Jedro

Izročitev denarja lahko pomeni izpolnitveno dejanje posojilodajalca ali darovalca. Na tožniku, ki iztožuje vrnitev posojenega, je, da trdi in dokaže, da je s tožencem sklenil posojilno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožniku plačati 6.259,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2003 do plačila, v 15. dneh ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodišče prve stopnje kot dokaza ni upoštevalo kopije hranilne knjižice št. 50120-620-149-302, ki je bila kot dokaz priložena tožbi in iz katere izhaja, da je bil opravljen dvig zneska 1.500.000,00 SIT dne 25.9.2000. Tega dokaza, kot tudi dejstva, da je bil dvig opravljen, toženec ni prerekal. Priznal je, da sta tega dne s tožnikom res odšla skupaj na banko, da je tožnik ta znesek res dvignil, da pa je njemu izročil le 1.000.000,00 SIT in sicer naj bi bilo to že potem, ko je kupil stanovanje. Ni logično razlogovanje sodišča o razhajanju med strankama glede datumov določenih relevantnih dogodkov. Toženec sam priznava, da za rojstni dan ni prejel ničesar in da je denar od tožnika prejel potem, ko je že kupil stanovanje. Nepravilno je tolmačenje sodišča, da naj bi tožnik tožencu denar izročil septembra 1999 in da je tožnik priredil datum izročitve denarja, saj bi v primeru, da bi navajal, da je denar izročil v letu 1999, bila tožba zastarana. Toženec ni nikdar ugovarjal zastaranja terjatve, zato je razlogovanje sodišča tudi iz tega razloga nepravilno (3. odst. 335. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Kolikor bi dejansko šlo za darilo, bi tožnik tožencu denar izročil veliko prej, verjetno na njegov 50. rojstni dan, kot je to storil pri najstarejšemu sinu. Tako pa je tožencu denar izročil skoraj dve leti po njegovem 50. rojstnem dnevu. Toženec z ničemer ne dokaže, da je imel tožnik denar vezan in zaradi tega denarja ni mogel dvigniti prej, tožnik pa negativnih trditev ne more dokazovati. Sodišče nepravilno ugotavlja, da tožnik v dokaz svojih navedb ni predložil nobene listine, kot rečeno, je predložil kopijo hranilne knjižice. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP in sicer je kršilo določbo 8. člena ZPP. Toženec je v dokaz predložil nepopolno prodajno pogodbo z dne 22.9.2000. Predložil je le prvo in zadnjo stran prodajne pogodbe, kar je tožnik že prerekal, iz pogodbe ni razvidno, kakšen je bil dogovor med pogodbenima strankama glede plačila. Potrdila prodajalca iz pogodbe ni mogoče šteti kot verodostojnega, saj ta ni bil zaslišan, niti podpis na potrdilu ni notarsko overjen. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je nelogičnosti v izpovedbi tožnika. Priča A.Š. je izpovedal, da je tožnik začel pozabljati stvari, kar privede do logičnega sklepa, da je tožnik, star 88 let, očitno začel nekatere stvari mešati. Iz izpovedb prič pa je mogoče zaključiti, da je tožnik res podaril 1.000.000,00 SIT najstarejšemu sinu, da je morda tudi drugim otrokom obljubil takšen znesek za 50. letnico, da pa je jasno, da tega od tožnika ne morejo terjati in da obljuba še ne pomeni sklenitve darilne pogodbe. Darilo v navedenem denarnem znesku je prejel izključno B. Š., to je potrdil tudi on sam. Iz izpovedb prič je mogoče zaključiti tudi, da tožnik nikdar ni podarjal stvari, če pa jih je, so bila to majhna darila. Je pa večkrat denar posodil. