Jedro

V obravnavanem primeru ni razvidno, da bi komisija za usmerjanje otrok menila, da ne more pripraviti strokovnega mnenja na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov. Sodišče ne dvomi v pravilnost strokovne odločitve, ki je skladna tudi s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1, saj zakon dopušča strokovni komisiji, da sama odloči o tem, ali bo v svoje delo vključila tudi specialiste.

Sodišče se v strokovno oceno ne more spuščati, saj za to nima ustreznega znanja in je tudi sicer zadržano glede presoje strokovne ocene komisije, saj se v tem postopku preizkuša zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, ne pa presoja strokovnosti medicinskih strokovnjakov. Po presoji sodišča je bil postopek usmerjanja v obravnavani zadevi izveden pravilno in je komisija postopala skladno s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1 in Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Iz upravnih spisov izhaja, da sta obe komisiji za usmerjanje pred odločitvijo pridobili pisno mnenje otrokove učiteljice in da sta odločali na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov, kot izhaja iz strokovnih ocen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zavod Republike Slovenije za šolstvo, OE A., po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je B.B., rojeno ... 2. 2003, usmeril v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom (točka I/1 izreka). B.B. se z dokončnostjo te odločbe vključi v Osnovno šolo C. (točka I/2 izreka). D.D. in E.E. sta dolžna kot otrokova zakonita zastopnika poskrbeti, da se B.B. vključi v Osnovno šolo C. z dokončnostjo te odločbe (točka I/3 izreka). Ta odločba velja do spremembe ravni izobraževanja B.B. (točka I/4 izreka). Stroški postopka niso nastali (točka I/5 izreka). Pod točko II izreka je odločeno, da se z dokončnostjo te odločbe nadomesti odločba 966-361-314/2010-11, ki jo je 31. 1. 2011 v zadevi usmerjanja B.B. izdal Zavod Republike Slovenije za šolstvo – A. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila z odločbo 31. 1. 2011 B.B. usmerjena v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v Osnovni šoli F., ki se nanaša na pomoč za premagovanje primanjkljajev, ki jo v obsegu 5 ur na teden individualno izvaja specialni pedagog – defektolog in da se ji zagotovijo prilagoditve pri organizaciji, načinu preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanja in časovni razporeditvi pouka ter da se ji zagotovijo uporaba tabele s postopki reševanja besedilnih nalog in prilagoditve prostora in opreme, kot je navedeno. Ustreznost usmeritve je bilo treba po uradni dolžnosti preveriti do junija 2014. 2. Prvostopenjski organ navaja določbe prvega odstavka 23. člena, 29. člen in 28. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1), ki jih citira, Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami(1) (v nadaljevanju Pravilnik) in Kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami št. 0073-2/2014-2(6100) z dne 25. 4. 2014. Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu Republike Slovenije za šolstvo A. (v nadaljevanju komisija) je 17. 9. 2014 izdala strokovno mnenje 9818-371-3406/2010-5, iz katerega izhaja, da je otrok, glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku in kriterijih opredeljen kot otrok z več motnjami in sicer kot otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, dolgotrajno bolan otrok in otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Strokovno mnenje je bilo posredovano staršem (28. člen ZUOPP-1). V pripombah na strokovno mnenje sta tožnika navedla, da so težave v celoti odpravljene in da ne dovoljujeta prepisa otroka v šolo za učence s posebnimi potrebami, ter da naj se pet-urna pomoč ukine, ker jo ne potrebujejo. Priložili so strokovno dokumentacijo (medicinsko in psihološko). Prvostopenjski organ je dokumentacijo in pridobljeno poročilo z dne 20. 11. 2014 Osnovne Šole F. o otroku posredoval komisiji, ki v odgovoru na ugovor staršev ponovno ugotavlja, da so zahteve sedanjega izobraževalnega programa za B.B. previsoke, saj je njen napredek, kljub ponavljanju četrtega razreda minimalen, njeno zdravstveno stanje pa vse bolj slabo ter ponovno predlaga usmeritev v prilagojen program z nižjim izobraževalnim standardom. Odgovor je bil posredovan staršem. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na strokovno mnenje komisije ter navaja, da je usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom v največjo otrokovo korist. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo organa prve stopnje strinja. Komisija druge stopnje se je seznanila z napredkom deklice iz poročila Osnovne šole F. z dne 18. 2. 2015 in v strokovnem mnenju 5. 3. 2015 potrdila ugotovitve komisije prve stopnje s spremembo, da pri B.B. ne gre za otroka s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Komisija druge stopnje ocenjuje, da so le-ti posledica lažje motnje v duševnem razvoju in da gre pri deklici B.B. za splošne zaostanke v razvoju, ki se odražajo na celotnem področju njenega funkcioniranja, njene učne sposobnosti so znižane, posledično ima nizek nivo znanj. Deklica dosega le minimalni napredek, ki ni v sorazmerju z vloženim trudom in bistveno zaostaja za vrstniki v razredu, kljub temu, da je dve leti starejša. Zaradi predoziranja učne snovi je deklica v regresiji, saj se nivo njenega funkcioniranja, s tem pa tudi njenih sposobnosti, niža. Komisija druge stopnje ugotavlja, da so primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki so bili ugotovljeni ob prvem pregledu 2010, posledica sedaj jasno ugotovljene lažje motnje v duševnem razvoju. Ugovor staršev na strokovno mnenje komisije druge stopnje, je komisija druge stopnje obravnavala 26. 3. 2015 ter potrdila sprejeto odločitev o usmeritvi, ker meni, da je bila pri deklici jasno ugotovljena lažja motnja v duševnem razvoju ter da so dekličine težave z učenjem posledica nižjih splošnih intelektualnih sposobnosti, ne pa primanjkljaja na posameznih področjih učenja. Ob prvem pregledu je bila deklica opredeljena kot dolgotrajno bolan otrok zaradi diagnosticirane žariščne epilepsije. Sicer deklica ne prejema več terapije. Komisija ne razpolaga z izvidom, iz katerega bi bilo razvidno, da deklica ni več dolgotrajno bolna. Pritožbeni organ se sklicuje na strokovno mnenje komisije druge stopnje. Navaja določbe 24. člena ZUOPP-1 in člene 3, 4, 9, 20 in tretji odstavek 14. člena Pravilnika in Kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljaja, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami z dne 30. 6. 2015

