Jedro

Res je, da tožena stranka tožnika ni seznanila, da se je Hrvaška v svojem odgovoru izrecno sklicevala na peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, vendar to na odločitev v zvezi s predajo tožnika nima vpliva. Odločilno v tej zadevi namreč je, ali je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da je Hrvaška prevzela odgovornost, in ali je imel možnost izpodbiti domnevo, da ima Hrvaška vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato lahko šteje za varno državo za državljane tretjih držav.

Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka) ter odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi EU št. 604/20131, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je tožnik 27. 5. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je tožena stranka dobila podatek, da je bil 27. 4. 2022 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Hrvaške v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. S strani Hrvaške je 9. 6. 2022 prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora država članica ponovno sprejeti prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice. Država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, pa prosilca ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

4. V prvem odstavku 5. člena Uredbe Dublin III je določeno, da država članica s prosilcem opravi osebni razgovor. Tožnik je v razgovoru navedel, da ima zadržke do vrnitve na Hrvaško, saj se je policija do njega grdo vedla in se tam ni počutil varno. Ko so ga prijeli hrvaški policisti ob ilegalnem prestopu meje, je bil v skupini še treh družin z otroci. Kljub temu, da so bili otroci žejni in lačni, so morali na vodo čakati več kot šest ur. Zato se boji, kako bi se policisti vedli do odraslih, če se že do otrok tako grdo. Moteča je bila tudi situacija v zvezi z izkaznico, ki jo je prejel na Hrvaškem. Ta bi naj mu omogočala prosto gibanje. Dejansko temu ni bilo tako, saj kadarkoli ga je policija srečala v trgovini ali v centru, so ga nemudoma in na grd način nagnali nazaj v kamp. Zato meni, da so se hrvaški organi z njimi ravnali grdo. Povedal je še, da so bili pogoji bivanja v času, ko je bil nameščen v karanteni, slabi. Slabe so bile higienske razmere, obroka kosila in večerja pa so velikokrat prejeli istočasno, kar pomeni, da je bila hrana postana in mrzla. O samem postopku mednarodne zaščite ni vedel povedati, saj njegove prošnje še niso obravnavali, zato morebitnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka ne pozna. Menil je še, da grdo obnašanje hrvaških policistov meče slabo luč tudi na delo ostalih uradnih oseb.

5. Na podlagi navedenega je tožena stranka presodila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Meni, da opisano ravnanje hrvaške policije sodi v čas ilegalnega prestopa hrvaške meje, ko je imel tožnik še status tujca, zato ne gre za pomanjkljivosti azilnega sistema.

6. V zvezi s tožnikovo navedbo, da mu hrvaški policisti niso dovolili prostega gibanja, pa tožena stranka izhajajoč iz odgovora hrvaških varnostnih organov v zvezi s ponovnim sprejemom tožnika ugotavlja, da je pri njem očitno podana situacija, ko je po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, Hrvaško želel samovoljno zapustiti še pred vložitvijo prošnje. Zato so mu na Hrvaškem izročili „hotelsko izkaznico azilnega doma Porin“, ki pa je namenjena zgolj prehajanju med oddelki in prejemanju hrane, ne pa tudi prostemu gibanju izven doma. Zato meni, da je bilo ravnanje hrvaških policistov, ki so ga nagnali nazaj v azilni dom, povsem razumljivo. Meni, da bo tožnik ob vrnitvi na Hrvaško nastanjen v odprti del azilnega doma, njegova prošnja za mednarodno zaščito pa se bo obravnavala na Hrvaškem. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal obstoja utemeljenih okoliščin, ki bi preprečevale njegovo predajo Hrvaški. Zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla, saj je za njeno obravnavo odgovorna Hrvaška.

7. Tožnik zoper izdani sklep vlaga tožbo in meni, da mu je bila v postopku kršena pravica do obveščenosti, saj ga tožena stranka na osebnem razgovoru ni obvestila, da iz odgovora Hrvaške izhaja, da ga bo sprejela v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III.

8. V nadaljevanju tožnik opozarja na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in sklicujoč na sodbo VS RS I Up 253/2014 izpostavlja, da je obstoj utemeljene domneve izkazan že, če tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni državi. Takrat se dokazno breme, da takšnih okoliščin ni, prevali na toženo stranko. Izpostavlja svoje navedbe na osebnem razgovoru, kjer je povedal, kako je ravnala hrvaška policija ter da so bile razmere v kampu slabe. Meni, da zato, ker je na njem pustilo posledice doživeto policijsko nasilje v matični državi, zato je ravnanje hrvaške policije še teže prenašal. 9. Tožnik ocenjuje, da so ugotovitve tožene stranke, da dogodki, ki jih je navedel, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti, ker se nanašajo na situacijo ob vstopu na Hrvaško, protispisne. Opisal je namreč tako ravnanje hrvaške policije ob prestopu meje, kot tudi dogajanje v azilnem domu. Ugotovitve tožene stranke v zvezi s „hotelsko izkaznico“ tožnika, so neobrazložene. Okoliščin informiranja ob prevzemu kartice s tožnikom ni razčistila, saj ga v zvezi s tem sploh ni zaslišala.

10. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na več poročil v zvezi z nasilnim ravnanjem hrvaških policistov, na sodbo Sodišča EU v zadevi N.S. in M.E. iz meseca decembra 2011 ter sodbo sodišča ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece. Opozarja, da tožena stranka ni ovrgla dvoma v sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem, saj ni pridobila nobenega poročila ali informacij v zvezi s situacijo na Hrvaškem. Neizkazane so tudi njene ugotovitve, da bo tožnik nastanjen v odprti tip azilnega doma na Hrvaškem. Če naj bi bil Hrvaški predan na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, ni nobenega zagotovila, da bo Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj razlogov o odločilnih dejstvih nima.

11. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. V primeru predaje Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo v tej stvari bi to pomenilo, da bi bil izpostavljen nevarnosti ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, vzpostavitev prejšnjega stanja pa ne bi bila več mogoča. Tožnik ne bi bil več pod jurisdikcijo RS in ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa, ki bi mu z izročitvijo Hrvaški prenehal. To pa bi pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS.

12. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na izpodbijani sklep in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s sklicevanje na članke in poročila, iz katerih naj bi izhajalo grobo kršenje pravic migrantov na Hrvaškem, pa meni, da ti obravnavajo problematiko nasilja nad ilegalnimi migranti, in ne nasilja nad osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Ugotavlja še, da poročilo obravnava obdobje iz leta 2019 in ga tudi iz tega razloga ni moč upoštevati. Izpostavlja tudi, da iz tožnikovih navedb izhaja, da sprejema prošnje na Hrvaškem še ni imel, in meni, da tožnik ni razpolagal s kartico prosilca za mednarodno zaščito, ampak le s kartico vlagatelja namene. Ta pa v skladu s hrvaško azilno zakonodajo ne omogoča prostega gibanja po celotnem ozemlju Hrvaške, kar je razlog, zaradi katerega ga je policija nemudoma napotila nazaj v azilni dom, če so ga našli izven njega.

13. V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje namen dublinskih postopkov, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju držav članic, da sledijo standardom, ki jih določa EU. Mogoče so tudi izjeme, ki pa morajo biti konkretno utemeljene. Tožnik le s pavšalnim in nekonkretiziranim zatrjevanjem ne more biti uspešen.

14. Sodišče je v navedeni zadevi dne 8. 7. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in sodni spis, v listine sodnega spisa I U 739/2022 ter zaslišalo tožnika.

**K točki I izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v RS nahajal na Hrvaškem, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi s tem ugotavlja, da je iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac ob upoštevanju četrtega odstavka 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 razvidno, da je tožnik v bazi zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito (sklicna številka (case ID) tožnika HR12200303352C), kar pomeni, da je tožena stranka pravilno pričela s postopkom za ugotavljanje odgovorne države članice in postopkom za ponovni sprejem tožnika na Hrvaškem (20. člen v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III). Hrvaška pa je v odgovoru z dne 9. 6. 2022 potrdila odgovornost za ponovni sprejem tožnika.

17. Tožnik se v tožbi sklicuje na kršitev pravice do obveščenosti, saj naj ga tožena stranka na osebnem razgovoru ne bi seznanila, da je Hrvaška odgovornost sprejela na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, torej z namenom določanja odgovorne države članice.

18. Uredba Dublin III v sklopu II. poglavja določa splošna načela in zaščitne ukrepe, med katere sodi tudi pravica do obveščenosti (4. člen). Ta pravica prosilca zavezuje organ, da prosilca obvesti zlasti o ciljih te uredbe in posledicah vložitve še ene prošnje v drugi državi članici ter posledicah selitve iz ene države članice v drugo med določanjem odgovorne države članice, merilih in hierarhiji meril določanja odgovorne države članice, osebnem razgovoru v skladu s 5. členom te uredbe, možnosti izpodbijanja odločbe o predaji, dejstvu, da si pristojni organi držav članic lahko izmenjajo podatke o prosilcu samo za namen izvajanja svojih obveznosti iz te uredbe, pravici do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj, da zahteva njihov popravek, izbris nezakonito obdelanih podatkov, klakor tudi postopkih uveljavljanja navedenih pravic (prvi odstavek 4. člena te uredbe). Te informacije se zagotovijo pisno v obliki brošure v jeziku, ki ga prosilec razume in kadar je to potrebno tudi ustno, na primer na osebnem razgovoru po 5. členu te uredbe (drugi odstavek 4. člena te uredbe). Država članica s prosilcem opravi osebni razgovor, da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, tudi z namenom zagotoviti, da prosilec pravilno razume prejete informacije (5. člen te uredbe).

19. Izhajajoč iz zapisnika o osebnem razgovoru, ki je bil s tožnikom opravljen 17. 6. 2022 na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, sodišče ugotavlja, je tožena stranka tožniku na razgovoru pojasnila namen osebnega razgovora, ga seznanila s pridobljenimi podatki in obveznostjo določanja odgovorne države za obravnavo njegove prošnje. S tem v zvezi ga je tudi obvestila, da je s strani hrvaške dublinske pisarne prejela 9. 6. 2022 odgovor, da Hrvaška sprejema odgovornost pri obravnavi tožnikove prošnje.

