Jedro

Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa davčni zavezanec nima, na njegovi podlagi ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se z njim sodišče v celoti strinja. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 98.399,00 EUR za davčno obdobje od januarja do vključno oktobra 2008 s pripadajočimi obrestmi v znesku 4.764,89 EUR (točka I izreka). Ugotovil je, da so bile obveznosti v skupnem znesku 103.162,89 EUR pod točko I izreka te odločbe poravnane s plačili, ki jih navaja (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka III izreka). Gre za ponoven postopek na podlagi napotil iz sodbe Upravnega sodišča RS IU 527/2017-8 z dne 2. 7. 2013, v katerem je davčni organ ponovno presojal vsebino računov in predloženo dokumentacijo, na podlagi katerih je tožnik za davčno obdobje od januarja do vključno oktobra 2008 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Obravnavane račune so izdale družbe A. d.o.o. (11 računov), B. d.o.o. (3 računi), C. d.o.o. (4 računi) in D. d.o.o. (2 računa) - v nadaljevanju sporni računi. Davčni organ je ugotovil, da družba A. d.o.o. ni zavezanec za DDV in da gre v vseh primerih za družbe tipa „missing trader“ v smislu Uredbe Komisije ES 1925/2004. Nekateri računi, ki jih podrobno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne vsebujejo zakonsko predpisanih elementov iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1 (količine in vrste dobavljenega blaga oz. obseg in vrsta opravljenih storitev, niso nevedne nepremičnine, na katere se storitve nanašajo, ni naveden kraj izvedbe storitev) in ne zadostujejo osnovnemu pogoju formalne popolnosti računa. Storitve, ki jih je zaračunala družba A. d.o.o. na računih 03/08, 313/08, 318/08 in 382/08 ter storitve, ki jih je zaračunala družba C. d.o.o. z računom 16, kakor tudi storitve, ki jih je opravila družba B. d.o.o in jih zaračunala z računom 209, dejansko niso bile opravljene, kar davčni organ podrobno obrazloži. Podan pa je tudi tožnikov subjektivni element zaradi objektivnih okoliščin, ki jih davčni organ navaja. Glede na ugotovljena dejstva, ki so podrobno opisana pod posameznimi prejetimi računi, davčni organ ugotavlja, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del goljufije in utaje DDV. Tožnik navaja, da je v stik z družbami prišel tako, da sta k njemu prišli dve osebi oz. preko Salamonovega oglasnika. Sklenitev posla, brez osnovnih informacij, brez vzpostavljenega stalnega kontakta z odgovornimi osebami družbe (tožnik se ne spomni priimkov oseb, s katerimi je sodeloval, ne spomni se imena vodje delavcev, nima telefonske številke) pa je neobičajen način poslovanja. Nekatera dela je tožnik naročal kar po telefonu. Pri nekaterih poslih, ki jih navaja, ni izkazane ekonomske logike (npr. za nekatera dela je imel več stroškov kot je za opravljena dela zaračunal). Tudi časovni potek izdajanja nekaterih računov, ki jih navaja, ni logičen. Podatki na izdanih računov in na spremljajočih gradbenih dnevnikih, se ne ujemajo, kar davčni organ podrobno pojasni. Obstajajo tudi dvojni računi z isto zaporedno številko in različnimi podatki (tabela na stani 15 in 16 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz zelo splošnih pogodb o poslovnem sodelovanju, ki jih je tožnik sklepal z navedenimi družbami in ki vsebujejo le zelo splošen opis del, brez navedbe cene, ni razvidno za kakšne storitve konkretno gre. Računi, izdani na podlagi teh pogodb pa so tudi prav tako pomanjkljivo sestavljeni. Nekateri niti ne vsebujejo vseh zakonsko predpisanih elementov. Z navedenimi družbami je tožnik posloval na način, ki ni običajen in odstopa od običajnega načina poslovanja tožnika z drugimi družbami npr. E. d.d., F. d.o.o., G. d.d., kar davčni organ prav tako pojasni. Davčni organ je tudi upošteval dejstvo, da je tožnik nekatere obravnavane posle opravljal skupaj s svojo povezano osebo H. s.p., ter da v tovrstnih razmerjih ekonomska logika ni vedno razlog za sklenitev in izvedbo posla. Družba A. d.o.o. v obravnavanem obdobju ni imela veljavne ID številke za DDV. Potrdilo o ID za DDV za navedeno družbo je v dveh jezikih in se oblikovno razlikuje od običajnih potrdil, kar bi moralo pri tožniku vzbuditi dvom v verodostojnost takega potrdila. Davčni organ tožniku očita, da pri svojem poslovanju ni izkazal potrebne skrbnosti in da so na strani tožnika podane takšne objektivne okoliščine, da iz njih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo davčno goljufijo. Tožniku na podlagi spornih računov ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo davčnega organa strinja.