4. Tožnika v tožbi izpodbijata navedeno odločitev. Menita, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in napačno, posledično so napačno uporabljeni materialni predpisi. Odločitev temelji na strokovnih mnenjih, v katerih pa ni upoštevano dejansko zdravstveno stanje mladoletne B.B., pač pa medicinska in druga dokumentacija, pretežno iz leta 2010 in deloma 2014, ne pa kasnejša. Po 26. členu ZUOPP-1 bi moral že prvostopenjski organ pridobiti od vlagatelja, ki v tem primeru nista tožnika, vso strokovno dokumentacijo, za katero se štejejo zdravstvena, psihološka, specialno pedagoška, socialna in druga poročila, ki se nanašajo na utemeljevanje posebnih potreb otroka. V konkretnem primeru vsa dokumentacija ni bila pridobljena. Tudi sicer dokumentacija, ki sta jo vložila tožnika, ne potrjuje zaključkov komisije, da ima mladoletna B.B. lažjo duševno motnjo v razvoju, zaradi katere bi morala biti usmerjena v izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Ker gre za ključno vprašanje, ki odločilno vpliva na otrokovo nadaljnjo življenje, bi bilo potrebno za tak zaključek pridobiti mnenje psihiatra oziroma angažirati izvedenca psihiatrične stroke, ki bi pribavil in pregledal vso medicinsko in drugo dokumentacijo, opravil osebni pregled deklice in nato podal izvid in mnenje, kar sta tudi tožnika predlagala že v pritožbi. Toženka tega dokaza ni izvedla.

