Jedro

Sodišče lahko svojo odločitev o čakanju na rešitev predhodnega vprašanja naknadno spremeni, če nastopijo nove okoliščine ali tudi če (zgolj) situacijo drugače oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 14. 1. 2021 je sodišče prve stopnje odločilo, da se: - prekinjeni pravdni postopek nadaljuje zoper prvo toženo stranko A. d.d. (I. točka izreka), - prekinjeni pravdni postopek nadaljuje zoper tretje toženo stranko Republiko Slovenijo (I. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da ga spremeni tako, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje, hkrati pa celotno zadevo (torej tudi glede prvo in tretje tožene stranke) odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je sodišče prve stopnje kljub prekinitvi postopka zoper drugo toženo stranko postopek nadaljevalo zoper prvo in tretje toženo stranko. Pri odločitvi naj bi popolnoma spregledalo več pomembnih in nespornih dejstev (zaradi česar naj bi bil sklep nepravilen/nezakonit), in sicer da je postopek zoper drugo toženo stranko še vedno prekinjen do dokončne odločitve Ustavnega sodišča, da je usoda ZPSVIKOB negotova in da bo na podlagi navodila Ustavnega sodišča zakonodajalec morda moral sprejeti novo pravno podlago, da je tožbeni zahtevek zoper vse tri tožene stranke, ki za nastalo škodo odgovarjajo solidarno, vsebinsko neločljivo in nerazdružljivo povezan, in da je nadaljevanje predmetnega postopka (ob ločitvi prvotno enotnega postopka v dva pravdna postopka pred dvema različno krajevno pristojnima sodiščema) neekonomično in nesmotrno. Nekatere določbe ZPSVIKOB (predvsem 9. in 45. člen) naj bi bile sporne (nejasne), z njihovo napačno uporabo pa bi se tožnikoma utegnilo neutemeljeno nalagati nove obveznosti, prekomerno posegati v njuno pravico do zasebne lastnine in pravico dostopa do sodišča, kršeno pa naj bi bilo tudi načelo zaupanja v pravo (neprava retroaktivnost), načelo ekonomičnosti, načelo sorazmernosti, načelo enakega varstva pravic in načelo pravne države. Če po oceni pritožbenega sodišča ustavno skladna razlaga določb ZPSVIKOB ne bo možna, pritožnika predlagata prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS v skladu s 156. členom Ustave RS (pritožba se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-27/02 z dne 9. 5. 2002). Ne strinjata se s tem, da se postopek zoper drugo toženo stranko na podlagi 9. in 45. člena ZPSVIKOB vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V predmetni zadevi gre za vrsto povezanih dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala ob odločanju o utemeljenosti zahtevka proti drugo toženi stranki in ob odločanju o utemeljenosti zahtevka proti prvo in tretje toženi stranki. Da ima odločanje o utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode zoper drugo toženo stranko v razmerju do zahtevkov zoper njiju značaj predhodnega vprašanja, je v odločbi I Cpg 151/2017 z dne 21. 3. 2017 poudarilo že Višje sodišče v Ljubljani. Odgovornost ostalih dveh toženk je v tesni povezavi s protipravnimi ravnanji drugotoženke. Tožnika sta zoper toženke vložile enotno tožbo na solidarno plačilo odškodnine. Nerelevantno je sklicevanje sodišča na sodbo VSL II Cp 2055/2019, saj iz nje ne izhaja, da bi tožeča stranka vložila enotno tožbo zoper Banko Slovenije in komercialno banko. Sodišče je spregledalo, da je potrebno zadevi obravnavati enotno. V času, ko bo Ustavno sodišče odločilo o ustavnosti (zakonitosti) ZPSVIKOB oziroma zakonodajalec sprejel morebitno novo podlago za varstvo razlaščencev, bo lahko sodišče v postopku zoper pritožnika že izdalo sodbo, kar bi imelo zanju nepopravljive posledice. Ker se je doslej enoten postopek razdružil in naj bi se vodil pred dvema različnima sodiščema, to prekomerno in brez stvarno utemeljenega razloga posega v pravico do zasebne lastnine pritožnikov in ju omejuje (ovira) pri izvrševanju njune pravice dostopa do sodišča. Navedeno naj bi pomenilo podvajanje stroškov (sodne takse, odvetniški stroški, stroškov izvedencev, prič, ipd.), v zvezi s čimer se pritožba sklicuje na odločitev ESČP U-I-253/13 z dne 13. 2. 