Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 969/2013

ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.969.2013 Civilni oddelek

pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini pravica uporabe vpis v zemljiško knjigo načelo zaupanja pravno nasledstvo
Višje sodišče v Ljubljani
20. november 2013

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanje imetništva stavbe in pravice uporabe zemljišča, kjer tožena stranka trdi, da tožniki niso lastniki nepremičnin. Sodišče ugotavlja, da je pravica uporabe na zemljišču vezana na lastninsko pravico na stavbi, kar pomeni, da tožniki ne morejo uveljavljati svojih pravic, ker niso dejanski imetniki. Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena, sodba sodišča prve stopnje pa potrjena.
  • Imetništvo stavbe in zemljiščaBistvenega pomena je, kdo je imetnik stavbe in ne zemljišča, kar vpliva na pravico uporabe na zemljišču.
  • Pravica uporabe na zemljiščuV družbeno-lastninskem sistemu je bilo pravico uporabe na zemljišču mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi.
  • Lastništvo nepremičninTožena stranka trdi, da tožniki niso lastniki nepremičnin, kar je ključno za odločitev.
  • Pravna nasledstvaVprašanje pravnega nasledstva tožeče stranke in njene pravice do nepremičnin.
  • Zemljiškoknjižni vpisiVpisi v zemljiško knjigo in njihova veljavnost v kontekstu družbeno-lastninskih razmerij.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Bistvenega pomena je, kdo je imetnik stavbe in ne zemljišča. V takratnem družbeno-lastninskem sistemu je bilo pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenemu za njeno redno rabo, mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi. Pravice na zemljišču so sledile pravici na objektu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so tožniki solastniki nepremičnin s parc. št. 274 (ID 000) in parc. št. 275 (ID 000), obe k. o. X. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 2.845,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, vključno s stroški pritožbe; podrejeno pa, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je neresnična navedba v izpodbijani sodbi glede lastništva stanovanj in investitorstva pri gradnji stanovanjskih blokov. Tožniki niso lastniki nepremičnin, kot tudi ne objekta, ki stoji na njih, saj je objekt sestavina nepremičnin. Tožeča stranka je v tožbi zgolj navajala, da je prvi tožnik na nepremičninah zgradil z gradbenim dovoljenjem stanovanjsko zgradbo in je nato stanovanja, razen enega, prodal ostalim tožnikom. Opozarja, da kupna pogodba z dne 12. 11. 1958 ni ustvarjala nobenih pravnih učinkov, ker je bilo za njeno veljavnost potrebno pridobiti še odobritev Sveta za gospodarstvo; pa tudi kupnina iz 4. člena kupne pogodbe ni bila plačana. Kupna pogodba je bila sklenjena pod prisilo in z namenom, da bi se izognili ukrepu razlastitve. Ta kupna pogodba je nična, sodba sodišča prve stopnje pa o teh odločilnih dejstvih nima razlogov. Toženki sta izkazali, da je imela njuna pravna prednica J. M. trajno pravico uporabe na spornih nepremičninah, onidve pa sta nepremičnini dedovali po svojih pravnih prednikih. Tudi o teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage navaja, da je pravni prednik tožeče stranke zgradil stanovanjski blok, vendar tožeča stranka pravnega nasledstva ni z ničemer izkazala. Ni jasno, kaj naj bi Ž. imelo s prvo tožečo stranko. Izpostavlja neposredno pogodbo z dne 27. 6. 1964, ki se ne glasi na nobeno od tožečih strank ali njihovega pravnega prednika. Opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in poudarja, da pravica, ki naj bi bila pridobljena zgolj s sklenitvijo pogodbe, ne more konkurirati pravici, vpisani v zemljiško knjigo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka oz. njen pravni prednik pridobil s sklenitvijo neposredne pogodbe ali z gradnjo stavbe na spornih nepremičninah trajno pravico uporabe, je zmotna. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Na podlagi določbe 37. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki jo je za izhodišče vzelo prvostopenjsko sodišče, nobeden od tožnikov oz. njihovih pravnih prednikov ni mogel pridobiti pravice uporabe. Pravica brezplačnega uživanja zemljišča oz. nepremičnine, na kateri stoji stavba, ni enaka trajni pravici uporabe nepremičnine v družbeni lastnini. Nobena od tožečih strank tudi ni izkazala pravnega nasledstva Ž., kar je bilo izrecno ugovarjano na naroku 22. 8. 2012. Izpostavlja bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so pravno pomembni za odločitev, predvsem vpogleda v zemljiško knjigo, na kar je bilo opozorjeno na zadnjem naroku 22. 8. 2012. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki jih tožena stranka ne izpodbija, so naslednje: - da je pravna prednica toženk s kupno pogodbo z dne 12. 11. 1958 z namenom izognitve razlastitvi prodala J. del parc št. 441/7, k. o. X, v izmeri 358 m2; - da se je parc. št. 441/7 razdelila v parc. št. 441/7 in 441/23, obe k. o. X, nato pa je na delu parc. št. 441/23 nastala parc. št. 518, iz nje pa parc. št. 274; medtem ko je iz parc. št. 441/23 nastala parc. št. 275, vse k. o. X; - da sta bili parc. št. 518 in del parc. št. 441/23 z odločbo številka 03-3-N-2/111-59 z dne 18. 11. 1959 nacionalizirani, nato pa z odločbo št. 466-17/62-6 z dne 31. 8. 1963 dodeljeni v posest Občini Novo mesto; - da je bila pravni prednici toženk odmerjena odškodnina, naložena v plačilo Občini Novo mesto, izplačilni nalog pa je bil izdan 20. 5. 1964; - da je z neposredno pogodbo Občinska skupščina Novo mesto izročila Ž. v uporabo neurejeno mestno zemljišče na parc. št. 518 in del parc. št. 441/23, obe k. o. X za namen gradnje stanovanjskega bloka (27. 6. 1964); - da je pravica uporabe spornih nepremičnin (274 in 275, obe k. o. X.) ostala vpisana v korist pravne prednice toženk; - da sta toženki na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (2) in sklepa o dedovanju pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah.