5. Prvostopenjski organ in toženka, kakor tudi obe komisiji, sta se oprli na več kot leto in pol staro medicinsko dokumentacijo. Pri deklici, ki je bila leta 2014 pregledana na nevrološkem in psihiatričnem oddelku SB A., ni bila uvedena terapija, kar pomeni, da se je stanje gotovo izboljšalo. Kljub temu pa drugostopenjska komisija zaključi, da za opredelitev, da deklica ni več dolgotrajno bolna, komisija nima izvida, na podlagi katerega bi bilo to razvidno, pa čeprav se takšni izvidi običajno ne izdelajo. Obe komisiji bi morali pribaviti vso medicinsko dokumentacijo B.B., kot tudi opraviti osebni pregled deklice. V konkretnem primeru iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi komisija vpogledala v novejšo medicinsko dokumentacijo, čeprav je bila s strani tožnikov predložena, niti da bi opravila osebni pregled, pač pa je bilo strokovno mnenje podano zgolj na podlagi že v letu 2010 ugotovljenih dejstev, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju v letu 2015. Zaključke komisije negira medicinski izvid z dne 7. 4. 2014, iz katerega izhaja, da mladoletna B.B. že dlje časa (več let) nima epileptičnih napadov, prav tako ne prejema medikamentozne terapije, zaradi česar ni mogoče trditi, da gre za dolgotrajno bolnega otroka. Takšni zaključki nimajo dejanske podlage. Iz samega strokovnega mnenja ni razvidno, da bi bila vpogledana medicinska dokumentacija otroka oziroma katera, prav tako ni razvidno, da bi bile splošne intelektualne sposobnosti oziroma funkcioniranje mladoletnega otroka opredeljene vsaj z enim od standardiziranih, individualno apliciranih testov in da bi dosežek pri B.B. odstopal za več kot dve standardni deviaciji od povprečja. Zadnji test deklice je bil narejen 14. 4. 2014, torej več kot leto dni pred sprejemom odločitve in ne more biti relevanten. Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo konkretni razlogi, ki bi bili podlaga za odločitev. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnikov in angažiranje izvedenca psihiatrične stroke.

6. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, ali ima deklica tudi v šolskem letu 2014/2015 še vedno težave v šoli in ali je bil redni šolski program za deklico prezahteven, o čemer niso razvidni razlogi, ki bi opravičevali sprejeto odločitev. Zaradi tega tožnika menita, da se je stanje mladoletne B.B. tako z vidika duševnega in splošnega zdravstvenega stanja, kot tudi na področju učenja, v primerjavi z letom 2010 kvečjemu popravilo, ne pa poslabšalo.

7. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Zgolj sklicevanje na strokovna mnenja komisije, ne da bi ta mnenja sprejela po tem, ko bi pribavila vso potrebno dokumentacijo, opravila osebni pregled deklice in popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje, ne more biti podlaga za odločitev. Sodišču predlagata, da po tem, ko bo izvedlo predlagane dokaze, izpodbijano odločbo in odločbo toženke odpravi in slednji naloži plačilo stroškov postopka.

8. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih razlogov pa še dodaja:

11. V obravnavani zadevi je organ prve stopnje odločal na pravilni pravni podlagi ZUOPP-1 in Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 88/2013). Prvostopenjski organ in toženka se v obrazložitvi odločitve utemeljeno sklicujeta na strokovni mnenji komisije za usmerjanje prve in druge stopnje. Po 23. členu ZUOPP-1 sta navedeni komisiji ustanovljeni za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so potrebne za optimalno usmeritev otroka s posebnimi potrebami, ki dajeta strokovno mnenje. Po četrtem odstavku 23. člena ZUOPP-1 so komisije imenovane (od direktorja zavoda oz. ministra) glede na vrsto ovir, motenj in primanjkljajev v sestavi treh članov: specialni pedagog ustrezne smeri, psiholog in specialist pediater ali specialist pedopsihiater oziroma specialist šolske medicine, praviloma pa tisti, ki otroka obravnava z vidika njegovih posebnih potreb. Komisiji sta v strokovnem mnenju pri opredelitvi vrste in stopnje primanjkljaja, ovire oziroma motnje upoštevali Kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (št. 0073-2/2014-2 (6100) z dne 25. 4. 2014 oziroma št. 0073-5/2015-1 (6100) z dne 30. 6. 2015), ki so podlaga za usmeritev otrok s posebnimi potrebami in zavezujejo komisijo za usmerjanje prve in druge stopnje, tako kot pravilno navaja tudi toženka v svoji obrazložitvi.