3. Tožnik je vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma povzema potek postopka in sodišču predlaga, da naj izvede predlagane dokaze, opravi glavno obravnavo, izpodbijani odločbi odpravi ter samo odloči o povrnitvi že izterjanih zneskov 76.503,46 EUR dne 23. 7. 2009, 4.806,42 EUR dne 23. 7. 2009, 16.753,56 EUR dne 231. 7. 2009 in 5.400,49 EUR dne 14. 8. 2009. Tožniku naj tudi prisodi povrnitev vplačil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vplačila dalje. V ponovljenem postopku toženka ni pritegnila v postopek izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko strokovno utemeljil, da tožnik glede na število zaposlenih ni bil sposoben opravit dela sam. Zato je tožnik sam naročil izvedensko mnenje z dne 29. 8. 2014 pri izvedencu mag. I.I., ki ga je predložil toženki in katerega vsebino v tožbi povzema. Iz mnenja izhaja, da glede na število zaposlenih in razpolagajočo opremo ni mogel opraviti del sam, marveč je potreboval za izvedbo del podizvajalce. Toženka pa vztraja, da je vsa sporna dela opravil tožnik sam in meni, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Glede na to, da toženka meni, da je tožnik opravil delo z delavci povezane osebe H. s.p., je tožnik preložil izvedensko mnenje tudi za slednjega. Iz mnenja izhaja, da je moral v letu 2008 tudi H. s.p. najemati podizvajalce in strojno opremo, saj se je v tem letu zelo veliko gradilo. Iz predloženega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni mogel spornih del po obravnavanih računih opravit sam ter da teh del niso mogli opraviti niti delavci H. s.p., saj slednji niti svojih naročil ni zmogel izvesti sam. Kazenski postopek I K 50504/2013 pred Okrajnim sodiščem v Celju, v katerem so se tudi obravnavali predmetni računi je bil 23. 12. 2015 ustavljen. Toženka je 19. 11. 2013 zaslišala odgovorno osebo družbe A. d.o.o. J.J., ki je navedel, da je v obravnavanem obdobju opravljal dela na črno z delavci iz Albanije, Kosova, Češke in Slovaške (delavci niso imeli dovoljenj za delo). Dela so pravili in so bila tudi v celoti plačana. Nedokazana je trditev, da navedena družba prejetega zneska na TRR ni obdržala v celoti, marveč je poslovala z gotovino. V nadaljevanju povzema izpovedbo J.J. V kazenskem postopku je bil zaslišan tudi K.K., direktor družbe D. d.o.o., ki je navedel, da je imel L.L. zaposlene delavce iz tujine, ki so delali po gradbiščih. Iz izpovedb izhaja, da so navedeni subjekti imeli zaposlene delavce na črno, da so bili to tujci in da so opravljali gradbena dela. Tožnik je v celotnem postopku zatrjeval, da je družba A. d.o.o. imela delavce, ki so delali po različnih gradbiščih na različnih objektih, kakšen pa je bil njihov status tožniku ni znano. V skladu z načelom materialne resnice bi morala toženka dejansko stanje popolno ugotoviti. Toženka pa v postopku ni pridobila izjave direktorja družbe A. d.o.o, J.J., ki se sedaj nahaja v zaporu, in ga ni zaslišala, kot je to predlagal tožnik, zato tožnik predlaga njegovo zaslišanje. Tožnik je najemal podizvajalce, ki so dela opravljali s svojimi delavci in s svojimi stroji in ni nikoli posumil, da so ti delavci brez dovoljenja.

