Jedro

Sporazumna skupna gradnja je pravni temelj za pridobitev originarne lastnine graditeljev po deležih prispevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s skupno gradnjo na parceli št. 1231/4, vl. št. 1654 k.o., ki je last tožencev, pridobil solastninski delež 307/1000 na stanovanjski hiši, ki stoji na tej parceli in na sorazmernem delu zemljišča. Tožencem je naložilo izstavitev ustrezne listine, ki bo tožniku v navedenem obsegu omogočila vknjižbo solastnine, tožniku pa, da tožencem povrne 229.193,00 SIT pravdnih stroškov. Višji zahtevek (do deleža 9/10) je prvo sodišče zavrnilo.

Toženci se proti sodbi pritožujejo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in predlagajo, da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Menijo, da je sodišče izvedene dokaze zmotno presodilo, saj ob pravilni oceni ni dvoma, da je zaradi tožnikovih finančnih vlaganj med strankami prišlo do dogovora izključno o brezplačnem dosmrtnem bivanju tožnika z ženo v enem od stanovanj v novozgrajenem objektu, ki ga je sicer gradil prvotoženec za svoje potrebe. Nelogično bi sicer bilo, da je ta ves čas kril vse tožnikove stroške za elektriko in vodo. Neutemeljeno je sodišče sledilo in verjelo tožniku, ki je svoje izjave večkrat spreminjal. To pritožba ilustrira s citati iz zapisnikov in tožnikovih vlog. Toženec je situacijo ves čas v teku postopka prikazoval enako in tako tudi izpovedoval. Čeprav so tudi priče z vso gotovostjo izpovedale o odločilnih okoliščinah (v povezavi z drugimi), jih je sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo, zgolj zato, ker naj bi bile le posredno informirane. Nadalje že sama lokacija gradnje na posestvu prvotoženca, njen namen (za njegove hčere) in način, na katerega tožnik ni imel nikakršnega vpliva, kažejo na to, da je prvotoženec kot graditelj za lastne potrebe tožniku in njegovi ženi zaradi vlaganj omogočil brezplačno bivanje v delu objekta do njune smrti. Vse to tožena stranka posebej poudarja tudi v zvezi z zaključki sodišča v dokaznem bremenu. Domneva se namreč, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je kot tak vknjižen, tožnik bi torej moral dokazati nasprotno, pa tega ni storil z ničemer. Sodišče končno ne pove niti, na osnovi česa zaključuje, da je šlo za skupno gradnjo, saj mora tudi ta temeljiti na nekem dogovoru, pa tudi ne, kdo vse je pri taki gradnji sodeloval. Ne pojasni, ali je v tožnikov delež vključen tudi delež njegove žene, saj se je gradilo v času trajanja njune zakonske zveze. Zaradi teh pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi onemogočala preizkus izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ne najde. Nasprotno, iz preglednih, logičnih in izčrpnih prvostopenjskih razlogov sta povsem jasno razvidna situacija in potek obravnavanega dogajanja, ki ob nedvomno pravilni analizi odločilnih okoliščin lahko privedeta le do zaključka, kakršnega je prvo sodišče sprejelo. Čeprav sicer v celoti prepričljivo prvostopenjsko razlogovanje ne potrebuje nikakršnih dodatkov, sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi izrvajanji še poudarja: Sodišče prve stopnje zaključuje le, da ni dovolj dokazov o tem, da bi stranki pred gradnjo sklenili sporazum glede samega lastništva, v nadaljevanju pa je ugotovljeno, da med strankama ni sporno, da je šlo pri gradnji za sodelovanje, in sicer tako, da je tožnik prispeval v večji meri denarna sredstva, toženec (toženci) pa zemljišče z obstoječim objektom, ki se je nadgradil, ter je v večji meri organiziral gradnjo in izvajanje del ter nabavo materiala. S takim svojim ravnanjem sta torej pravdni stranki izrazili sporazum o skupni gradnji. Bistvo sporazumne skupne gradnje pa je, kot pravilno navaja prvo sodišče, v tem, da taka gradnja sama po sebi predpostavlja, da bodo lastninsko pravico pridobili vsi njeni udeleženci, konkretno tudi tožnik. Obseg njegove udeležbe in s tem višina solastninskega deleža sta z izvedenimi dokazi, zlasti listinskimi in cenitvijo, ki ji tožena stranka ne oporeka, zanesljivo izkazana. Tožnik je tako vsekakor v zadostni meri dokazal, da je solastnik skupno zgrajenega objekta, zato so pritožbena izvajanja v domnevi lastništva vknjiženega lastnika nepremičnine in s tem zvezanim dokaznim bremenom brezpredmetna. Prvo sodišče pa se sicer na pravilo o dokaznem bremenu sklicuje v drugi povezavi, to je glede obstoja zatrjevanih dogovorov o lastništvu. Morebitni delež tožnikove žene je stvar premoženjskega razmerja med njima, ne pa te pravde.

V ostalem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prvostopenjske razloge in jih povzema, da jih ne bi ponavljalo. Izpodbijano sodbo je po povedanem in ko tudi ni našlo uradoma upoštevanih kršitev, potrdilo (čl. 368 ZPP/77).