP ni storjena.

(8) Prvo sodišče je ugotovilo naslednja odločilna dejstva, na podlagi katerih je pravilno ocenilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen: pravdni stranki sta (toženka kot prodajalka, tožnik pa kot kupec) 8. 5. 1996 podpisali prodajno pogodbo za stanovanje št. 129 v 12. nadstropju …... v Ljubljani za ceno 95.000 DEM; toženka je s podpisom potrdila prejem kupnine 50.000 DEM;

8. 8. 1996 sta stranki podpisali aneks, ki je določal plačilo prvega obroka kupnine 50.000 DEM ob podpisu pogodbe, drugega obroka 13.000 DEM najkasneje do 11. 11. 1996, tretjega obroka 32.000 DEM pa na najkasneje do 10. 1. 1997; prodajna pogodba je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1022/2003 – II z dne 16. 6. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2096/2004 ugotovljena za nično, ker je bil posel navidezen; toženka je od tožnika res prevzela 53.000 DEM (40.000 DEM in 13.000 DEM), vendar ne zase, pač pa kot posojilo družbi K. na Hrvaškem oziroma njenim družbenikom Đ., S., DV in MV; slednjemu, ki je njen nekdanji soprog, je denar tudi izročila.

(9) Sodišču se ni treba opredeljevati do sleherne potankosti procesnega gradiva. Zahteva, da bi se opredeljevalo do vsakega stavka, ki ga izreče kakšna priča, ali še dalje, do vsake okoliščine izvedenega dokaza (na primer da je priča gledala v tla) je pretirana. Sodišče se more do dokaza opredeliti celostno ter mora težiti k sintezi, kar je v konkretnem primeru prvostopenjsko po oceni pritožbenega tudi storilo. Vselej, kadar posamezne osebe v pravdnem postopku izpovedujejo drugače ali celo nasprotujoče in izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kakor da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno od različic. Tega seveda ne stori arbitrarno, temveč mora svoje notranje prepričanje z metodo racionalne argumentacije tako izraziti, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretni zadevi temu še zadoščeno.

(10) Pritožnik očitno noče sprejeti pravnomočne ugotovitve, da je prodajna pogodba nična, ker je navidezna, simulirana, in še vedno vztraja, da je toženki izročil ustrezen del kupnine za prodano stanovanje. Ravno razlog ničnosti prodajne pogodbe med strankama, ker je bila namreč le navidezen posel, ki je prikrival neki drug posel, utrjuje verjetnost sprejete dokazne ocene, saj tožnik ne ponudi nobene drugačne razlage, zakaj bi toženki sicer izročil določeno vsoto denarja, če ne kot kupnino. Sodišče prve stopnje logično prepričljivo in življenjsko sprejemljivo pojasni, da je šlo za tožnikovo posojilo družbi K. ali njenim družbenikom, kar pa ni bistveno, saj je odločilno, da je šlo za posojilo, dano tretji osebi, ne toženki. Zato je napačno njegovo sklepanje, da ni pomembno, kaj je toženka naredila z denarjem, saj je ugotovljeno, da ga od tožnika ni sprejela zase. Za takšno sklepanje je neodločilno, ali je razveza toženke in priče V. le „fiktivna“. V tem smislu tako tudi ne more biti bistveno, ali je v prvi sodbi razjasnjeno siceršnje sodelovanje tožnika in odvetnikov S. in Đ. in ali je priča V. v drugi pravdi drugače izpovedal glede prostovoljnosti toženkinega sodelovanja. Prvo sodišče ni sprejelo kot prepričljive teze, da je šlo za igro, v kateri so tožniku, ki ni nič vedel, izmamili denar, in tudi višje sodišče tega na podlagi ocene dokazov, kot jo je storilo prvo sodišče, ne sprejema.

(11) Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, kolikor je sploh konkretiziran. Tožnikov zahtevek je bil kondikcijski, zahteval je, da mu toženka vrne tisto, kar je na podlagi ničnega posla prejela. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tega ni prejela zase (v svojem imenu) in da ji je tožnik denar tudi izročil za nekoga drugega, je zahtevek zavrnilo. Toženka je bila tedaj kvečjemu neke vrste spolnitvena pomočnica posojilojemalcev. Kako naj bi na pravilnost odločitve prvega sodišča vplivala domnevno napačna pravna kvalifikacija oziroma odsotnost razlogov o njej, pa ni jasno.

(12) Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa, ki ga opravi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ugotovilo, da je izpodbijana sodba tudi po tej plati brez napak. Pritožbo je zato zavrnilo, sodbo pa potrdilo (353. čl. ZPP).

(13) Pritožnik ima v pritožbi proti sklepu sicer prav, da za takšen način odločanja (z „dopolnilnim sklepom po uradni dolžnosti“), kot si ga je privoščilo prvo sodišče, ni nobene podlage, vendar s pritožbo kljub temu ne more uspeti. Res je namreč, na kar opozarja toženka v svojem odgovoru, da je prvo sodišče sâmo izdalo sklep o stroških, še preden je potekel rok, v katerem bi lahko to predlagala ona. Sklicevanje na sodno prakso o tem, da mora stranka pravočasno predlagati izdajo dopolnilne odločbe pred sodišče prve stopnje, zato pri tem nič ne pomaga. Tudi pritožbo proti sklepu je bilo zato treba zavrniti, sklep pa potrditi, saj drugih (vsebinskih) očitkov proti sklepu o stroških ni bilo, uradni preizkus pa nepravilnosti tudi ni pokazal (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP).

(14) Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo (nobeno) ni uspel. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tudi toženka sama krije stroške, ki so ji pri tem nastali (155. čl. ZPP).