Jedro

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od junija 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep delno spremeni tako, da se: - v točki I izreka vrednost spornega predmeta določi na znesek 3.500,00 EUR; - v točki II izreka stroški postopka znižajo iz 785,70 EUR na 203,30 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 6. 2004 do 31. 12. 2007 obračunati razliko v plači in sicer med po zakonu pripadajočo bruto plačo, izračunano ob upoštevanju 100% osnove za obračun plače ter dejansko obračunano plačo izračunano ob upoštevanju 80% osnove za obračun plače, ter mu po odvodu prispevkov in davkov izplačati znesek ugotovljenih razlik v plačah med pripadajočim zneskom mesečne plače in dejansko izplačanim zneskom mesečne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov neto razlik v plači za čas od zapadlosti posamične razlike v plači, od 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se vrednost spora določi na 39.714,43 EUR (II. točka izreka sklepa) in da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 785,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep (pri čemer tožnik ne izpodbija vrednosti predmeta spora do zneska 500,00 EUR) se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odloči, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je že v tožbi navedel, da bo tožbeni zahtevek postavil po višini, ko bo tožena stranka predložila ustrezne listine, iz katerih bo razvidna razlika v plačah, saj ima le tožena stranka (računalniški) program za obračun plač. Med postopkom ni prejel ustreznih listin, zato ni mogel določiti vrednosti spornega predmeta. Prav tako ugotavlja, da tožena stranka k odgovoru na tožbo ni predložila potrebnih listin. Sodišče prve stopnje je tožniku vročilo vabilo na narok z dne 18. 2. 2013 ter pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2013, v kateri je tožena stranka stroške opredelila v skupni višini 203,30 EUR. Druga pisanja ali listine pa tožniku niso bila vročena. Sodišče prve stopnje je dne 13. 2. 2013 narok preklicalo in ga preložilo za nedoločen čas s tem, da je tožena stranka dne 12. 2. 2013 vložila še eno vlogo, ki pa tožniku ni bila vročena. Zatem je sodišče v zadevi brez obvestila ali vabila odločilo že 14. 2. 2013. Odločitev predstavlja popolno presenečenje ter hkrati tudi pomeni kratenje z zakonom in ustavo določene pravice do sodelovanja in izjavljanja v postopku. Sodišče namreč ni dopustilo, da bi se tožnik izjavil o navedbah tožene stranke iz vloge z dne 12. 2. 2013, kar je pripeljalo do tega, da je bil brez možnosti izjave in varovanja procesnih zagotovil v tem postopku, kakor tudi do kršitve materialnega prava. Tožena stranka je bila tista, ki je določila višino tožbenega zahtevka. Tožnik zaključuje, da je bil zaveden tudi glede priglašenih stroškov postopka tožene stranke, ki jih je sodišče priznalo po vlogi, ki mu ni bila vročena pred izdajo napadene odločbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in v sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Delno zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede odločitve o višini spornega predmeta in stroškov postopka.

K pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, saj je tožnik zgolj navedel, da izpodbija sodbo v celoti, pri tem pa ni navedel nobenih razlogov oziroma se ti nanašajo le na zatrjevano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi tožniku z opustitvijo vročitve pripravljalne vloge tožene stranke z dne 11. 2. 2013 ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožniku pripravljalna vloga tožene stranke z dne 11. 2. 2013 vročena v skladu s 142. členom ZPP. Vročevalec namreč dne 13. 2. 2013 tožniku ni mogel osebno vročiti sodnega pisanja, zato mu je istega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker naslovnik pisanja ni dvignil v danem roku, mu je bilo po preteku roka le-to dne 1. 3. 2013 puščeno v hišnem predalčniku (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, pripeto na list. št. 20). Zato se šteje, da je bila osebna vročitev opravljena. Na enak način mu je bilo vročeno tudi obvestilo o preklicu naroka dne 18. 2. 2013. Ker je bila pripravljalna vloga z dne 12. 2. 2013 tožniku vročena v skladu z določbami ZPP, tožnik pa je v predlogu z dne 12. 2. 2013 (list. št. 17) navedel, da naj sodišče odloči brez naroka, ker se ga ne bo udeležil, torej se je odpovedal naroku v smislu določbe prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1), tožniku ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pravilno in zakonito zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači za čas od 1. 6. 2004 do 31. 12. 2007. Individualni delovni spor namreč temelji na stališču tožeče stranke, da se je v spornem obdobju sodniška plača obračunavala in izplačevala od prenizko določene osnove, oziroma da je bila osnova za obračun sodniške plače določena v nasprotju s 45. členom Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/94, s spremembami; v nadaljevanju: ZSS), saj je znižanje temeljilo na sklepih Komisije Državnega zbora Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju: KVIAZ), torej na aktih nižje veljave kot je zakon. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da z odločitvijo KVIAZ z dne 2. 2. 1995 (Ur. l. RS, št. 8/1995), da se do nadaljnjega zadrži izvajanje sklepa z dne 21. 12. 1994, ni prenehal veljati sklep KVIAZ-a z dne 11. 2. 1993 o zmanjšanju osnove za obračun plače poslancev Državnega zbora za 20%. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od junija 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 19/1997; v nadaljevanju; ZZDODP). Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (Ur. l. RS, št. 48/92; ZPos) dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana s podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013, ki se prav tako nanaša na tožbo sodnice, ki vtožuje razliko v plači za čas do decembra 2007, zavzelo stališče, da dejstvo, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač, ne spremeni tega, da je bila osnova za obračun plače v spornem obdobju določena z ZZDODP, torej z zakonom. Vrhovno sodišče RS je posebej poudarilo, da tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je ta protiustavnost bila sanirana z njegovo uveljavitvijo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 919/2010. Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je v istovrstnih sporih prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožniku pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnik pri izplačilu ni bil prikrajšan zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pritožba zoper sodbo ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep: Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko ji je na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, naložilo, da toženi stranki povrne priglašene stroške postopka. Vendar pa je pri odmeri stroškov izhajalo iz nepravilno določene vrednosti spornega predmeta. Po določbi 2. odstavka 44. člena ZPP je v drugih primerih, ko ne gre za tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V 3. odstavku 44. člen ZPP pa je določeno, da se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.

V skladu z 2. alinejo 3. odstavka 30. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08, s spremembami; ZST-1) znaša v postopkih pred okrožnimi sodišči vrednost predmeta spora 3.500,00 EUR, če vrednosti ni mogoče določiti v skladu s prvim odstavkom tega člena, torej če vrednosti predmeta postopka ni mogoče določiti ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank. Glede na to je pravilno šteti, da se nagrada za postopek odmeri od vrednosti 3.500,00 EUR. Tožena stranka je v prvotnem predlogu za določitev vrednosti predmeta spora z dne 18. 1. 2013 navedla, da je treba upoštevati višino spornega predmeta v višini 3.500,00 EUR, ni pa utemeljena nadaljnja vloga tožene stranke z dne 11. 2. 2013, da je treba za vrednost predmeta spora upoštevati znesek 39.714,43 EUR, kot je to v predsodnem postopku zahteval tožnik od tožene stranke. Bistveno je le, da je odgovor na tožbo temeljil na opisnem zahtevku, da je na tak zahtevek tožena stranka podala odgovor na tožbo ter da narok za glavno obravnavo ni bil opravljen. Zato se lahko nagrada prisoja le glede na odgovor na tožbo, zaradi kasnejše vloge, s katero je tožena stranka zahtevala priznanje višje vrednosti spornega predmeta, pa niso nastali nobeni dodatni višji stroški postopka.

Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter odločitev o višini vrednosti predmeta spora spremenilo tako, da je določilo vrednost v višini 3.500,00 EUR (točka II izreka). Zaradi spremembe vrednosti spora je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopka v točki III izreka delno spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki, ob upoštevanju tar. št. 3100 in količnika 1,3 po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT), povrniti stroške postopka v znesku 203,30 EUR in ne v višini 785,70 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).