Jedro

Tudi v primerih, ko je izvršilni naslov odpravljen, to ne vpliva na upravni spor, ampak je to le okoliščina, ki vpliva na nadaljnji potek izvršilnega postopka. Če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen, se po določbi prvega odstavka 293. člena ZUP upravna odločba po uradni dolžnosti ustavi in se opravljena dejanja odpravijo. Sklep o ustavitvi upravne izvršbe pa po uradni dolžnosti lahko izda le upravni organ, pristojen za izvršbo. V tem upravnem sporu zato revident ne more uspeti z ugovorom, da sta izpodbijana odločba tožene stranke in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakoniti in da ju je treba odpraviti, ker je uspel v upravnem sporu o glavni stvari, pri čemer pa revizijsko sodišče pripominja, da prvostopna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, z navedeno sodbo ni bila odpravljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.9.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, z dne 21.5.2003. Prvostopni organ je s to odločbo pod 1. točko odločil, da je tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 100.000,00 SIT, zagroženo s sklepom z dne 7.10.2002, pod 2. točko pa, da bo kazen v primeru neplačila prisilno izterjana, pod točko 3. pa, da se bo izrekla ponovna denarna kazen, ki se bo izterjala, če takoj po prejemu tega sklepa tožeča stranka ne bo prenehala uporabljati objekta na zemljišču parc. št. 28, k.o.... ter pod točko 4., da pritožba zoper navedeni sklep ne zadrži izvršitve.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla v izpodbijani odločbi. Sprejelo je kot pravilno dejansko podlago, ugotovljeno v upravnem postopku in v razlogih izpodbijane sodbe poudarilo, da ni mogoče upoštevati vseh tistih tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost odločbe, ki se izvršuje. V zvezi s prepovedjo uporabe gospodarskega pomožnega objekta je sporno shranjevanje kmetijskega orodja in strojev. Po stališču sodišča prve stopnje je pravilna razlaga tožene stranke, da je s prepovedjo uporabe objekta vsekakor zajeto tudi shranjevanje, ne glede na to, ali se shranjevane stvari kot take uporabljajo ali ne in je pomembno zgolj dejstvo, da se v objektu nahajajo, sam objekt pa služi svojemu namenu prav s tem, ko se te stvari tako ali drugače varuje. Ker gre v navedenem primeru pravzaprav za osnovno funkcijo pomožnih gospodarskih objektov, se tožeča stranka ne more sklicevati na dejstvo, da v objekt sama ne prihaja in so zato takšne navedbe neupoštevne. Izrečeni ukrep je zakonit, saj gre pri ukrepu prepovedi uporabe za dejanje, ki ga namesto zavezanca ne more opraviti nihče drug in je utemeljeno zagrožena kazen, če bi tožeča stranka še naprej uporabljal objekt. Ugotovljena so bila vsa pravno relevantna dejstva in zato ni bilo podlage za opravo glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka predlagala.

Tožeča stranka s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUP). Navaja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, s sodbo U 68/2004-6 z dne 19.4.2004 odpravilo upravno odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo, s katero je bila potrjena odločba urbanističnega inšpektorja. Zato je bil temelj izvršljivosti, to je odločba z dne 9.5.2001, odpravljen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče ni opredelilo glede zakonitosti sklepa z dne 7.10.2002, saj je bil ta sklep glede na navedeno sodbo izdan nezakonito. Ta sklep je tudi pomanjkljiv zato, ker ne vsebuje določenega roka, v katerem mora pritožnik opraviti določeno obveznost, kot to določa 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sklep s tako pomanjkljivostjo je neizvršljiv in kot tak ničen.