2014. Z morebitnim povzročanjem dvojnih stroškov se pritožnika neutemeljeno odvrača od uporabe pravnih sredstev in posega v njune pravice do zasebne lastnine, hkrati pa je s tem prekršeno tudi načelo ekonomičnosti in smotrnosti postopka. Pravilna (ustavno skladna) razlaga 9. in 45. člena ZPSVIKOB je takšna, da se pritožnikoma v nobenem primeru ne nalaga novih (dodatnih) obveznosti v smislu plačevanja dodatnih stroškov zaradi nadaljevanja postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V času vložitve tožbe sta vzela v poštev stroške, ki naj bi jima nastali, pri čemer sta utemeljeno pričakovala, da se bo že začet in voden postopek končal pred istim sodiščem, kot se je začel. Šlo naj bi za problematiko neprave retroaktivnosti, saj se z 9. in 45. členom ZPSVIKOB spreminja dosedanji način poteka pravde (pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-3 z dne 18. 11. 2004 in na razloge, ki jih je predlagatelj podal za določitev izključne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru). Pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru za spore zoper drugotoženko naj bi pomenila atrakcijo pristojnosti za spore, kjer so na enaki historični dejanski podlagi tožene tudi poslovne banke in Republika Slovenija. Ključno za ustavno-skladno razlago ZPSVIKOB je zaključna obrazložitev predloga zakona, da se tožnikom ne nalagajo nobene obveznosti, temveč da se jim podeli pravica. Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na načelo sorazmernosti, na dvojne stroške, ki naj bi nastali tožnikoma in sodišču, ter na upoštevanje dejstva, da je bilo razlaščenih več kot 110.000 subjektov, kar naj bi pomenilo toliko potencialnih postopkov zoper komercialne banke in Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 11. člena ZPP. Šlo naj bi za diskriminacijo oškodovancev z izrednimi ukrepi, saj ti za razliko od splošnih pravil civilnega prava nimajo pravice kumulacije zahtevkov zoper več toženk v okviru enotnega postopka. Za zakonsko razlikovanje tožnikov zgolj na podlagi tega, ali tožijo po 350.a členu ZPSVIKOB ali po splošnih načelih določbah odškodninskega prava, ne obstoji noben tehten razlog, zaradi česar takšno razlikovanje ni dopustno. Le skupna obravnava tožbenega zahtevka zoper poslovno banko, Banko Slovenije in Republiko Slovenije lahko pripelje do odločitve, kjer ne bo mogoče zvračanje krivde na stranko, ki v konkretnem primeru ne sodeluje in ne more biti zajeta z izrekom odločbe (pritožba se sklicuje na odločbo U-I-3/02 z dne 18. 11. 2004).

3. Prvo toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe, tretjetoženka pa predlaga, da se celotna zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom z dne 24. 4. 2017 je sodišče prve stopnje postopek zoper prvo in tretje toženko prekinilo, ker je presodilo, da ima odločitev o zahtevku za povrnitev škode od njiju v razmerju do zahtevka za povrnitev škode zoper drugo toženko (zaradi opustitve izpodbijanja odločbe o izrednih ukrepih) značaj predhodnega vprašanja, za katerega se je (v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP1) odločilo, da ga ne bo reševalo samo (glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Če je bil postopek prekinjen zaradi predhodnega vprašanja, se nadaljuje, ko je to vprašanje na matičnem področju pravnomočno rešeno, ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi čakalo na konec postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Sodišče lahko torej svojo odločitev o čakanju na rešitev predhodnega vprašanja naknadno spremeni, če nastopijo nove okoliščine ali tudi če (zgolj) situacijo drugače oceni.2 Prav takšna drugačna ocena, povezana z dejstvom, da sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020, jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenije (to je drugo toženo stranko), je razlog, zaradi katerega se je sodišče prve stopnje odločilo, da zoper prvo in tretje toženo stranko prekinjeni postopek nadaljuje (glej predvsem 6. – 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožnika takšni odločitvi nasprotujeta, a s pritožbenimi razlogi ne prepričata. Ker toženke v konkretnem primeru ne nastopajo kot enotne sospornice3 in se lahko zahtevki zoper njih obravnavajo ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020, ki jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenije (česar sodišče prve stopnje, kakor je to razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni spregledalo, kot to neutemeljeno očita pritožba), ne predstavlja (hkrati) razloga za prekinitev postopka tudi zoper prvo in tretje toženo stranko.