6. Prvostopenjsko sodišče je našlo materialnopravno izhodišče v predpisih Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (3). Na podlagi določbe 38. člena istega zakona, ki jo je pravilno povzelo, je nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi Občinskega ljudskega odbora ni izročil v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Iz predložene listinske dokumentacije jasno izhaja, da sta bili pravni prednici toženk nacionalizirani nepremičnini s parc. št. 518 in 441/23, obe k. o. X, iz katerih sta kasneje nastali sporni nepremičnini. Pravni prednici toženk je bila za nacionalizirani zemljišči določena odškodnina v višini 82.260 din, ki jo je bila dolžna poravnati Občina. Novo mesto. Da se na spornih nepremičninah nahaja blok, izhaja tudi iz sklepa o popravi odločbe z dne 22. 4. 1963, medtem ko iz neposredne pogodbe z dne 27. 6.1964 izhaja, da pravna prednica od 1. 1. 1959 spornih nepremičnin ni imela več v posesti, ker je posest in užitek s 1. 1. 1959 že nastopilo Ž. kot investitor in uporabnik zemljišča. Čeprav je navkljub citiranim odločbam in neposredni pogodbi ostala v zemljiški knjigi vknjižena pravica uporabe v korist pravne prednice toženk, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pravna prednica toženk ni bila dejanska imetnica pravice uporabe. Pravica uporabe je pravni odraz dela z družbenimi sredstvi, zato je pomembno, kdo je ta sredstva uporabljal za opravljanje svoje funkcije; odsotnost posesti pa izključuje pravico uporabe. Odločba o nacionalizaciji je bila zgolj deklaratornega značaja, saj je že zakon sam nacionaliziral gradbena zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, ki so s tem postala družbena lastnina, obenem pa so ostala v posesti prejšnjega lastnika, dokler jih ni po odločbi občinskega ljudskega odbora izročil v posest občini ali komu drugemu. Da je bila pravica uporabe prenesena pravnemu predniku tožeče stranke, izhaja iz neposredne pogodbe z dne 27. 6. 1964. To pomeni, da je pravni prednik tožeče stranke pravico uporabe pridobil na zakonit način, čeprav ta ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načelo zaupanja in pomembnost vpisov v zemljiško knjigo. Omenjena razpolaganja je namreč treba upoštevati v kontekstu tistega časa in takratnih družbeno-lastninskih razmerij, ko za prenos pravice uporabe zemljiškoknjižna izvedba ni bila konstitutivni pogoj za njegovo veljavnost. V praksi se je pogosto dogajalo, da se je zemljiškoknjižno izvedel le vpis družbene lastnine in vpis pravice uporabe v korist prvega imetnika, pozneje pa nič več (4).

