Jedro

Iz pogojev javnega razpisa izhaja, da neprofitnega stanovanja ne more dobiti v najem oseba, ki že pri prejšnjem najemu oz. uporabi ni poravnala svojih obveznosti, in oseba, ki ne plačuje obveznosti za občinsko stanovanje, ki ga nezakonito zaseda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo na javnem razpisu za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem in ga ni uvrstila na prednostno listo upravičencev. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila tožnikova vloga vložena v zvezi z javnim razpisom za dodelitev neprofitnih stanovanj Občine ... v najem (Deželne novice, Uradne objave, št. 127/10 z dne 4. 6. 2010). Tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja, ker nima poravnanih vseh obveznosti iz prejšnje uporabe občinskega neprofitnega stanovanja št. 1 v stavbi na ... To kot pogoj določa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/04 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik).

Tožnikova pritožba je bila z županovo odločbo zavrnjena.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so bile v izpodbijani odločbi prezrte relevantne okoliščine. Pojasnjuje, da je bil v letu 1993 imetnik stanovanjske pravice na občinskem stanovanju, za katerega je 12. 10. 1993 vložil zahtevo za odkup. Za to stanovanje je v letu 1982 vplačal tudi lastno udeležbo. Ta mu ni bila vrnjena, morala pa bi se upoštevati ob odkupu stanovanja. Doslej mu zahteva za odkup ni bila zavrnjena, kljub temu pa je toženka zahtevala, da sklene najemno pogodbo. Ker tega upravičeno ni hotel storiti, je tožila na izpraznitev stanovanja in ga na osnovi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe deložirala skupaj z družino. Meni, da ni z ničemer zakrivil situacije neizpolnjevanja svojih obvez iz naslova uporabe zadevnega stanovanja in da je krivda za to na strani toženke, zaradi česa ga je neupravičeno obravnavala kot osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in samo odloči o zadevi. Zahteva tudi povračilo stroškov tega in upravnega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni bil nikoli imetnik stanovanjske pravice, ampak je bila to njegova bivša žena na podlagi odločbe številka 29/III-Od-82 z dne 28. 10. 1982. Zato tožnik ni bil upravičenec za odkup stanovanja na podlagi drugega odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Res je pravočasno vložil predlog za odkup stanovanja, vendar pa do 19. 10. 1993 zahteve ni dopolnil s pisno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice niti z drugo odločbo, iz katere bi izhajalo, da je po prenehanju zakonske zveze z A.A. stanovanjska pravica prešla nanj. Ker je tožnik na naslovu ... bival brez ustreznega pravnega naslova, je zahtevala, da z njo sklene najemno pogodbo. Ker do tega ni prišlo, je vložila tožbo na izpraznitev stanovanja in ga nato z družino na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe deložirala iz stanovanja. Tožnik je bil torej do 29. 5. 2008 uporabnik neprofitnega stanovanja na ..., iz naslova njegove uporabe pa ni poravnal vseh obveznosti. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 3. člena Pravilnika so določeni splošni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati prosilci, da so upravičeni do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, med drugim, da je prosilec, ki ponovno prosi za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, poravnal vse obveznosti iz prejšnjega neprofitnega najemnega razmerja ter morebitne stroške sodnega postopka. Glede na navedeno je bilo v 2.5 točki javnega razpisa določeno, da na njem ne morejo sodelovati osebe, ki so že imele v najemu ali so bile uporabnice neprofitnega stanovanja in jim je bila najemna pogodba iz krivdnega razloga neplačevanja obveznosti odpovedana, razen v primeru, ko predložijo dokazilo, iz katerega je razvidno, da so poravnali vse obveznosti vključno s stroški sodnega postopka, ter osebe, ki nezakonito uporabljajo stanovanje v lasti Občine ... in ne plačujejo redno obveznosti za stanovanje, razen v primeru, ko predložijo dokazilo, iz katerega je razvidno, da so poravnali vse obveznosti vključno s stroški sodnega postopka. Iz navedenega izhaja, da neprofitnega stanovanja ne more dobiti v najem oseba, ki že pri prejšnjem najemu oz. uporabi ni poravnala svojih obveznosti, in oseba, ki ne plačuje obveznosti za občinsko stanovanje, ki ga nezakonito zaseda.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik uporabnik omenjenega občinskega neprofitnega stanovanja do 29. 5. 2008, ko je bil z družino na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe iz njega izseljen. Prav tako ni sporno, da iz naslova uporabe tega stanovanja ni poravnal vseh svojih obveznosti, ki po ugotovitvi drugostopenjskega organa na podlagi izpisa odprtih postavk na dan vložitve obravnavane vloge (5. 7. 2010) znašajo 25.333,27 EUR (glavnica). Sodišče je na te ugotovitve vezano (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sporno pa je, ali ga je toženka kljub navedenemu neupravičeno obravnavala kot osebo, ki ne izpolnjuje splošnega pogoja za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, zato ker bi po njegovem mnenju z njim morala skleniti prodajno pogodbo za odkup stanovanja na podlagi določb SZ.

Po mnenju sodišča navedene okoliščine ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, saj tožnik z njimi le pojasnjuje, zakaj ni plačeval svojih obveznosti. Prvi odstavek 117. člena SZ je določal, da so lastniki iz 111., 112., 113. in 114. člena tega zakona dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Po petem odstavku istega člena je bil dolžan lastnik iz prvega odstavka skleniti kupoprodajno pogodbo najpozneje v 30 dneh po vloženi zahtevi.

Če je torej tožnik menil, da je občina kršila svojo dolžnostno ravnanje glede sklenitve kupoprodajne pogodbe, bi lahko v civilnem sodnem postopku zahteval sklenitev take pogodbe, zaradi prekoračitve roka pa tudi odškodnino za škodo, ki mu je zaradi tega nastala. Povedano drugače: tudi če bi bil tožnik upravičen postati lastnik občinskega stanovanja na podlagi 117. člena SZ, ga to ni odvezalo dolžnosti, da plačuje obveznosti za stanovanje vse dotlej, dokler pogodba z občino ne bi bila sklenjena.

Prav tako ne morejo imeti vpliva na drugačno odločitev v zadevi dejstva, ki se nanašajo na njegovo deložacijo iz občinskega stanovanja na ..., izvršeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Utemeljenost tega toženkinega zahtevka je bila namreč predmet presoje v civilnem sodnem postopku in ne v postopku odločanja na podlagi obravnavanega javnega razpisa.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj dejstva, na katerem temelji izpodbijana odločba (da tožnik ni plačal obveznosti v zvezi s prejšnjo uporabo občinskega stanovanja), med strankama ni sporno.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Toženka zato ni upravičena do povračila stroškov tega postopka, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.