4. Dejansko stanje glede računov, prejetih od družbe A. d.o.o., ni pravilno ugotovljeno. Tožnik je izpolnil vse mere skrbnosti, saj je pridobil potrdilo, da je ta družba identificirana (ID številka) za namene DDV. Potrdilo je bilo opremljeno z žigom davčnega organa in podpisano. Tako tožnik ni mogel dvomiti v njegovo verodostojnost. Tožnik je prav zaradi svoje skrbnosti zahteval listino o ID za DDV. Dejstvo je, da je bilo to potrdilo očitno ponarejeno, kar pa ne more biti v škodo tožnika. Na potrdilu je navedeno, da ga je zavezanec zahteval na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), katerega vsebino navaja. Davčni organ je dolžan izdajati potrdila na zahtevo stranke. Ta potrdila imajo značaj javne listine. Toženka je tožnika 27. 10. 2008 obvestila, da družba A. d.o.o. nima ID številka za DDV. Navedena družba je lažno izročala potrdila svojim partnerjem. Da je potrdilo lažno pa tožnik ni mogel vedeti. V letu 2008 tudi ni bilo mogoče na spletnih straneh preverjati ID številke za DDV. Tožnik ni bil neskrben. Neutemeljene so navedbe toženke, da Pogodba tožnika o sodelovanju z navedeno družbo ne vsebuje natančnih navedbo vrste del, ampak le splošen opis, ter da ne vsebuje cen, in ni v skladu z Obligacijskim zakonikom. Za potrebe uveljavljanja pravice do odbitka DDV po nobeni zakonodaji ni potrebno sklepati pogodb o sodelovanju in voditi gradbenih dnevnikov, izdajati naročilnic in podobno. Gre za obligacijska razmerja, ki so v okviru avtonomije gospodarskih subjektov. Toženka pa je od tožnika zahtevala račune iz leta 2007, ki ni bil predmet DIN. Neutemeljena je navedba toženke, da je tožnik zavajal davčni organ in sodišče in prikrival dejansko stanje. Tožnik ni vedel, da družba A. d.o.o. nima veljavne ID za DDV in je zaupal prejetemu potrdilu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe – preglednica 1 izhajajo računi iz leta 2007, ki jih tožnik nikoli ni predložil in tudi ni izkazano, da bi na njihovi podlagi uveljavljal pravico do odbitka DDV. Tožnik pa tudi ni mogel vedeti, da posluje z družbo tipa „missing trader“.

5. Pri presoji tožnikove Pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo E. d.o.o. velja avtonomija pogodbenih strank po Obligacijskem zakoniku. Kršitev obligacijskih razmerij ne more imeti sankcije na davčnem področju in iz njih se tudi ne more izpeljati obstoj subjektivnega elementa tožnika (najem druge delovne sile in evidence o opravljenih storitvah). Napačen je zaključek toženke, da so sporna dela opravili delavci tožnika in delavci H. s.p., ter da je podan tožnikov subjektivne element. Iz citiranega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik sam s svojimi delavci ni mogel opraviti spornih del, brez angažiranja podizvajalcev, kar velja tudi za H. s.p. Navaja izpovedbo M.M., zaposlenega pri družbi E. d.o.o. v predhodno navedenem kazenskem postopku. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Tožnik tudi ni pridobil gotovine s svojim načinom poslovanja. Navajanje toženke ni podkrepljeno z nobenim dokazom. Družba E. d.o.o je plačala tožniku za storitve od januarja do septembra 2008 za dejansko opravljeno. Navaja svoje izdane račune navedeni družbi za čiščenje poslovnih prostorov in za gradbena dela v letu 2008 (str. 17 in 18 tožbe).Vsa naročena dela pri družbi E. d.o.o. ni mogel opraviti tožnik sam, zato je pritegnil podizvajalce, kar je običajen način dela.

