Jedro

Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenke gradbene stroke ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča k obema stavbama ob upoštevanju upravnih dovoljenj, na podlagi katerih sta bili stavbi zgrajeni, saj obsega pripadajočega zemljišča ni bilo možno ugotoviti na podlagi domneve iz petega odstavka 30. člena ZVEtL.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 3. točki tako spremeni, da glasi: „3. Predlagatelji so dolžni povrniti nasprotnemu udeležencu A. A. stroške tega postopka v višini 295,30 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka paricijskega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom kot pripadajoče zemljišče k stavbama na naslovu C. 23 in C. 25, določilo zemljišča parc. št. 1/20, 1/22, 1/23, 1/11 in *2/0, vse k. o. X, kot splošni skupni del stavb. Ugovor zoper sklep z dne 5. 11. 2009 je zavrnilo in ta sklep potrdilo. Predlagateljem je naložilo, da so dolžni povrniti nasprotnima udeležencema stroške postopka 295,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Nasprotni udeleženec A. A. se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da ga razveljavi. Navaja, da je izrek sklepa nejasen, ker iz njegovih razlogov izhaja, da parc. št. 1/21 k. o. X ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbama, medtem ko v izreku sklepa predloga predlagateljev glede tega zemljišča ni zavrnilo. Tudi v 2. točki izreka je sklep nerazumljiv in nepopoln, ker ni točno navedeno, kateri sklep je sodišče potrdilo, predvsem pa zato, ker je tekom postopka prišlo do parcelacije zemljišč in se v izreku sklepa, s katerim je bila izdana začasna odredba, nahajajo druge parcelne številke. Tudi odločitev o stroških postopka je nerazumljiva in nepravilna ter v nasprotju z razlogi sklepa, iz katerih smiselno izhaja, da je sodišče stroške postopka priznalo le pritožniku, ne pa tudi preostalemu nasprotnemu udeležencu, ki je v postopek vstopil tik pred zaključkom zadeve. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče je za vseh pet parcel ugotovilo, da predstavljajo pripadajoča zemljišča k obema stavbama. Iz skice parcelacije, ki jo je izdelal sodni izvedenec, pa jasno izhaja, da bi parceli 1/22 in 1/11 k. o. X lahko predstavljali pripadajoče zemljišče le stavbi C. 25. Pritožnik meni, da osnovo za določitev pripadajočega zemljišča predstavljajo kupoprodajne pogodbe, s katerimi so predlagatelji pridobili lastninsko pravico na stanovanjih. Predlagatelji niso kupili pripadajočih zemljišč k stavbama, pač pa izključno stanovanja in zemljišča, na katerih stavbi stojita. Ker je pravni prednik pritožnika zemljišča pridobil odplačno, jih je imel tudi pravico prodati. Predlagatelji zemljišč zato ne morejo dobiti neodplačno, pač pa jih lahko v uporabo in last dobijo s plačilom denarne odškodnine. Sodišče je spregledalo ugotovitve izvedenke, da je bilo funkcionalno zemljišče k stavbama določeno že v letu 1994 in tako ponovno določanje pripadajočega zemljišča ni več dopustno.

3. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka, medtem ko v odločitvi o glavni stvari pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb postopka(1), ki mu jih očita pritožba. V primerjavi s pravdnim postopkom je nepravdni postopek do udeležencev manj strog in bolj neformalen. Drugače kot v pravdnem postopku, kjer sodišče odloča o postavljenem tožbenem zahtevku, pa upoštevaje določbo 21. člena ZNP zahtevek ni bistvena sestavina predloga, saj mora vsebovati zgolj opis razmerja oziroma stanja, o katerem sodišča nato odloča tako, da med udeleženci, ki imajo praviloma isti interes, neko razmerje uredi. Zato je v odločitvi nepravdnega sklepa o ureditvi razmerja na določen način smiselno vsebovana odločitev o neutemeljenosti predlogov za drugačno odločitev(2). Izreku obravnavanega sklepa ni mogoče očitati, da ni jasen, če ne vsebuje zavrnitve predloga v tistem delu, ki se nanaša na parc. št. 1/21 k. o. X, saj odločitev o neutemeljenosti predloga ni nujni del izreka sklepa. Prav tako ni utemeljen očitek o nerazumljivosti in nepopolnosti izreka sklepa v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi ugovora proti sklepu o začasni odredbi, ki jo je sodišče izdalo 5. 11. 2009. Pritožba nima prav, ko očita sodišču, da bi moralo pri odločanju o ugovoru upoštevati kasnejšo parcelacijo in nove parcelne številke zemljišč, ki so predmet tega nepravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločalo zgolj o utemeljenosti ugovora in pravilnosti sklepa, ki ga je izdalo pred parcelacijo. Glede obrazloženosti izpodbijanega sklepa pa sicer drži, da je skromno obrazložen, vendar vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, zato ni kršena določba drugega odstavka 29. člena ZNP, ki terja od sodišča, da sklep obrazloži. 5. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo ter da je pri odločitvi o določitvi pripadajočega zemljišča napačno uporabilo materialno pravo.