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ prve stopnje začel postopek po uradni dolžnosti v okviru preveritve ustreznosti usmeritve B.B. v vzgojno izobraževalni program glede na odločbo 966-361-314/2010-11 z dne 31. 1. 2011. Postopek usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja je urejen v 4. poglavju ZUOPP-1. Po 23. členu ZUOPP-1 daje komisija za usmerjanje prve in druge stopnje strokovno mnenje. Tožnika v tožbi navajata, da bi bilo potrebno pridobiti mnenje psihiatra oziroma angažirati izvedenca psihiatrične stroke, ki bi pribavil in pregledal vso medicinsko in drugo dokumentacijo mladoletne B.B., opravil osebni pregled deklice in podal izvid in mnenje, česar prvostopenjski organ oz. toženka nista izvedla. Po petem odstavku 23. člena ZUOPP-1, če komisija za usmerjanje na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov ne more pripraviti strokovnega mnenja o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami v program vzgoje in izobraževanja, lahko v soglasju z uradno osebo, ki vodi postopek, v svoje delo vključi tudi specialista pedopsihiatra ali specialista fizikalne medicine in rehabilitacije ali okulista ali avdiologa oziroma kateregakoli specialista medicine, ki je ključen za ugotavljanje otrokovih posebnih potreb. V obravnavani zadevi je razvidno, da je bila komisija na prvi stopnji v sestavi prof. defektologije, dr. med. spec. pediatrije, univ. dipl. psih., spec. klinične psihologije, na drugi stopnji pa univ. dipl. psih., spec. klinične psihologije, dr. med., spec. pediatrije, prof. defektologije in dr. med., spec. psihiatrije. Iz upravnih spisov ne izhaja, da komisija na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov ne bi mogla pripraviti svojega strokovnega mnenja o usmeritvi, saj sta obe komisiji glede vrste in stopnje primanjkljaj, ovire oziroma motnje podali enako strokovno mnenje glede usmeritve otroka, kjer sta obrazložili, da gre za otroka z več motnjami: lažja motnja v duševnem razvoju in dolgotrajno bolan otrok, kar sta tudi pojasnili.

13. Po 24. členu ZUOPP-1 se otroke s posebnimi potrebami usmerja v programe vzgoje in izobraževanja ob upoštevanju njihovih potreb na telesnem, spoznavnem, čustvenem, socialnem področju ter posebnih zdravstvenih potreb. Pri tem se upošteva tudi otrokova dosežena raven razvoja, zmožnost za učenje in doseganje standardov znanja ter prognoza njegovega nadaljnjega razvoja ob upoštevanju otrokovih primanjkljajev, ovir oziroma motenj kakor tudi kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Po 9. členu Pravilnika se v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom praviloma usmerijo otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju (in otroci z avtističnimi motnjami). Strokovno mnenje komisije za usmerjanje prve stopnje, na podlagi katerega je sprejeta izpodbijana določitev, kot tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, ki je potrdila strokovno mnenje komisije prve stopnje, sta po presoji sodišča izčrpna, utemeljena in skladna z dejanskim stanjem obravnavanega otroka (21. člen Pravilnika) in izdelana na podlagah, ki so navedene v 20. členu Pravilnika in skladno z določbami 2. člena in 3. člena Pravilnika, kar sta pojasnila tudi organ prve stopnje in toženka. Sodišče sledi razlogom izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa, ki izhaja iz strokovnih mnenj obeh komisij. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke je tudi razvidno, na podlagi katerih podlag sta komisiji za usmerjanje pripravili strokovni mnenji, pri čemer so upoštevana tudi poročila Osnovne šole F. in pisno mnenje otrokove učiteljice (šesti odstavek 23. člena ZUOPP-1). Komisija za usmerjanje druge stopnje je opravila sintezo ugotovitev. Navaja, da je ob drugem psihološkem pregledu 2014 bilo dekličino mentalno funcioniranje slabše, nižje kot prej in je praktično izravnano na vseh področjih, tako na besednih, kot nebesednih ter da dosega stopnjo lažje motnje v duševnem razvoju. Tempo obdelave podatkov je zelo upočasnjen, prisotna je motnja koncentracije in pozornosti. Deklica B.B. je že razvila psihosomatske težave ter strah, ki so po oceni strokovne skupine kot tudi strokovnjakov komisije posledica prevelikih storilnostnih zahtev, pred katere je postavljena v redni program, ki je zanjo prezahteven. Komisija za usmerjanje prve stopnje je po presoji sodišča skladno s 27. členom ZUOPP-1 opredelila vrsto in stopnjo motnje ter na podlagi ugotovljenih vzgojno-izobraževalnih potreb otroka podala predlog njegove usmeritve v ustrezen vzgojno-izobraževalni program, ki je usmeritev v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, s čimer se je strinjala tudi komisija za usmerjanje druge stopnje, s tem pa se strinja tudi sodišče