6. Z družbo A. d.o.o. je sklenil Pogodbo o poslovnem sodelovanju 10/07, katere predmet so bila pomožna dela v gradbeništvu in druga pomožna dela, čiščenje prostorov, elektromontaža, posojanje delavcev itd. Za ta dela je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. račun 02/2008 in tudi potrdilo o ID številki te družbe, v katerega ni mogel podvomiti. Davčni organ zmotno meni, da je gradbeni dnevnik nepopolen, ne da bi navedel, na kakšni pravni podlagi bi moral biti izdan, glede na to, da gre za čiščenje prostorov in pomožna gradbena dela. V nadaljevanju pojasni okoliščine po posameznih računih, ki jih je izdala družba A. d.o.o.: 02/08, 382/08, 492/08, 393/08, 403/08, 3/08, 313/08, 318/08, 32/08, 323/08 in 363/08 (od strani 18 do 51 tožbe). Gre za pomožna dela, za katera ni potrebno voditi gradbenih dnevnikov. Izvajalec storitev zaračunava storitve naročniku mesečno, glede na število opravljenih ur. Ni podano neskladje med zaračunanimi storitvami podizvajalca in storitvami, ki jih je zaračunal tožnik svojim naročnikom (družba E. d.o.o.), saj ni šlo za iste storitve (stran 20 in 21 tožbe) Tožnik svojemu podizvajalcu tudi ni plačal več, kot je sam zaračunal končnemu kupcu (stran 21 in 22 tožbe). Glede delavcev navedenih v gradbenih dnevnikih, ki jih toženka poimensko navaja, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Gre za delavce drugih podizvajalcev, kar potrjuje izpovedba priče J.J. Ne drži ugotovitev, da je tožnik s spornimi računi storitve prefakturiral delno preko družbe N. d.o.o., delno preko H. s.p., kar obrazloži. Da pri družbi E. d.o.o. ni vodil evidence H., izhaja iz izpovedbe direktorja J.J. (strani 23 in 24 tožbe). Družba A. d.o.o. morda res ni imela uradno zaposlenih delavcev, vsekakor pa je delavce imela. Tožnik pa je imel zaposlene le 3 gradbene delavce in tako ni možno, da bi v letu 2008 sam izvedel vseh naročenih del. Tožnik tudi ni sam ponarejal dokumente o evidenci opravljenih ur delavcev. Iz izpovedbe priče M.M. izhaja, da so se delavci sami vpisovali in da je gradbene dnevnike vodil M.M. iz družbe E. d.o.o. Dejansko stanje v tem delu je nepopolno ugotovljeno. Tožnik tudi ni izdajal dvojnih računov, kot to navaja toženka, kar obrazloži (strani 27 in 28 tožbe). Dela na betonski ograji na objektu v Lenartu niso bila končana v letu 2007, kot to navaja toženka, ki si te ograje sploh ni nikoli ogledala. Storitve O.O. in družbe A. d.o.o. niso bile iste (strani 40 in 41 tožbe). Dela za naročnika P.P. s.p. so se opravljala od februarja do avgusta 2008 in je zanje bilo izdanih za 171.751,29 EUR računov. Toženka napačno ugotavlja, da je dela opravil tožnik in delavci H. s.p., za kar ne predloži dokazov. Slednji je imel v letu 2008 veliko dela, saj je samo z naročnikom R. d.d. ustvaril za 2 milijona EUR prometa (stran 48 tožbe). Davčni organ ni pravilno ugotovil kakšno je običajno poslovanje tožnika v razmerju izvajalec-naročnik in izvajalec-podizvajalec. Očitki glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja so navedeni na straneh 49 in 51 tožbe.

7. Tožnikovi ugovori glede računov, prejetih od B. d.o.o.: 211, 216, 209 so razvidni na straneh 52 do 58 tožbe. Navedena družba je bila registrirana leta 2006, direktor S.S. se je odselil na Slovaško, kar kaže na dejstvo, da je ta družba imela tudi delavce iz Slovaške, ki niso bili uradno prijavljeni. Tožnik je pridobil potrdilo, da je ta družba zavezanka za DDV in mu ni mogoče očitati neskrbnosti. S to družbo je imel sklenjeno letno pogodbo o poslovnem sodelovanju. Računi za storitve v Lenartu in Sežani so verodostojni, kar obrazloži. Neskladja med zaračunanimi urami ni bilo. Dejstvo, da se tožnik ne more spomniti imena direktorja družbe B. d.o.o., pa ne more iti v njegovo breme. Glede fiktivnosti računa za delo na objektu Vir pri Domžalah predlaga zaslišanje P.P. s.p. Ugovori zoper ugotovljen subjektivni element tožnika pa so navedeni na straneh 57 in 58 tožbe.