6. V konkretni zadevi gre za določitev pripadajočega zemljišča k stavbama, ki sta bili zgrajeni pred 1. 1. 2003 in se zato to zemljišče določa po pravilih, ki jih vsebuje 30. člena Zakona o vzpostaviti etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVetL). Po opredelitvi tretjega odstavka 7. člena ZVetL je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. To velja tudi pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003. ZVetL v obeh določbah določa pravila in domneve, na podlagi katerih sodišče ob pomoči izvedencev ugotovi in določi pripadajoče zemljišče k stavbam. Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se po četrtem odstavku 7. člena ZVetL šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. 7. Prvostopenjsko sodišče je ob pomoči izvedenke gradbene stroke ugotovilo obseg pripadajočih zemljišč k obema stavbama prav na tej podlagi, namreč ob upoštevanju upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena (lokacijska in gradbena dovoljenja), saj obsega pripadajočega zemljišča ni možno ugotavljati na podlagi domneve iz petega odstavka 30. člena ZVetL (pravnomočna upravna odločba). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka na podlagi vpogleda v arhivsko dokumentacijo prostorskih aktov, predvsem lokacijske dokumentacije, lokacijskih in gradbenih dovoljenj, na podlagi katerih sta bili zgrajeni stavbi, ugotovila, da so bila v prostorskih aktih in v lokacijskih dovoljenjih že načrtovana pripadajoča zemljišča k stavbama, kot jih je sama opredelila in prikazala v izvedenskem mnenju ter skici, ki je bila sestavni del mnenja. Gre za zemljišča, ki so nastala iz prvotne parc. št. 1/1 k. o. Y in so po ugotovitvah izvedenke že sedaj v dejanski redni rabi teh stavb: parc. št. 1/7, 1/9, 1/11, del 1/16 in del 1/18 (po parcelaciji 1/20, 1/22, 1/23) in *2/0, vse sedaj k. o. X. Po ugotovitvah izvedenke, ki ji prvostopenjsko sodišče v celoti sledi, so bila torej navedena zemljišča ne le načrtovana kot pripadajoča zemljišča na podlagi lokacijskih in gradbenih dovoljenj, pač pa so to funkcijo tudi ves čas ohranila. Ker so s tem izpolnjeni zakonski pogoji, da se v izreku sklepa našteta zemljišča določijo kot skupna pripadajoča zemljišča k obema stavbama predlagateljev(3), so nerelevantni pritožbeni ugovori, da predlagatelji niso kupili pripadajočih zemljišč k stavbama skupaj s stanovanjem in da teh zemljišč ne morejo pridobiti neodplačno. Pritožnik je sporna zemljišča res pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 3. 2002 z graditeljem stanovanjskih objektov, vendar na tej podlagi ne more odrekati predlagateljem upravičenja do pripadajočih zemljišč, ker lastninske pravice ni pridobil v dobri veri (tretji odstavek 7. člena ZVetL). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo v delu, ki se na nanaša na določitev pripadajočih zemljišč k stavbama C. 23 in 25, kot splošnega skupnega dela stavb (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pri tem je treba opozoriti, da sta verjetno pomotoma izpuščeni parceli 1/7 in 1/9, k. o. X, ki obkrožata stavbo C. 23. Parceli sta bili prezrti tudi v dopolnitvi predloga predlagateljev z dne 25. 2. 2015, ki se zoper sklep niso pritožili.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo pravilno ugotovilo izpolnjenost vseh pogojev za njeno izdajo, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. člena ZNP).

9. Pač pa je treba pritrditi pritožbi zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba ima prav, da je sodišče zmotno naložilo predlagateljem, da so dolžni stroške povrniti skladno z določbo 35. člena ZNP obema nasprotnima udeležencema, torej solidarno tožniku in udeleženki B., čeprav se slednja postopka ni udeleževala in ni uveljavljala povrnitve stroškov. Pritožbeno sodišče je zato v tej smeri ugodilo pritožbi in spremenilo stroškovno odločitev tako, da je do povrnitve stroškov upravičen le pritožnik (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Določbe Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se smiselno uporabljajo v nepravdnem postopku na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP.

Op. št. (2): Sklep VSRS II Ips 872/2008. Op. št. (3): 8. člen ZVetL.