14. Sodišče se ne strinja z razlogi tožnikov, da ni razvidno, katera medicinska dokumentacija otroka je bila upoštevana in da je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Iz strokovnih mnenj tudi ne izhaja, da se je odločalo na podlagi strokovne dokumentacije iz leta 2010 in le delno na podlagi strokovne dokumentacije iz leta 2014, kot menita tožnika, in da se ni upoštevala tudi kasnejša strokovna dokumentacija, kot tudi strokovna dokumentacija, ki sta jo predložila v postopku tožnika. Sodišče takšne razloge tožnikov kot neutemeljene zavrača. Po prvem odstavku 26. člena ZUOPP-1 strokovna dokumentacija vključuje že opravljene obravnave otroka ter poročilo vzgojno izobraževalnega zavoda, ki ga otrok obiskuje in iz katerega je razvidno, da je bil otroku zagotovljen kontinuum pomoči. Za strokovno dokumentacijo pa se po navedeni določbi štejejo zdravstvena, psihološka, specialno pedagoška, socialna in druga poročila, ki se nanašajo na utemeljevanje posebnih potreb otroka. V upravnih spisih se nahaja vsa strokovna dokumentacija in poročila vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki je bila upoštevana. Ta se nanaša tako na leto 2010, kot tudi na leto 2014, vključuje pa tudi strokovno dokumentacijo, ki sta jo predložila v postopku tožnika.

15. V obravnavni zadevi je prvostopenjska komisija za usmerjanje izdelala strokovno mnenje 17. 9. 2014, iz katerega izhaja, da je leta 2014 komisija prve stopnje opravila ponovni psihološki in defektološki pregled otroka, ki sta pokazala, da je dekličina učinkovitost še nižja kot pred štirimi leti in ustreza funkcionalni sliki otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju, za kar je pojasnila strokovne razloge. Iz strokovnega mnenja izhaja, da ima deklica B.B. izrazite težave na področju branja, pisanja ter računanja in da ima težave s pomnenjem in priklicom informacij, kar bistveno vpliva na učinkovito učenje. Na psihološkem pregledu pa je njena učinkovitost še nižja kot pred 4 leti. Pogoste zdravstvene težave, ki so delno tudi psihosomatske narave ter strah, ki ga je razvila do šole, odraža preobremenjenost in čustvene stiske ob vse večjih šolskih zahtevah. Kljub njenemu velikemu trudu in širokemu obsegu pomoči domačih in v šoli ter prilagoditvam, ne zmore zahtev v sedanjem programu izobraževanja. Na podlagi vse dokumentacije, psihološkega in defektološkega pregleda otroka v letu 2014 ter poročila Osnovne šole F. in je prvostopenjska komisija predlagala, da se deklica B.B. usmeri kot otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju kot dolgotrajno bolan otrok in kot otrok s primanjkljajem na posameznih področjih učenja in da se vključi v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom v Osnovno šolo C., kar je v skladu z 9. členom Pravilnika.

16. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo strokovno mnenje komisije prve stopnje posredovano tožnikoma (28. člen ZUOPP-1), ki sta nanj podala pripombe. Sklicevala sta se na strokovno dokumentacijo, ki sta jo predložila (psihološko poročilo ZD G. z dne 19. 3. 2014, izvid SB A. (Nevropsihološka ambulanta) z dne 7. 5. 2014 in ki se nanjo sklicujeta tudi v pritožbi in v tožbi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUOPP-1 komisijo prve stopnje zaprosil za dopolnitev, dodatno obrazložitev in ponovno obravnavo otroka. Komisija je 9. 1. 2015 v odgovoru pojasnila, da je bila deklica na klinično psihološkem pregledu v aprilu 2014, na katerega ga je napotila pedopsihiatrinja in da je bila kognitivna učinkovitost še nižja kot pred štirimi leti in tudi na specialno pedagoškem pregledu v septembru 2014 je kazala izrazite težave na področju branja, pisanja in računanja in nivo znanja, ki je pomembno pod nivojem zahtev četrtega razreda. Iz odgovora tudi izhaja, da je komisija prve stopnje upoštevala, da deklica nima več epileptičnih napadov in da ne prejema protiepileptične terapije in da ji je bila s strani pedopsihiatrinje uvedena madikamentozna terapija, ki naj bi ji omogočala boljšo koncentracijo, zato so protispisni razlogi tožnikov, da komisija tega ni upoštevala. Iz obrazložitve prvostopenjskega organa je tudi razvidno, da je strokovna komisija prve stopnje ocenila, da so bile obremenitve v dosedanjem programu za deklico previsoke in da je njen napredek, kljub ponavljanju četrtega razreda, minimalen, njeno zdravstveno stanje pa se slabša. 17. Po vloženi pritožbi je komisija druge stopnje izdala strokovno mnenje, pri tem pa upoštevala vso strokovno dokuementacijo in se opredelila do razlogov tožnikov, ki se s predlagano usmeritvijo niso strinjali. Seznanila se je tudi z napredkom deklice iz poročila Osnovne šole F. z dne 18. 2. 2015. Komisija druge stopnje v strokovnem mnenju 5. 3. 2015 ugotavlja, da gre pri deklici B.B. za splošne zaostanke v razvoju, ki se odražajo na celotnem področju njenega funkcioniranja in je zaradi predoziranja učne snovi deklica v regresiji, saj se nivo njenega funkcioniranja s tem pa tudi njenih sposobnosti niža ter ocenjuje, da deklica kljub vsej pomoči in trudu ne napreduje in da zato potrebuje v celoti lažji program, ker gre pri njej za primarno lažjo motnjo v duševnem razvoju.

18. Sodišče razlogom, ki so podlaga za sprejem izpodbijane odločitve, sledi kot pravilnim. Po presoji sodišča sta organ prve stopnje in toženka utemeljeno upoštevala pri odločitvi strokovna mnenja komisije za usmerjanje prve in druge stopnje, ki se nanju sklicujeta. Iz obrazložitve obeh organov, ki ima podlago tudi v upravnih spisih pa tudi ne izhaja, da je medicinska in druga dokumentacija pretežno iz leta 2010 in le deloma iz 2014, kot zatrjujeta tožnika. S tožnikovimi razlogi, da pri deklici ni bila uvedena terapija, kar po mnenju tožnikov pomeni, da se ji je stanje izboljšalo, je bila komisija druge stopnje seznanjena. Iz strokovnega mnenja te komisije izhaja (med drugim), da po zadnjem povečanju terapije v januarju 2010 deklica ni imela več epileptičnih napadov, in da so se starši jeseni 2013 odločili, da prekinejo s terapijo. Komisija pa nevroloških izvidov s pediatrične klinike o stanju epileptične motnje ni imela na razpolago in se zato ni opredeljevala glede tega ali se deklico še vodi kot dolgotrajno bolnega otroka ali ne. Slednje pa na samo usmeritev v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kot izhaja iz izpodbijane odločitve, po presoji sodišča ne vpliva (9. člen Pravilnika). Glede na kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev izhaja, da so dolgotrajno bolni otroci tisti z dolgotrajnimi oziroma kroničnimi motnjami ter boleznimi, ki ovirajo otroke pri šolskem delu in da je dolgotrajna bolezen vsaka tista, ki ne izzveni v treh mesecih. Mednje sodijo med drugim tudi nevrološke bolezni, npr. epilepsija. Toženka se sklicuje na Kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami št. 0073-5/2015-1(6100) z dne 30. 6. 2015 oz. prvostopenjski organ navaja kriterije št. 0073-2/2014-2(6100) z dne 25. 4. 2014. Slednje pa na drugačno odločitev ne vpliva, saj vsebujejo enake opredelitve.(2)

