Jedro

Če bi tožeča stranka vse, kar je bilo ugotovljeno v tem gospodarskem sporu, navedla popolno v prijavi terjatve, bi upravitelj imel možnost preizkusiti popolno in z dokazi podprto terjatev. Ker pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno odločilo glede stroškov postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v skladu s posebno določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, Zato tudi pravilno ni uporabilo splošne določbe prvega odstavka 154. člena ZPP o povračilu stroškov glede na uspeh tožeče stranke v sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja s strani tožeče stranke v stečajni postopek nad toženo stranko, ki se pred sodiščem vodi pod opr. št. St .../2015 prijavljena navadna denarna terjatev v prerekanem znesku 49.730,27 EUR, ki jo je prerekal stečajni upravitelj tožene stranke ter se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko pod zap. št. 15 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni v višini 24.903,19 EUR ne obstoji (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 1.797,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o pravdnih stroških se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev o pravdnih stroških uporabilo četrti odstavek 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).1 Sodišče prve stopnje je v tem postopku namreč ugotovilo, da je tožeča stranka v prijavi terjatve (priloga A3) navedla, da je 1. 8. 2011 prevzela od odstopnika terjatve M. d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju: odstopnik) do tožene stranke terjatev v višini 43.074,49 EUR, ki izhaja iz pogodbe št. 18/2007, dokumenta št. 19235 in je zapadla 7. 1. 2014. O odstopu je bila tožena stranka (stečajni dolžnik) obveščena s strani odstopnika z dopisom 8. 9. 2011 in prevzemnika terjatve, to je tožeče stranke 9. 9. 2011. Dopisa sta bila prijavi terjatve tudi priložena. K navedenima obvestiloma je tožeča stranka priložila tudi izpisek iz svojih poslovnih knjig ter izračun zamudnih obresti iz katerega izhaja, da znašajo obresti 6.655,78 EUR Skupaj je terjatev tožeče stranke znašala 49.730,27 EUR.

Po stališču sodišča je bila navedena terjatev pomanjkljiva in upravitelj v stečajnem postopku ni mogel opraviti presoje utemeljenosti terjatve. Zato je sodišče ob popolnem uspehu tožeče stranke o glavni stvari v tem postopku , o pravdnih stroških odločilo na podlagi posebne določbe četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Tožeči stranki je zato naložilo v plačilo stroške tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je šele v pravdnem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka 8. 9. 2011 pravno veljavno na podlagi cesijske pogodbe z dne 1. 8. 2011 pridobila terjatev od odstopnika terjatve (priloga A12). Dolžnik, v gospodarskem sporu tožena stranka, je bil o odstopu terjatve s strani odstopnika obveščen z dopisom 8. 9. 2011, kar je lastnoročno tudi potrdil 14. 9. 2011. Zato je sodišče ugotovilo, da je bil najkasneje 14. 9. 2011 obveščen o cesiji terjatve. Čeprav naznanilo (notifikacija) kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (9. točka razlogov, stran 8), nima konstitutivnega pomena, je cedentova obveznost kljub temu jasno določena in se zato tudi domneva. Naznanilo torej ne more vplivati na veljavnost pravnega posla, temveč je le enostranska izjava volje cedenta dolžniku o tem, da je bila cesija opravljena, s čimer cedent dolžnika obvesti o novem upniku. Od tega je potem odvisna pravna veljavnost izpolnitve obveznosti novemu upniku.

7. Vendar je tožeča stranka šele tekom tega gospodarskega spora pojasnila tudi temelj svoje terjatve, ki ga je v prijavi terjatve navajala le, da izhaja iz zadržanih sredstev po pogodbi, št. 18/2007 o oddaji in prevzemu gradbenih del, ki je bila sklenjena med tedaj naročnikom, to je toženo stranko in izvajalcem del, to je odstopnikom terjatve tožeči stranki. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je odstopnik terjatve že razpolagal s pravnomočno sodno odločbo zoper toženo stranko (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 2084/2011), ki se nanaša na terjatev zoper toženo stranko, ki je bila prenešena na tožečo stranko.

8. Nadalje se je moralo sodišče prve stopnje ukvarjati tudi z vprašanjem pravega imetnika terjatve, ker je odstopnik terjatve v stečajnem postopku tožene stranke prijavil isto terjatev, ki je bila odstopljena tožeči stranki in je bila v stečajnem postopku nad toženo stranko odstopniku tudi priznana. Vendar je bilo v tem postopku ugotovljeno, da odstopnik terjatve že od 1. 8. 2011 ni bil upnik te terjatve in s tem imetnik materialnopravnih upravičenj iz te terjatve. Zato je sodišče moralo v tem sporu ugotavljati tudi sam prenos terjatve med navedenimi strankami.

9. Če bi tožeča stranka vse, kar je bilo ugotovljeno v tem gospodarskem sporu, navedla popolno v prijavi terjatve, bi upravitelj imel možnost preizkusiti popolno in z dokazi podprto terjatev. Ker pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno odločilo glede stroškov postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v skladu s posebno določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, Zato tudi pravilno ni uporabilo splošne določbe prvega odstavka 154. člena ZPP o povračilu stroškov glede na uspeh tožeče stranke v sporu.

10. Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s sodno prakso in odločitev ne nasprotuje odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 194/2016, na katero se sklicuje tožeča stranka. Tako kot v obravnavanem primeru je tudi v navedeni sodni odločbi šlo za nepopolno prijavo in upravitelj ni iz drugih (materialnopravnih) razlogov prerekal upničine terjatve.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena in 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato sama nosi pritožbene stroške. Tožena stranka je z odgovorom na pritožbo prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato ji je dolžna tožeča stranka povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo po tar. št. 19/3 Odvetniške tarife v znesku 375 točk, 2% materialne stroške 7,50 točk, skupaj 382,50 točk. Ob upoštevanju 22% DDV in vrednosti točke 0,459 EUR znašajo vsi stroški 214,19 EUR. Če bo tožeča stranka zamudila s plačilom pritožbenih stroškov, bo morala od izteka paricijskega roka plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP določa: Če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. 2. točka prvega odstavka 60. člena določa, da mora prijava terjatve v postopku zaradi insolventosti vsebovati poleg določenega zahtevka za priznanje terjatve v postopku tudi opis dejstev iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka in dokaze o njih. Tretji odstavek 60. člena nadalje določa, da mora upnik prijavi terjatve priložiti morebitne listinske dokaze o dejstvih iz 2. točke prvega odstavka tega člena.