6. Pritožnika ugovarjata pravilnosti izpodbijanega sklepa o nadaljevanju postopka, saj naj bi (kot to poudarjata) zaradi zatrjevane nerazdružljivosti/neločljivosti tožbenih zahtevkov (povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj) zoper toženke sodišče o njih lahko odločalo le skupaj, kar pa ne drži. Okoliščina, ki jo izpostavljata, in sicer da so pravna in dejanska vprašanja, ki se bodo reševala ob odločanju o zahtevkih zoper toženke, tesno povezana, namreč ni razlog, zaradi katerega bi zakon (ZPP) narekoval, da se zahtevki obravnavajo v okviru istega postopka (niti da se obravnavajo hkrati v okviru istega postopka). Zato je (posplošeno) pritožbeno poudarjanje (vztrajanje), da naj bi bili očitki zoper toženke medsebojno povezani, za presojo vprašanja, ali je potrebno postopek zoper njih obvezno voditi hkrati oziroma v okviru istega postopka, neodločilno. Pritožnika nadalje izpostavljata, da sta zoper toženke vložila »enotno tožbo« in da od njih zahtevata solidarno plačilo odškodnine. Ta zahteva po solidarnem plačilu iz njunih tožbenih zahtevkov ni razvidna. A tudi če bi bila, ne bi preprečevala ločenega postopanja zoper toženke. Takšna okoliščina (način uveljavljanja) bi pomenila »le« to, da je moč (dopustno) tožbene zahtevke zoper toženke kot navadne sospornice (v skladu s 191. členom ZPP) obravnavati v istem postopku (jih torej skupaj tožiti), ne pa tudi, da bi bilo (iz razloga, ker gre v skladu s 196. členom ZPP za enotne sospornice) to obvezno.4

7. Na drugi strani je pritožbeno omenjanje, da bi zaradi odločitve o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko, še preden bi Ustavno sodišče RS odločilo o ustavnosti (zakonitosti) ZPSVIKOB,5 za tožnika lahko nastale nepopravljive posledice, presplošno (hipotetično) in posledično neprepričljivo. Podobno velja za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje iz razloga, ker se je odločilo, da bo zahtevka obravnavala ločeno, ravnalo v nasprotju z načeli ekonomičnosti, sorazmernosti,6 enakega varstva pravic in pravne države ter da naj bi prišlo z napačno uporabo določb ZPSVIKOB (9. in 45. člen) do nalaganja novih obveznosti tožnikoma, prekomernega poseganja v njuno pravico do zasebne lastnine in dostopa do sodišča. 8. Pritožba v zvezi z omenjenim posegom izpostavlja nastanek dvojnih (podvojenih) stroškov. Gre za presplošno7 oziroma v veliki meri hipotetično navajanje, saj takšnih stroškov (oziroma njihove morebitne višine), nastalih v dveh postopkih, ustrezno ne konkretizirata (zato ni moč slediti niti njunemu očitku o (upoštevnem) posegu v (ustavno-pravno varovane) pravice do zasebne lastnine in dostopa do sodišča). Razdružitev postopkov v pravdah (iz različnih razlogov) ni redka, pri čemer sama za sebe prav gotovo ne more biti podlaga za zaključek o takšnih (s strani pritožbe zatrjevanih) kršitvah. Na pravilnost odločitve sodišče prve stopnje, da kot krajevno pristojno sodišče nadaljuje s postopanjem zoper prvo in tretje toženo stranko, ne vpliva niti vprašanje ustavnosti zakonodajne ureditve, v skladu s katero je za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugotoženko (Banko Slovenije) izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (kakšna bo odločitev Ustavnega sodišča RS, v tem trenutku ni jasno).8 Iz teh razlogov je nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje »problematike« neprave retroaktivnosti in nasprotovanje razlogom, ki jih je predlagatelj