19. Tožnika sta v postopku kot tudi v tožbi predlagala izvedbo posebnega dokaza v zvezi s psihiatričnimi pregledi. Po petem odstavku 23. člena ZUOPP-1, če komisija za usmerjanje na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov ne more pripraviti strokovnega mnenja o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami v program vzgoje in izobraževanja, lahko v soglasju z uradno osebo, ki vodi postopek, v svoje delo vključi tudi specialista pedopsihiatra ali specialista fizikalne medicine in rehabilitacije ali okulista ali audiologa oziroma katerega koli specialista medicine, ki je ključen za ugotavljanje posebnih potreb. V obravnavanem primeru ni razvidno, da bi komisija za usmerjanje menila, da gre za takšno situacijo in da ne more pripraviti strokovnega mnenja na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov. Sodišče ne dvomi v pravilnost strokovne odločitve, ki je skladna tudi s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1, saj zakon dopušča strokovni komisiji, da sama odloči o tem, ali bo v svoje delo vključila tudi specialiste. Sodišče se v strokovno oceno ne more spuščati, saj za to nima ustreznega znanja in je tudi sicer zadržano glede presoje strokovne ocene komisije, saj se v tem postopku preizkuša zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, ne pa presoja strokovnosti medicinskih strokovnjakov. Po presoji sodišča je bil postopek usmerjanja v obravnavani zadevi izveden pravilno in je komisija postopala skladno s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1 in Pravilnikom. Iz upravnih spisov izhaja, da sta obe komisiji za usmerjanje pred odločitvijo pridobili pisno mnenje otrokove učiteljice (šesti odstavek 23. člena ZUOPP-1) in da sta odločali na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov, kot izhaja iz strokovnih ocen, kar sta pojasnila tudi organ prve stopnje in toženka. Relevantna okoliščina glede izpodbijane določitve pa je, da je tudi komisija druge stopnje potrdila ugotovitve komisije prve stopnje z nekaj spremembami, predvsem glede opredelitve otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju in kot dolgotrajno bolnega otroka (4. člen v zvezi z 9. členom Pravilnika).

20. Po 27. člena ZUOPP-1 komisija prve stopnje v strokovnem mnenju opredeli vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje ter na podlagi ugotovljenih vzgojno-izobraževalnih potreb otroka poda predlog njegove usmeritve v ustrezen vzgojno-izobraževalni program in predlaga usmeritev v ustrezen program vzgoje in izobraževanja ali pa ugotovi, da usmeritev ni potrebna. V skladu s 3. členom Pravilnika (podlaga za usmeritev) pa upošteva otrokove potrebe na telesnem, spoznavnem, čustvenem, socialnem področju ter posebnih zdravstvenih potreb ob upoštevanju otrokove dosežene ravni razvoja, zmožnosti za učenje in doseganje standardov znanj ter prognoze in njegovega nadaljnjega razvoja ob upoštevanju otrokovih primanjkljajev, ovir oziroma motenj in kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Po 9. členu Pravilnika se v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom praviloma usmerijo otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju (in otroci z avtističnimi motnjami). Po presoji sodišča izpodbijana odločitev sloni na strokovnem mnenju, ki je skladno z navedeno pravno podlago. Zato sodišče zavrača razloge tožnikov, da ni razvidno, katera medicinska dokumentacija je bila upoštevana in da ni razvidno, da bi bile splošne intelektualne sposobnosti oziroma funkcioniranje mladoletnega otroka opredeljene vsaj z enim od standardiziranih individualno apliciranih testov oziroma da bi dosežek pri deklici B.B. odstopal za več kot dve standardni deviaciji od povprečja. Utemeljeni tudi niso očitki, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo konkretni razlogi, ki bi bili podlaga za odločitev. Izpodbijano odločbo je mogoče preizkusiti in ima tudi vse obvezne sestavine po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se smiselno uporablja, ter je skladna z materialnimi predpisi, na katere se sklicuje. Po 4. členu ZUOPP-1 vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temelji na ciljih in načelih, določenih v zakonih za posamezno področje vzgoje in izobraževanja in na naslednjih ciljih in načelih: zagotavljanje največje koristi otroka, celovitost in kompleksnost vzgoje in izobraževanja, enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok, vključevanja staršev, posvojiteljev, rejnikov in skrbnikov (v nadaljnjem besedilu staršev) v postopke usmerjanja in oblike pomoči, individualiziranega pristopa, interdisciplinarnosti, ohranjanja ravnotežja med različnimi področji otrokovega telesnega in duševnega razvoja, čim prejšnje usmeritve v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, takojšnje in kontinuirane podpore in strokovne pomoči v programih vzgoje in izobraževanja, vertikalne prehodnosti in povezanosti programov, organizacije vzgoje in izobraževanja čim bližje kraju bivanja, zagotavljanja ustreznih pogojev, ki omogočajo optimalen razvoj posameznega otroka. Po presoji sodišča navedeni cilji in načela niso kršeni.