8. Tožnikovi ugovori glede prejetih računov družbe C. d.o.o.: 11, 12, 14, 16 so razvidni na straneh 58 do 66 tožbe. Navedena družba je v letu 2008 imela veljavno ID za DDV. Toženka navaja izjavo T.T., ki trdi, da ni podpisal pogodbe o poslovnem sodelovanju in tudi nobene druge listine. Iz vpisa družbe v sodni register pa je razviden vpis te osebe kot direktorja družbe. Sporni računi so bili izdani na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Gradbena dela v Sežani za naročnika G. d.d. je izvajal podizvajalec C. d.o.o., elektroinstalacije pa družba T. d.o.o. Dela so bila zaračunana z začasnimi situacijami, ki jih navaja. Dela je opravljal tudi U.U. s.p., kar izhaja iz začasnih situacij. Njegov račun tožnik nima dvakrat evidentiran, kot to navaja toženka. Pri računu 12 pa je šlo za pisno napako glede datumov na gradbenih dnevnikih, saj je logično, da posla v vrednosti 90.000,00 EUR ni mogoče opraviti v treh dneh. Ugovori glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja so navedeni na straneh 65 in 66 tožbe.

9. Tožnikovi ugovori glede prejetih računov od družbe D. d.o.o.: 47/2008 in 50/2008 so razvidni na straneh 66 do 69 tožbe. Toženka je zaslišala K.K., ki je izjavil, da ni kontaktiral z H. da družba ni oglaševala storitev, da ni imel delavcev in da je bil zastopnik te družbe na zahtevo in po navodilih L.L. Tožnik v nadaljevanju navaja dejstva iz zapisnika o zaslišanju K.K., ki vzbujajo dvom v resničnost te izjave. Predlaga zaslišanje direktorja družbe D.d.o.o. 10. Tožnik sklepno (stran 69 do 87 tožbe) navaja, da je davčni organ v ponovljenem postopku presojal svoje ugotovitve le na podlagi gradbenih dnevnikov in naročilnic ter na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju. Ugotovitve pa so zmotne, tako glede vsebine listin, kot glede obveznosti sestavljanja listin. V predhodnem postopku toženka ni imela pripomb glede formalne popolnosti računov, pa tudi sicer te ugotovitve niso obrazložene. S spornimi računi so bile zaračunane storitve, za katere ni obstajala obveznost voditi gradbenih dnevnikov, saj je šlo za za kabelsko kanalizacijo, izkop, zasip, polaganje cevi, kar se ne šteje za gradnjo ali rekonstrukcijo. V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da so bila dela opravljena, vendar ga niso opravile družbe, ki so za ta dela izdale račune. Tožnik je v predmetnem postopku priložil dokaze, iz katerih izhaja, da so sporne storitve opravile predmetne družbe in zanje izdale račune, vendar pa niso imele uradno zaposlenih delavcev. Dejansko stanje, ugotovljeno z izpodbijano odločbo, je povsem drugačno kot s prvotno odločbo, ki je bila odpravljena. Toženka ni sledila napotkom iz sodbe Upravnega sodišča RS IU 527/2017-8 z dne 2. 7. 2013. Ne drži ugotovitev, da so sporne storitve opravili delavci tožnika oz. delavci H. s.p. Sklicuje se na obe izvedenski mnenji I.I., iz katerih izhaja, da navedena subjekta nista mogla sama opraviti vseh spornih del s svojimi zaposlenimi in s svojo opremo. Pritožbeni organ pa se do pritožbenih navedb ni opredelil in je s tem kršil tožnikovo pravico do pritožbe. Tožnik je dela izvajal za naročnika P.P. s.p. na podlagi letne pogodbe 02/K/2008. Pogodbe z enako vsebino je tožnik sklenil s svojimi podizvajalci: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Od tožnika je P.P. s.p. prejel v letu 2008 skupaj 6 računov v skupnem znesku 230.603,06 EUR, ki jih navaja. Gre za račune za dela na objektih Divača, Koper, Velenje in druga dela, za katera je tožnik prav tako predložil gradbene dnevnike. Ker davčni organ te račune šteje za verodostojne, bi moral enako obravnavati tudi ostale sporne račune. Dela je opravljal tudi za naročnika V. d.o.o. Dela na severni tribuni nogometnega stadiona so bila izvedena le na podlagi ponudbe, v čemer pa davčni organ ni videl nič spornega. Tudi gradbeni dnevniki v tem primeru so bili enako pomanjkljivi. Na podlagi ponudbe je tožnik v letu 2008 opravil v obdobju manj kot en mesec za 90.000,00 EUR del in v tem času tudi opravljal dela za druge naročnike, kar je bilo brez angažiranja dela podizvajalcev, neizvedljivo. Glede na načelo materialne resnice, bi moral davčni organ ugotoviti, kdo je potem opravil ta dela in angažirati izvedenca gradbene stroke. Tožnik je v letu 2008 opravljal dela tudi za naročnika družbo G. d.d. Na podlagi pogodb z dne 9. 5. 2008 in 20. 11. 2007 je izvajal električno inštalacijska dela in gradbena dela. Gradbena dela je tožnik izvedel s podizvajalci - s spornimi družbami in o tem vodil ustrezne gradbene dnevnike. Elektroinstalacije pa je izvedla družba T. d.o.o. Gradbeni dnevniki so priloženi računu, ki ga je tožnik izdal družbi G. d.d. Davčni organ sklepa na fiktivnost računov brez utemeljitve in navedbe dokazov. Iz ponudbe in plačila družbi G. d.d. je razvidno, da je bilo delo dejansko opravljeno. Tudi ti računi ne vsebujejo vseh predpisanih sestavin, a so za davčni organ vseeno verodostojni. Glede na obseg dela, pa ga tožnik ni mogel opraviti sam. Obseg dela je razviden iz začasnih situacij, ki jih je tožnik izdelal za naročnika in iz gradbenih dnevnikov. Na podlagi celotne dokumentacije bi lahko izvedenec gradbene stroke podal mnenje ali so bila navedena dela opravljena in ali je mogoče šteti, da ga niso opravili podizvajalci tožnika.