ZPSVIKOB podal glede izključne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru. Tudi v tem okviru pritožbena trditev, da bi bilo potrebno omenjeni zakon razumeti (razlagati) na način, da predvideva atrakcijo pristojnosti za spore, kjer so na enaki historični dejanski podlagi tožene tudi poslovne banke in Republika Slovenija, je posplošena in posledično neprepričljiva. Iz 9. člena ZPSVIKOB, ki (kot rečeno) predvideva izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru (glede postopanja zoper drugo toženo stranko) in katerega vsebina je relevantna tudi za presojo utemeljenosti pritožbeno zatrjevane atrakcije pristojnosti, kaj takega (tudi približno) ne izhaja (prav tako ne iz s strani pritožbe citirane obrazložitve (predloga) 45. člena omenjenega zakona,9 pri čemer pritožba ne upošteva, da ureja omenjeni zakon »izključno« postopanje/postopke zoper drugo toženo stranko).10

9. Nadalje gre izpostaviti, da (s strani pritožbe) ni pojasnjeno, zakaj naj bi sodišče prve stopnje, s tem, ko se je odločilo, da bo nadaljevalo s postopanjem zoper prvo in tretje toženko oziroma da z obravnavanjem zahtevkov zoper njiju ne bo čakalo na trenutek, ko bo postopanje možno nadaljevati (tudi) zoper drugo toženko (ta trenutek je povsem negotov in kot tak lahko zelo oddaljen), ravnalo v nasprotju z načelom smotrnosti. V tem okviru je bilo namreč dolžno upoštevati (tudi) načelo pospešitve pravdnega postopka ter pravico (vseh) pravdnih strank (torej tudi prvo in tretje tožene stranke) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vsa ta načela oziroma okoliščine so pomembne za odločitev o prekinitvi oziroma o nadaljevanju prekinjenega postopka.11 Prav hkratno upoštevanje vseh omenjenih načel (vidikov) pa tudi po mnenju tega sodišča utemeljuje (pritožbeno izpodbijano) odločitev o nadaljevanju postopanja zoper prvo in tretje toženo stranko. Posledično izzveni neprepričljivo tudi pritožbeni očitek o nepravilnosti (nezakonitosti) izpodbijanega sklepa.

10. Sodni postopki iz 25. in 45. člena ZPSVIKOB, prekinitev katerih (v zvezi s predhodno navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS) omenja sodišče prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), predstavljajo »zgolj« postopke zoper Banko Slovenije in ne (tudi) postopkov zoper komercialno banko (kot je to prvo toženka – A. d.d.) oziroma državo. Ne omenjena člena in ne ZPSVIKOB kot tak se na prvo in tretje toženo stranko ne nanašata, zaradi česar njuno omenjanje s strani pritožbe ter izpostavljanje njune neustavnosti12 (kot tudi neustavnosti celotnega zakona oziroma »negotovosti njegove usode«), hipotetično izpostavljanje, da bo na podlagi napotila Ustavnega sodišča RS s strani zakonodajalca morda sprejeta nova pravna podlaga, za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa ni bistveno (posledično pa ni moč slediti niti posplošenemu/nekonkretiziranemu predlogu za prekinitev tega postopka in sprožitvi postopka pred Ustavnim sodiščem RS glede ustavnosti določb ZPSVIKOB13). Ker ZPSVIKOB predvideva izključno pristojnost samo glede Banke Slovenije (9. člen omenjenega zakona), je nadalje nebistveno pritožbeno nestrinjanje s takšno zakonodajno ureditvijo (kot tudi poudarjanje, da naj bi pravdna postopka zoper toženke tekla pred dvema različno krajevno pristojnima sodiščema). Vsebina izpodbijane odločitve se nanaša »le« na nadaljevanje postopka zoper prvo in tretje toženko (in ne drugo toženko).