20. Res je sicer, ko tožnik očita toženi stranki, da ga ta pri tem ni seznanila, da se je Hrvaška v svojem odgovoru izrecno sklicevala na peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, vendar pa to na odločitev v zvezi s predajo tožnika po presoji sodišča nima vpliva. Odločilno v tej zadevi namreč je, ali je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da je Hrvaška prevzela odgovornost, in ali je imel možnost izpodbiti domnevo, da ima Hrvaška vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato lahko šteje za varno državo za državljane tretjih držav.

21. Kot sodišče nadalje ugotavlja, je namreč tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila z dejstvom, da je na prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, 9. 6. 2022 prejela pozitiven dokončen odgovor pristojnega organa Hrvaške. Zato ga je v nadaljevanju razgovora pozvala, da se izjavi o tem ali meni, da na Hrvaškem obstojijo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

22. Po presoji sodišča tožbeni očitki v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem niso utemeljeni. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. V zvezi z njegovimi izjavami iz upravnega postopka, ko je povedal, da so po prijetju s strani policije na hrano in vodo čakali več ur, pa čeprav so bili z njimi tudi otroci, gre tudi po presoji sodišča za opis situacije v povezavi s tožnikovim ilegalnim vstopom na Hrvaško, ko je imel status tujca – ilegalca. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izkazal, da bi bil tožniku na Hrvaškem postopek mednarodne zaščite onemogočen ali da v času karantene in nastanitve v azilnem domu ne bilo ustrezno poskrbljeno zanj. Zato po presoji sodišča ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma, da so tam podane sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.

23. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da je podan obstoj utemeljene domneve, da v neki državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, če lahko prosilec pri povprečnem človeku vzbudi dvom v spoštovanje človekovih pravic, vendar pa po presoji sodišča tožnik s svojimi izjavami take domneve ni izkazal. 24. Iz tožnikove izpovedbe pred sodiščem v zvezi z neprimernim ravnanjem hrvaške policije izhaja zlasti, da jih je ta, ko jih je našla izven azilnega doma, na grob način napotila nazaj v azilni dom. Te dogodke je konkretiziral tako, da je povedal, da so ga na grob način obrnili in ga rinil, da se vrne v azilni dom, če pa so jih našli na bolj oddaljenem kraju, pa so jih tudi v prisotnosti otrok na enak grob način spravili v vozilo in jih odpeljali nazaj do azilnega doma. Kakorkoli je takšno ravnanje policije neprimerno, pa to po stališču sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in dvom v spoštovanje človekovih pravic. Enako stališče je sodišče zavzelo do tožnikovih pripomb v zvezi s postano hrano ter nečistočo sanitarnih prostorov v azilnem domu. Sodišče se v zvezi s tem navezuje na izhodišča podana v sodbi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), združene zadeve C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 2019, iz katerih izhaja, da morajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Ta posebej visoki prag resnosti naj bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.2 Po presoji SEU pa ta prag ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.3

25. Glede na jasno stališče SEU tožnikove navedbe v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem, po presoji sodišča niso izkazane. Informacije o ravnanju hrvaških oblasti z migranti, ki jih tožnik omenja v tožbi, še ne dokazujejo, da hrvaške oblasti neustrezno ravnajo s tistimi osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.

26. Prav pa ima tožnik, ko toženi stranki očita, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje tudi na ravnanja tožnika na Hrvaškem, v zvezi s katerimi pa tožniku ni dala možnosti, da se o njih izjavi (o tem, katero vrsto kartice naj bi tožnik na Hrvaškem prejel in kaj naj bi mu ta omogočala), vendar pa ta kršitev nima takšne teže, da bi bilo zaradi nje potrebno izpodbijani sklep odpraviti. Kot se je sodišče že opredelilo, izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, sodišče pa je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

27. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

28. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

29. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško še pred pravnomočno odločitvijo izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Do navedbe o tem, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti ponižujočega ravnanja, se je sodišče že opredelilo v tej sodni odločbi s tem, ko je ugotovilo, da ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem. V tem delu se vsebina predloga za izdajo začasne odredbe ne razlikuje od tožbenih navedb, do katerih se je pa sodišče že opredelilo v obrazložitvi točke I izreka te sodbe.

30. Tožnik nadalje težko popravljivo škodo v zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljuje tudi s tem, ko navaja, da če bi bil predan Hrvaški pred pravnomočnostjo te zadeve, bi to pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za ta upravni spor. Te navedbe so neutemeljene, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Torej niso utemeljene navedbe o tem, da tožnik v primeru predaje Hrvaški v nobenem primeru ne bi mogel priti več pod jurisdikijo naše države.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Tako tudi SEU v zadevi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 (92. točka obrazložitve). 3 SEU v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 2019 (89., 90. in 91. točka obrazložitve).