11. Davčni organ je kršil načelo zakonitosti, materialne resnice, sorazmernosti, gotovosti in davčne nevtralnosti, kar obrazloži (strani 77 in 78 tožbe). Če davek ni bil plačan, bi moral davčni organ začeti z izvršbo (143. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ meni, da gre za navidezne posle v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2. Ne gre za navidezne posle, saj je nekdo delo moral opraviti. Šlo je za velike projekte, ki jih tožnik s svojimi zaposlenimi ni zmogel sam izvesti. Nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, kar obrazloži. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel razlogov, zaradi katerih meni, da je podan tožnikov subjektivni element in da je šlo za goljufijo. Povsem napačno ugotavlja, da je sporne račune pisal H. Iz izpovedbe direktorja K.K. izhaja, da jih je podpisal on sam. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za ugotovitev tožnikovega subjektivnega elementa in ji tako manjka ustrezna obrazložitev ter je ni mogoče preizkusiti. Tožnikovega vedenja – subjektivnega elementa tudi kazensko sodišče ni ugotovilo, kljub temu, da je ta postopek tekel prav zaradi spornih računov. Tožnik ni vedel, da s spornimi transakcijami sodeluje pri davčni utaji. Ravnal je z vso potrebno skrbnostjo. Predmetne posle je opravljal kot je bila tudi sicer njegova običajna praksa, od podizvajalcev je pridobil potrdila o ID številki za DDV, prejel je popolne račune z vsemi sestavinami in posle opravljal v skladu s Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Pomanjkljivo izpolnjeni gradbeni dnevniki pa še ne izkazujejo tožnikov subjektivni element. Tožnik ni mogel vedeti, da imajo sporne družbe zaposlene delavce na črno, saj so imele za izvedbo del potrebno opremo in sredstva. Tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti. Gradbenih dnevnikov za sporne storitve tudi ni bil zavezan voditi, saj tudi iz pogodb o poslovnem sodelovanju izhaja, da ni šlo za gradnjo ali rekonstrukcijo. Davčni organ ni preveril subjektov, ki jim je izdal ID številko za DDV. Svoje odgovornosti pa ne more prevaliti na tožnika. Tožnik tudi ne more trpeti škodljivih posledic zaradi ponarejenega potrdila o ID številki za DDV družbeA. d.o.o. in tudi ni imel razlogov za dvom v to potrdilo. Podatkov o uradno zaposlenih delavcih in o stanju na TRR tožnikovih poslovnih partnerjev pa tožnik ni mogel pridobiti. Države članice EU ne smejo nalagati dodatnih obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, kar pa je toženka v danem primeru storila s tem, ko tožniku nalaga, da mora voditi popolne gradbene dnevnike in da so vse listine pred izdajo računa perfektne, kar pa zakon ne zahteva. Nesorazmerno je davčnim zavezancem naložiti odgovornost za primanjkljaj v davčnih prihodkih zaradi goljufij tretjih oseb. Ni pravilno, da se prevali vso odgovornost za plačilo DDV na tožnika, namesto, da bi davčni organ preprečeval davčne utaje. Tožnik poudarja, da v zvezi s spornimi posli razpolaga poleg računa tudi naročilnico in pogodbo o poslovnem sodelovanju, iz katerih jasno izhaja vrsta in količina storitve, razpolaga pa tudi z izvedenskima mnenjema in z izpovedbami prič v kazenskem postopku. Ne glede na navedeno, pa je veljavno tudi ustno naročilo storitev. Vsa sporna dela so bila opravljena in tudi plačana.