21. Sodišče kot pavšalne zavrača ugovore tožnikov, da strokovna komisija ni pribavila vso potrebno dokumentacijo. Tudi glede osebnega pregleda deklice, ki naj bi po navedbah tožnikov ne bil opravljen pred komisijo, pa sodišče ocenjuje, da je to v pristojnosti komisije, saj glede na določbo pete alineje 20. člena Pravilnika to ne izhaja avtomatično, ampak le če komisija meni, da je osebni pregled potreben. Strokovno mnenje komisije prve stopnje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, kot tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, sta tudi po presoji sodišča izdelana na podlagah, ki jih določata prvi in drugi odstavek 20. člena Pravilnika.(3),(4) Strokovni mnenji sta v skladu z 21. členom Pravilnika izčrpni, utemeljeni in skladni z dejanskim stanjem obravnavanega otroka in skladni z določbami 2. člena in 3. člena Pravilnika, kar je pravilno pojasnila tudi toženka.

22. Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in je pravilno uporabljeno materialno pravo, ki se nanj sklicujeta oba organa, prav tako postopek ni bil kršen. Tožnika sta v postopku sodelovala in bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami. Glede na strokovno mnenje komisije za usmerjanje, ki je upoštevala tudi strokovno dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnika (med drugim tudi psihološko poročilo ZD G. z dne 19. 3. 2014 in izvid SB A. z dne 7. 5. 2014 specialista psihiatrije in nevrologije) sodišče ocenjuje, da je dodatno angažiranje izvedenca psihiatrične stroke v tem postopku nepotrebno, saj so v postopku sodelovali ustrezni medicinski strokovnjaki, ki so glede usmeritve deklice podali obrazloženo strokovno mnenje. Gre za dve strokovni mnenji, ki sta bili sprejeti v tem postopku s strani različnih strokovnjakov s področja medicine.

23. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

25. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

opomba (1) : Uradni list RS, št. 88/13. opomba (2) : Po določbi tretjega odstavka 14. člena Pravilnika direktor, v soglasju z ministrom, pristojnim za izobraževanje sprejme strokovne kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami v nadaljevanju kriteriji) in navodila o delu komisij za umerjanje prvi stopnji. Sprejeti kriteriji se objavijo na spletni strani zavoda.

opomba (3) : Po navedeni določbi komisija prve stopnje pripravi strokovno mnenje na podlagi zahteve za uvedbo postopka usmerjanja ter razpoložljive strokovne dokumentacije (komisija je v obravnavani zadevi imela zahtevo kakor tudi navedla je s katero dokumentacijo strokovno je razpolagala). Poročila vzgojno izobraževalnega zavoda, ki vsebuje tudi pisno mnenje otrokovega vzgojitelja oziroma učitelja (navedeno poročilo kakor tudi pisno mnenje je v zadevi podano in se nahaja v upravnih spisih), pogovora z vlagateljem zahteve za uvedbo postopka oziroma otrokom, če je to potrebno, pregled otroka, če je to potrebno.

opomba (4) : Po navedeni določbi komisija druge stopnje izdela strokovno mnenje na podlagi: -dokumentacije komisije prve stopnje, -in druge dokumentacije v skladu s 26. členom ZUOPP-1, -pogovora z vlagateljem zahteve za uvedbo postopka, s strokovnimi delavci vzgojno -izobraževalnih in drugih institucij, lahko pa tudi z otrokom, če je to potrebno,-pregleda otroka , če je to potrebno.