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik trdi in dokazuje, da je tožencu (sinu) dne 25.9.2000 brezobrestno za obdobje treh let, posodil 1.500.000,00 SIT in sicer za nakup stanovanja na T.i ulici v Ljubljani. Toženec denarja ni vrnil, zato tožnik s tožbo zahteva vrnitev danega. Toženec priznava, da je tega dne od očeta prejel 1.000.000,00 SIT, vendar kot darilo. Toženec torej priznava, da je tožnik (oče) dne 25.9.2000 dvignil 1.500.000,00 SIT, od česar mu je istega dne izročil 1.000.000,00 SIT, vendar kot darilo. Razlogovanje sodišča prve stopnje glede razhajanj med pravdnima strankama o datumih določenih relevantnih dogodkov (2. odstavek stran 6 sodbe, 1. odstavek stran 7 sodbe), je zato nepotrebno, vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so bile priloge A2 – A3, torej tudi HK, priložene že k tožbi, ali pa poslane naknadno, v zvezi z dopisom sodišča z dne 7.6.2010 (list.št. 64 – 66). Vendar tudi to ni bistveno, glede na dejstvo, da je toženec priznal, da je tožnik dne 25.9.2000 s svoje hranilne knjižice dvignil 1.500.000,00 SIT. Izročitev denarja lahko pomeni izpolnitveno dejanje posojilodajalca (1. odst. 557. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, 1. odst. 569. člena OZ) ali darovalca (938. paragraf ODZ, 1. odst. 533. člena OZ). Ali je bil namen tožnika kreditiranje toženca, kot to trdi sam, ali pa tožencu nekaj dati brezplačno (zaradi sorodstvenih vezi), kot to trdi toženec? Samo na podlagi dejstva, da je toženec sprejem denarja (sicer v nižjem znesku od vtoževanega) potrdil, ni mogoče zaključiti ali domnevati, da je bil namen tožnika kreditiranje toženca. Še vedno je na tožniku, ki iztožuje vrnitev posojenega, da trdi in dokaže, da je s tožencem sklenil posojilno pogodbo. Da bi pravdni stranki sklenili pisno pogodbo, tožnik ni prav z ničemer izkazal. Seveda je dokazno breme zato, da je bila dne 25.9.2000 med pravdnima strankama sklenjena v tožbi zatrjevana ustna posojilna pogodba, prav tako na tožniku. Obstoj takšne pogodbe bi moral tožnik izkazati s stopnjo prepričanja. To mu tudi po mišljenju pritožbenega sodišča, ni uspelo. Ob pomanjkanju listinskega dokaza, iz katerega bi nedvomno izhajalo, da je tožnik tožencu denar posodil, bi morali biti ostali dokazi povsem prepričljivi. Nesporno ob dogovoru in ob izročitvi denarja, ni bila prisotna nobena priča, trditve, v kakšen namen je bil denar posojen (za nakup stanovanja na T. ulici v Ljubljani), pa tožnik ni dokazal. Razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek, pritožbeno sodišče sprejema (3. odstavek stran 5 sodbe). Upravičeno je sodišče prve stopnje s tem v zvezi, oba dokumenta (prilogi B1) štelo za verodostojna, saj tožnik v tej smeri ni imel ugovorov, edina njegova pripomba je bila „da prereka vsebino prodajne pogodbe, saj naj iz pogodbe ne bi izhajalo, kdaj je bila ta sklenjena“ - list.št. 16. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne more biti sporno, da je bila prodajna pogodba za stanovanje sklenjena in kupnina tudi v celoti plačana, dne 22.9.2000. Sodišče prve stopnje je tako ocenjevalo le še izpovedbe pravdnih strank in prič B.Š., Z. Š. in A. Št., bratov in sestre tožencev, otrok tožnika. V povezavi z ostalimi dokazi, je na podlagi 8. člena ZPP, prepričljivo in življenjsko zaključilo, da tudi njihove izpovedbe, v povezavi z ostalimi dokazi in ne glede na izpovedbo B. Š., da mu je oče povedal, da je denar tožencu posodil, ne dajejo podlage za zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba.

Tožbenih trditev tožniku tako ni uspelo dokazati, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo potrdilo (353. člen ZPP).