Napačno je tudi stališče sodišča, ko razlaga prepoved uporabe objekta. S tako razlago sodišče posega v materialno pravo in razširja vsebino zakonskih določb na škodo strank in potencialnih kršiteljev. Postavlja se vprašanje, ali je pojem uporabe identičen s pojmom izpraznitve in drugič, ali je to enačenje mogoče tudi takrat, ko je materialni predpis v tem pogledu nedvoumen. Tudi opravičenje, da gre za pomožni objekt, katerega osnovni namen naj bi bilo shranjevanje stvari, ne opravičuje take razlage. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da so bili v razdobju 40 dni izdani trije sklepi o prisilni izvršbi in da je le-te upravni organ izdal, še preden je organ druge stopnje odločil o odložitvi izvršbe (te odločitve tudi tožnik do danes ni sprejel). Z izbranim načinom izvršbe so bile kršene določbe 7. člena ZUP. Napačno je tudi ravnanje sodišča, ker ni razpisalo glavne obravnave in zaslišalo tožnika kot stranko in predlaganih prič, ker bi tako nedvomno ugotovilo pravo vsebino dejanskega stanja ter bi ob upoštevanju sodne odločbe U 68/2004 z dne 19.3.2004 to prav gotovo pripomoglo k drugačni odločitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo z zaslišanjem prič in vpogleda v upravne spise ter odločbo tožene stranke z dne 5.9.2003 oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po navedenem zakonu. Zato je vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo v skladu z omenjeno zakonsko določbo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Odgovor na revizijo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje in sta kot predmet presoje dopustna zgolj revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotna uporaba materialnega prava.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki ga uveljavlja revident, ni podan. Po presoji revizijskega sodišča se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo do vseh odločilnih tožbenih navedb in je sodbo prepričljivo utemeljilo. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je pojasnilo, zakaj kljub predlogu tožnika, ni opravilo glavne obravnave in je o zadevi odločalo na seji. Da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, se revizijsko sodišče na te razloge v celoti sklicuje. Sodišče je pravilno opredelilo okvir presoje v tem upravnem sporu in je imelo za odločitev na podlagi relevantnih dejstev, ki so bila ugotovljena v upravnem postopku, zadostno podlago in opustitev glavne obravnave ni mogla vplivati na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko se ni opredelilo do dejstva, da je bila s sodbo upravnega sodišča z dne 19.3.2004 odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bila potrjena odločba urbanističnega inšpektorja z dne 9.5.2001, ki je izvršilni naslov. Z navedeno sodbo izvršilni naslov ni bil odpravljen. Tudi v primerih, ko je izvršilni naslov odpravljen, to ne vpliva na upravni spor, ampak je to le okoliščina, ki vpliva na nadaljnji potek izvršilnega postopka. Če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen, se po določbi 1. odstavka 293. člena ZUP upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in se opravljena dejanja odpravijo. Sklep o ustavitvi upravne izvršbe pa po uradni dolžnosti lahko izda le upravni organ, pristojen za izvršbo. V tem upravnem sporu zato revident ne more uspeti z ugovorom, da sta izpodbijana odločba tožene stranke in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakoniti in, da ju je treba odpraviti, ker je uspel v upravnem sporu o glavni stvari, pri čemer pa revizijsko sodišče pripominja, da prvostopna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, z navedeno sodbo ni bila odpravljena.

Revidentu revizijsko sodišče pojasnjuje, da v reviziji ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi prepovedi iz 3. odstavka 85. člena ZUS-1 je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago prvostopenjske sodbe, kakor ta iz nje tudi izhaja. To pa pomeni, da ne more upoštevati tistih revizijskih navedb, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo.

Bistvene prvine dejanskega stanja, ob katerih je revizijsko sodišče opravilo materialnopravni preizkus sodbe prve stopnje (2. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1) so tako naslednje: Izvršljiva odločba urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor je bila izdana 9.5.2001 in je bilo v njej naloženo, da mora tožnik kot investitor do 30.8.2001 odstraniti gospodarsko poslopje, zgrajeno na zemljišču parc. št. 28, k.o..., ter vzpostaviti prvotno stanje na lastne stroške. Odrejene so bile tudi prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter med njimi tudi prepoved uporabe objekta, opravljanje gospodarskih dejavnosti ali drugih dejavnosti v njem. Na podlagi ugotovitve inšpektorja, da tožnik ni sledil slednji prepovedi in da objekt še vedno uporablja za spravilo priključkov in različnega orodja, je bila 7.10.2002 na podlagi 298. člena ZUP izdana odločba, s katero je bila dovoljena izvršitev prepovedi uporabe objekta in zagrožena denarna kazen, če zavezanec takoj ne bo prenehal objekta uporabljati. Na tožnikovo pritožbo je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je prvostopni sklep potrdila. Pri tem je ugotovila pravilnost inšpektorjeve ugotovitve, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, da tožnik ni sledil prepovedi, ki izhaja iz odločbe urbanističnega inšpektorja in da objekt kljub prepovedi še vedno uporablja.

Na podlagi navedenih dejstev je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Podlaga za izvršilno postopanje je bila izvršljiva odločba urbanističnega inšpektorja, ki je ugotovil, da je zavezanec ni spoštoval, kar tudi sam ne zatrjuje. Ne zanika, da so v objektu shranjeni stroji in drugo orodje, ampak napačno razlaga, da prepoved uporabe ne pomeni, da bi moral gospodarsko poslopje, ki je predmet inšpekcijskega postopka, izprazniti. Ta ukrep je povezan s temeljno odločitvijo, da mora tožnik do 30.8.2001 odstraniti nezakonito zgrajen objekt in vzpostaviti prvotno stanje na zemljišču. Da bi bila možna prisilna izvršitev tega ukrepa in opraviti izvršbo, je potrebno upoštevati 285. člen ZUP, ki določa, da se opravi izvršba na več načinov in z raznimi sredstvi, ter na tak način in s takimi sredstvi, ki so za zavezanca najmilejša in da se z njimi doseže namen izvršbe. To določbo je zato potrebno povezati z prepovedjo uporabe objekta in je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je pri objektu, ki je namenjen za shranjevanje orodja in strojev, prepoved uporabe povezana z odstranitvijo vseh predmetov, da bi zavezancu ne nastala z možno prisilno izvršitvijo ukrepa urbanističnega inšpektorja škoda, ki ne bi bila potrebna.

Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da je odločba o prepovedi uporabe objekta nična, ker ne določa roka, saj je v njej določeno, da se mora uporaba objekta prenehati takoj.

Revizijskih navedb, ki se nanašajo na reševanje tožnikovih zahtev za odložitev izvršbe, revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj gre za postopke, ki imajo samostojno naravo in so v tem okviru stranki zagotovljena pravna sredstva po ZUP.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ni podan revizijski razlog zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.