11. Ker ni (po)jasn(jen)o, kaj naj bi v procesnem smislu (sploh z vidika obstoja enotnega sosporništva) pomenilo pritožbeno poudarjanje, da sta tožnika zoper toženke vložila »enotno tožbo«, je neprepričljivo tudi njeno oporekanje sklicevanju sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) na odločbo tega sodišča II Cp 2055/2019 z dne 23. 4. 2020, češ da iz nje ni razvidno, da bi bila vložena takšna (»enotna«) tožba, ampak, da je bila ta vložena »zgolj« zoper komercialno banko. Bistvo sklicevanja sodišče prve stopnje na odločbo II Cp 2055/2019 z dne 23. 4. 2020, je »zgolj« v okoliščini (ki je relevantna tudi za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa), da je moč odškodninske (tožbene) zahtevke zoper Banko Slovenije in komercialno banko obravnavati ločeno. 14

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bo o stroških tega pritožbenega postopka (ki so del nadaljnjih pravdnih stroškov) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej V. Rijavec, Pravdni postopek : zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list RS, 2010, 2. knjiga, str. 315 in 316. 3 Saj ne gre za primere, ko bi bilo moč po zakonu ali po naravi pravnih razmerij o zahtevkih zoper njih odločiti (samo) na enak način (196. člen ZPP). 4 Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2006, druga knjiga, str. 260 (komentar k 196. členu ZPP), sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 353/2005 z dne 18. 4. 2007 ter odločbi tega sodišča II Ip 4427/2014 z dne 11. 2. 2015 in III Ip 2237/2014 z dne 9.7. 2014. 5 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Uradni list RS, št. 72/19, 19/20 - odl. US. 6 Pritožbena obrazložitev kršitve katerega je tako posplošena (7. stran pritožbe), da je (praktično) nepreverljiva. 7 Izpostavljanje odločbe ESČP v zvezi s pomenom pravice dostopa do sodišča je v tem oziru premalo. To velja tudi za pritožbeni argument, češ da naj bi bilo potrebno upoštevati dejstvo, da je bilo razlaščenih več kot 110.000 razlaščencev, kar naj bi (po mnenju pritožbe) pomenilo toliko potencialnih postopkov zoper drugo toženko in enako število postopkov zoper komercialne banke (in RS). 8 Ker pritožnika ne navajata, da (upoštevaje 49. člen ZPP) prvo in tretjetoženke ne moreta/ne bi smela (skupaj z drugotoženko) tožiti pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, je očitek o diskriminatorni ureditvi ZPSVIKOB (češ da onemogoča) kumulacijo zahtevkov zoper več strank, že iz tega razloga neprepričljiv. 9 Pri tem pritožba izpostavlja (povsem splošen) zapis, da naj se z ureditvijo 45. člena ZPSVIKOB tožnikom ne bi nalagalo nikakršnih novih obveznosti (ampak zgolj podelila pravica), ne upošteva pa, da omenjeni člen omenja »zgolj«tožbo s tožbenimi zahtevki (»množina«) zoper Banko Slovenije (in ne (tudi) tožbenih zahtevkov vloženih zoper komercialne banke ali RS). Ker tudi 350.a ZBan-1 (Zakon o bančništvu, Uradni list RS, št. 99/10, s kasnejšimi spremembami) ureja (pri čemer je potrebno hkrati upoštevati tudi 45. člen ZPSVIKOB) »zgolj« postopanje v zvezi s sodnimi postopki, ki so se zoper Banko Slovenije (in ne zoper komercialno banko ali RS) začeli pred uveljavitvijo ZPSVIKOB, je brezpredmetno (tudi sicer ne povsem jasno) pritožbeno navajanje, da ni podlage za zakonsko razlikovanje, ali tožniki tožijo po 350. členu ZPSVIKOB (pravilno ZBan-1) ali po splošnih pravilih civilnega prava. 10 Zaradi česar neprepričljivo izzveni tudi pritožbeni predlog po prekinitvi predmetnega postopka in začetku postopka ustavne presoje ZPSVIKOB (ki je tudi sicer v teku). 11 Glej VSRS sodbo in sklep II Ips 73/2018 z dne 5. 7. 2018 in VSL sklep II Cp 920/2013 z dne 15. 5. 2013. 12 Oziroma poudarjanje, da naj bi pravilna (ustavno skladna) razlaga obeh členov pomenila, da se tožnikoma ne more nalagati nobenih dodatnih obveznosti (stroškov). 13 Ta postopek tudi sicer že teče. 14 Nejasno je pritožbeno zatrjevanje, da samo skupna obravnava tožbenega zahtevka (zoper vse tri toženke) omogoča odločanje, kjer ni možno zvračanje krivde na stranko, ki v konkretnem postopku ne sodeluje in ne more biti zajeta z izrekom odločbe. Poleg tega gre v konkretnem primeru (česar pritožba ne upošteva) prvenstveno za vprašanje vzročne zveze med očitanimi dejanji (opustitvami) toženk in škodo, ki naj bi jo utrpela tožnika.