7. Pritožbeno sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je bistvenega pomena, kdo je imetnik stavbe in ne zemljišča. V takratnem družbeno-lastninskem sistemu je bilo pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenemu za njeno redno rabo, mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi. Pravice na zemljišču so sledile pravici na objektu. Tožena stranka ni izkazala, da bi imela kakršnekoli pravice na stanovanjskem bloku, pa tudi ne, da je bila dejanska imetnica pravice uporabe. Posest in dejansko izvrševanje sta predstavljala bistveni element pravice uporabe, inherenten njenemu ekonomskemu značaju, zato je pomembno, ali je formalni imetnik pravice uporabe to pravico tudi dejansko izvrševal. Tožena stranka dejanskega izvrševanja ni izkazala, sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kjer je bila v korist njene pravne prednice vpisana pravica uporabe, pa v obravnavani zadevi tudi ne more imeti želene teže. To načelo je neprimerno aplicirati za nazaj, ko je pravni promet potekal v pogojih povsem neurejene zemljiške knjige, saj pravni sistem desetletja, zlasti pri vpisovanju upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini, in posledično tudi pri vpisovanju klasičnih stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah v zasebni lasti, ni zahteval tako discipliniranega vpisovanja v zemljiško knjigo (5), zato o dobrovernosti tožene stranke oz. njene pravne prednice ni mogoče sklepati le na podlagi podatkov o zadnjem vpisu v zemljiško knjigo.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka ugovarjala lastninskim upravičenjem tožnikov na stanovanjih, ki se nahajajo v bloku, postavljenem na spornih parcelah. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da tožeča stranka ni bila nikoli lastnica nepremičnin s parc. št. 274 in parc. št. 275, obe k. o. X., nikjer pa se ni konkretneje izjasnila glede stanovanj. Upoštevaje družbeno-lastninski sistem, v katerem niso veljala nekatera klasična pravila stvarnega prava, pa bi morala svoj ugovor bolj konkretizirati, še posebej ob upoštevanju načela, da je zemljišče sledilo objektu, in ne obratno.

9. Neutemeljeni so tudi vsi pritožbeni očitki v zvezi s pravnim nasledstvom na strani tožeče stranke. Prva tožnica je pravno nasledstvo izkazala s predložitvijo delnih zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra (priloga A9 in A10), iz katerih povsem jasno izhaja, da je bila J., ki je sklepala kupno pogodbo, nato pa tudi Ž., s katerim je bila sklenjena neposredna pogodba, pravni prednik prve tožnice. Glede ostalih tožnikov pa iz tožbenih navedb izhaja, da so kupci stanovanj v bloku, ki stoji na spornih parcelah, pri čemer so v spisa N 82/2006 in P 153/2009, ki ju je sodišče prebralo, vložene tudi kupoprodajne pogodbe. Tožena stranka tekom postopka njihovi aktivni legitimaciji ni konkretizirano ugovarjala, pa tudi njena pritožbena zatrjevanja v zvezi s pravnim nasledstvom so zgolj pavšalna in v nasprotju s predloženimi dokazi.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, še posebej vpogleda v zemljiško knjigo. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo vse pravno-relevantne dokaze, vpogledalo je tudi v zemljiškoknjižni izpisek za obravnavani nepremičnini. Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj šteje dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo za pravno-relevantnega, s tem pa zatrjevane kršitve ni ustrezno obrazložila, še posebej ob upoštevanju dejstva, da vpisi upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini niso bili konstitutivnega, temveč le deklaratornega značaja.

11. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, podane pa tudi niso po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: ZPP).

(2) Ur .l. RS št. 44/97 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZLNDL.

(3) Ur. l. FLRJ št. 52/1958 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZNNZGZ.

(4) dr. Juhart, M., Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa št. 3/2008. (5) Prim. dr. Damjan, M., Lastninjene nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvu javnega interesa, Pravni letopis 2009.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia