Jedro

Določila v oporoki, da oporočni dedič dobi premoženje zapustnice, če bo skrbel za oskrbo oporočiteljičine sestre, ne pomeni nujno fideikomisarične substitucije, ampak gre lahko za odložni pogoj.

Vsekakor je treba ugotoviti pravo voljo oporočiteljice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da nastopa kot oporočni dedič po pok. S. na podlagi oporoke z dne 27.6.1991 in so toženci kot zakoniti dediči dolžni to oporoko priznati. Sodišče prve stopnje je razlagalo oporoko po določilu 84. člena Zakona o dedovanju, upoštevalo pa je tudi določila 214. člena in 217. člena istega zakona. Ugotovilo je, da je oporočiteljica določila za svojo dedinjo sestro Š. M. M., kar iz določila oporoke nedvomno sledi. Res pa je določila za dediča tudi tožnika, vendar v primeru, da bo za Š.

M. skrbel. Takšno določilo po mnenju prvega sodišča pomeni le fidej komisarično substitucijo, ki pa je v našem pravu prepovedana. Zato je treba upoštevati prvotno voljo zapustnice, ki je kot dedinjo določila Š. M. Šele če bo do smrti Š. M. tožnik za njo skrbel, bo dedoval premoženje S. R. po smrti Š. M. To dokazuje tudi priglasitev Š. M. k dedovanju, izjave prič pa so bile dvoumne in edini pravilni zaključek je, da je S. R. določila dediča svojemu dediču, kar je seveda fidejkomisarična substitucija, ne pa pogoj. Za čas visečnosti pogoja namreč ni moč postaviti drugega dediča zapuščini, ker bi to zopet pomenilo fidejkomisarično substitucijo, ki je prepovedana. V vsakem primeru je pri razlagi oporoke nujno zaključiti, da je pok. S. R. določila za dediča svojega premoženja sestro Š. M., šele po njeni smrti pa bi dedoval tožnik, če bi za sestro do smrti skrbel, zato zaradi prepovedane fidejkomisarične substitucije tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo vlaga tožnik pritožbo, uveljavlja vse razloge iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem ali pa celo spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. V pritožbi se ne strinja s pravnim tolmačenjem izpodbijane sodbe, zlasti pa trdi, da sodišče ni popolno ugotovilo prave volje zapustnice v smislu 84. člena Zakona o dedovanju. Drugačen tožbeni zahtevek niti ni bil mogoč, saj dediči sploh še niso določeni, zato tožnik tudi ne more postavljati drugačnega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje predvsem ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in tudi ni zaslišalo tožnika, kar vse bi bilo nujno, da se ugotovi prava volja zapustnice.

V obširni pritožbi navaja okolnosti, kako je bil tožnik nerazdružljiv s svojima tetama, kako jima je pomagal in je bil tudi edini, ki je oskrbel pogreb po obeh tetah in tudi skrbel po smrti S. R. za njeno sestro Š. M. Nasprotno pa tožene stranke niso skrbele niti za oporočiteljice, še manj pa za Š. M.. Š. M., stara 90 let, je bila bolna in je rabila pomoč, to pa ji je nudil le tožnik. S. R. je dobro vedela, da je edini tožnik tisti, ki bo za njeno sestro skrbel, v oporoki pa je skušala svojo sestro zaščititi v tem smislu, da bo do smrti preskrbljena. Določila oporoke je razlagati kot pogoj in nalog tožniku, da poskrbi za preživljanje Š. M., ta pogoj pa je tožnik izpolnil v celoti. Nesprejemljiv je zaključek prvega sodišča, naj bi bila oporoka tako tolmačena, da je Š. M. edini dedič tudi zaradi tega, ker se je Š. M. priglasila k dedovanju. Predvsem priglasitev k dedovanju ne pomeni razlage oporoke, po drugi strani pa je bila Š. M. pri podajanju dedne izjave nesposobna in ni razumela, kaj se od nje zahteva, zlasti še zaradi pritiskov toženih strank. Nasprotno se v pritožbi trdi, da je bila Š. M. vseskozi prepričana, da je dedič po Š. R. ravno tožnik in v tem smislu sta izpovedali tudi obe oporočni priči, od katerih pa se res ne more zahtevati, da bi poznali pravne institute. Opozarja še na ravnanje tožencev, ki kažejo zadevo v precej čudni luči. Na pritožbo so toženci odgovorili in predlagajo potrditev izpodbijane sodbe, zlasti je druga toženka v odgovoru na tožbo obširno obrazložila svoje mnenje glede pritožbe in poudarila, da je prvo sodišče pravilno zaključilo, da gre za fidejkomisarično substitucijo, ki je v našem pravu prepovedana.

Na odgovor na pritožbo je tožnik repliciral, obširno obrazlaga vsa dogajanja, medsebojna razmerja in njegovo prispevanje k preživljanju Š. M., poudarja pa, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati ključne priče, ki jih je v postopku predlagal, pa tudi stranke bo potrebno zaslišati. Navaja, da je plačeval gospodinjsko pomočnico, ki je po smrti S. R. skrbela za Š. M., da ji je omogočil domsko oskrbo, plačeval vse stroške, plačal vse pogrebne stroške in še sedaj plačuje najemnino za grob. Vse te okoliščine kažejo, da prvo sodišče ni pravilno razumelo volje oporočiteljice, zato je sodba napačna.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka. Dejstvo, da ni bil zaslišan kot stranka tožnik in da niso bile zaslišane predlagane priče, je lahko le razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem zvezane nepravilne uporabe materialnega prava, ni pa to bistvena kršitev določb postopka. Je pa sodišče druge stopnje mnenja, da sta podana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s tem v zvezi pa je vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pristopilo k reševanju zadeve in v smislu 84. člena Zakona o dedovanju skušalo ugotoviti pravo voljo oporočiteljice. V to smer pa je izvedlo občutno premalo dokazov in zato sodišče druge stopnje smatra, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in da ni z vso gotovostjo ugotovljeno, kaj je oporočiteljica nameravala z oporoko, z drugimi besedami povedano, prava volja oporočiteljice še ni nedvomno dokazana. Nujno bi bilo zaslišati vse priče, ki so bile predlagane, nato pa tudi zaslišati stranke.

Po mnenju sodišča druge stopnje se je prvo sodišče prehitro zadovoljilo z ugotovitvijo, da predstavljajo določila oporoke prepovedano fidejkomisarično substitucijo. Po določilu III. odst. 79. člena Zakona o dedovanju oporočitelj res ne more določiti dediča svojemu dediču in ne volilojemniku. Iz zapisa oporoke pa ne sledi takšen zaključek, da bi S. R. določila dediča svojemu dediču. V zapisu oporoke je res najprej določilo, da razpolaga sestra oporočiteljice, t.j. Š. M., z vsemi premičninami in nepremičninami popolnoma samostojno. Nadalje pa je v oporoki določilo, da pripadajo vse premičnine in nepremičnine nečaku L. N., če bo skrbel za sestro oporočiteljice, t.j. za Š. M. Iz razlage zapisa oporoke torej ni moč zaključiti, naj bi tožnik, t.j. L. N. dedoval po smrti Š. M., kakor to sodišče napačno zaključuje. Dejansko je možno ugotoviti drugačno voljo zapustnice, namreč takšno, da določi za dediča svojega premoženja L. N. pod pogojem, da bo skrbel za sestro Š. M.. Nikjer namreč ni rečeno in iz oporoke kaj takega ne sledi, da bi tožnik dedoval šele po smrti Š. M., da bi torej S. R. postavila dediča svoji dedinji Š. M. Zaključek je možen drugačen, da je namreč oporočiteljica želela zagotoviti oskrbo svoji sestri, ta pogoj pa je določila za prevzem dediščine po tožniku, če bo pač on skrbel za sestro Š. M. Če je torej oporočiteljica postavila pogoj za pridobitev dediščine s tem, da L. N. skrbi za sestro Š. M., potem je možno govoriti o pogoju, dedičeva pravica pa je odložena zaradi tega, ker je omejena na določen čas zaradi naloga, ki ga je šteti za odložni pogoj. V času visečnosti pogoja seveda mora nekdo upravljati z zapuščino, v dvomu so to zakoniti dediči. Iz oporoke pa se da zaključiti, da je oporočiteljica ravno namenila, da bo v času visečnosti pogoja upravljala z zapuščino njena sestra Š. M., torej je Š. M. v vlogi osebe, ki ji je prepuščen užitek zapuščine. Sodišče prve stopnje sicer ocenjuje vse zapise v sporni oporoki in pride do zaključka, da je v vsakem primeru smatrati zapis oporoke za tipično fidejkomisarično substitucijo, ki ni dovoljena. Ob zgornjih pomislekih pa se izkaže, da so takšni zaključki preuranjeni, saj bo potrebno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za ugotovitev prave volje zapustnice. Sodišče prve stopnje sicer meni, da sta oporočni priči bili pri izjavi nekoliko dvoumni, vendar takšnemu zaključku ne gre pritrditi brez ustreznih pridržkov. Upoštevati je treba, da priči nista tako strokovno usposobljeni, da bi znali pravno utemeljevati razne institute dednega prava, poleg tega pa sta bili sugestivno vpraševani, zato ne more držati pavšalni zaključek, da tudi iz izjav teh prič sledi, naj bi pok. S. R. določila za dedinjo sestro Š. M. Priči sta pravzaprav sprva spontano izjavili, da je bil mišljen kot dedič ravno tožnik, J. S. pa je izrecno izjavila, naj bo dedič L. N. pod pogojem, da bo skrbel za Š. M.. Vsebinsko enako izjavi tudi A. J., zato ni sprejemljiv zaključek prvega sodišča, naj bi ti dve priči povedali, da je bil L. N. imenovan za dediča šele po smrti Š. M..

Seveda pri ugotavljanju oporočiteljičine volje nima prav nobenega pomena dejstvo, da se je Š. M. v zapuščinskem postopku priglasila kot dedinja. Tudi tožnik se priglasuje kot dedič, zato priglasitev Š. M. kot dedinje ne more pomeniti pravno relevantnega dejstva. Sicer pa tožnik utemeljeno opozarja tako na visoko starost Š. M. kot tudi na njeno zdravstveno stanje.

Sodišče druge stopnje je sodbo razveljavilo s tem, da bo moralo prvo sodišče dopolniti dokazni postopek in vsestransko ugotoviti, kakšna je bila volja oporočiteljice pri sestavi sporne oporoke. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo tudi nedvomno ugotoviti, v čem je bila izkazana skrb tožnika za Š. M. in kdo je dejansko za Š. M. skrbel po smrti Š. R. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju bo moralo prvo sodišče ponovno presoditi, ali je oporočiteljica pri sestavi oporoke res določila tožnika kot dediča svoji dedinji, ali pa je namenila zapuščino tožniku s tem, da je postavila pogoj, za čas visečnosti pogoja pa je določila za užitkarico svojega premoženja sestro Š. M..

Šele po popolno ugotovljenem dejanskem stanju in ob ugotovitvi prave volje oporočiteljice bo možno utemeljeno odgovoriti na to bistveno vprašanje.

Sodiče druge stopnje samo še dodaja, da bi tožnik tudi v primeru neuspeha v tej pravdi imel vso pravico zahtevati od zakonitih dedičev povrnitev vseh stroškov, ki jih je imel tako v zvezi s skrbjo za Š.

M. kot tudi v zvezi s pogrebom obeh sestra.

Zaradi razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, sodišče prve stopnje odločalo s svojo končno odločbo.