12. Tožnik izpodbija zamudne obresti, odmerjene v višini 4.763,89 EUR, saj ni prišel v zamudo in je davek pravočasno plačal. Davčni organ je na podlagi sklepa o izvršbi z dne 30. 4. 2010 v celoti izterjal dolg v višini 103.226,28 EUR in zato odpravil sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 29. 7. 2009. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala z odtegnitvijo zneska 103.226,28 EUR. Izpodbijana odločba je nezakonita. Tožnik zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16. 7. 2009 do plačila, saj je za plačilo navedenega zneska moral najeti kredit v višini, ki jo navaja in na strani 86 tožbe zahteva povrnitev navedenih zneskov. Zahteva tudi povrnitev stroškov za obe izvedenski mnenji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 dalje do plačila (za kar prilaga račun). Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in tožbi po opravljeni glavni obravnavi ugodi ter izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa razveljavi in odpravi (pravilno odpravi opomba sodišča), toženi stranki pa tudi naloži plačilo zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz točke 3 na strani 87 tožbe, kakor tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse pod izvršbo.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitev odločb davčnega in pritožbenega organa in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

16. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali gre tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV, ki jo je uveljavljal za davčno obdobje od januarja do vključno oktobra 2008 na podlagi računov, s katerimi so mu bile zaračunane različne storitve, ki se večinoma nanašajo na čiščenje prostorov, prevozne in gradbene storitve (izdelava ograje, vlečenje optičnih kablov, izkop jarka, polaganje betonskih korit DBK, izdelava betonskega skladišča, elektro jaška itd. na različnih objektih), izdale pa so jih družbe A. d.o.o. (11 računov), B. d.o.o. (3 računi), C. d.o.o. (4 računi) in D. d.o.o. (2 računa).

17. Uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je vezano na izpolnjevanje pogojev, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-11 in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi (v nadaljevanju tudi subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.

18. Sodišče SEU je tudi že presodilo, da ima prejemnik računa pravico do odbitka DDV, čeprav je izvajalec storitev davčni zavezanec, ki ni registriran za namene DDV, če računi za opravljene storitve vsebujejo vse podatke, ki jih zahteva člen 226 Direktive 2006/112, zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je izdala te račune in vrsto storitev (glej sodbo SEU v zadevi Gábor Tóth, C-324/11, točka 32). Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka (enako tudi sodba SEU v zadevi Dankowski, C-438/09, točka 38). Glede na navedeno na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati navajanje tožnika glede lažnega potrdila o ID za DDV družbe A. d.o.o. 19. V skladu z napotki sodišča iz sodbe Upravnega sodišča RS IU 527/2017-8 z dne 2. 7. 2013 je davčni organ organ po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovil ter tudi povsem konkretno obrazložil razloge, zaradi katerih meni, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

20. Tudi po presoji sodišča računi družbe A. d.o.o. 02/08, 382/08, 323/08, 403/08, 313/08 in 363/08 ne izpolnjujejo formalnih pogojev, saj ne vsebujejo zakonsko določenih sestavin in iz njih tudi po presoji sodišča ni razviden obseg in vrsta storitve, kar tudi ne izhaja iz priloženih gradbenih dnevnikov in tudi ne iz naročilnic (82. člen ZDDV-1). Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh davčnih organov. Navajanje tožnika, da ni šlo za gradbena dela in tudi ne za rekonstrukcijska dela, ter da tožnik ni bil dolžan voditi gradbenih dnevnikov, na pravilnost odločitve nima vpliva. Sodišče se prav tako strinja z dokazno oceno davčnih organov glede obveznih sestavin računov 209 in 216, ki jih je izdala družba B. d.o.o, kakor tudi glede računa 12, ki ga je izdala družba C. d.o.o. Ker so predhodno navedeni računi nepopolni do take mere, da njihov preizkus tudi po presoji sodišča ni možen, in s tem tudi ni možno preizkusiti pravilnost izračuna DDV tožniku na podlagi tako pomanjkljivih računov ne gre pravica do odbitka DDV, že iz razloga, ker ne izpolnjujejo formalnih pogojev. Tožnik v tožbi temu sicer nasprotuje, vendar sodišča ne prepriča s svojimi ugovori, ki jih tudi sicer ne izkaže. 21. Ni sporno, da je tožnik z H. s.p. povezana oseba, saj je edini družbenik in zakoniti zastopnik tožnika H. Iz listin upravnega spisa pa tudi po presoji sodišča izhaja, da se njuno poslovanje prepleta in gre tako za posle med povezanima osebama, za katere pa vedno ekonomske zakonitosti ne veljajo. Po presoji sodišča sta davčna organa navedeno dejstvo tudi pravilno upoštevala. To pa ni bil edini razlog za sprejem izpodbijane odločitve. V konkretnem primeru je po presoji sodišča davčni organ v predmetnem postopku tudi pravilno ugotavljal, ali ravnanje tožnika oz. tožnikov način poslovanja s spornimi družbami kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti (pravica do odbitka vstopnega DDV) oz. na utajo davkov.

22. Iz prakse SEU izhaja, da je v primerih, kot je obravnavani, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gosposkega subjekta v dobavni verigi (sodba SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Tudi po presoji sodišča so v predmetni zadevi izkazane objektivne okoliščine, ki so obširno navedene v obrazložitvi odločbe davčnega organa (med drugim na straneh 72 do 75 obrazložitve) in pritožbenega organa (na straneh stan 41 in 42), iz katerih tudi po mnenju sodišča izhaja, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja neupravičeno pridobitev davčne ugodnosti (kar odbitek vstopnega DDV nedvomno je). Pri ocenjevanju tožnikovega subjektivnega elementa je po presoji sodišča davčni organ z natančno navedbo in analizo vseh ugotovljenih okoliščin na strani tožnika ter njihove povezanosti v smiselno celoto pravilno obrazložil, zakaj sklepa, da je tožnik za davčno goljufijo vedel ali bi vsaj moral vedeti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajajo okoliščine, zaradi katerih davčni organ tožniku očita, da predmetnih poslov ni opravljal s potrebno skrbnostjo. Tožnik sam je izjavil, da je H. prišel v kontakt z direktorjem družbe A. d.o.o., J.J. v gostinskem lokalu, kjer mu je slednji predlagal, da naj najame njegove delavce, ki jih ima iz Slovaške. Delavce je tožnik naročal kar po telefonu. Tožnik se ni srečal z odgovorno osebo te družbe, njenega imena se ne sponi, niti ni pridobil podatkov o izvajalcih del na gradbišču, s to družbo ni imel nobene poslovne korespondence, ni preveril sedeža te družbe niti njene bonitete. O tej družbi ni predhodno pridobil nobenih referenc, pa je z njo vseeno prvič pričel posloval v v letu 2008 in z njo sklepati posle visokih vrednosti. Kot dober gospodarstvenik bi tudi po presoji sodišča moral prepoznati, da je potrdilo o ID številki za DDV družbe A. d.o.o. v dveh jezikih in se oblikovno precej razlikuje od običajnih potrdil. S to družbo je tožnik sklenil zelo splošno pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki se bistveno razlikuje od pogodb, ki jih je sicer sklepal z drugimi poslovnimi subjekti (npr. E. d.o.o., V.). Opis del v tej pogodbi je zelo splošen: pomožna dela v gradbeništvu, druga pomožna dela, elektromontaža, čiščenje prostorov in posojanje delavcev. Pogodba ne določa cene in tudi ne načina izračuna cene storitev, ne določa rokov in tudi ne garancij. Pisne naročilnice, s katerimi je tožnik zaračunal storitev in naj bi jih pošiljal po pošti prav tako ne vsebujejo navedbe cene. Enako pogodbo je imel tožnik sklenjeno tudi H. s.p. Po drugi strani je imel tožnik sklenjene pogodbe s svojim naročnikom, družbo E. d.o.o., v katerih se je zavezal, da bo odgovoren za vso škodo, ki jo bodo povzročili njegovi delavci, pri tem pa sploh ni vedel, kateri delavci storitve izvajajo in je najemal neznano delovno silo pri družbi A. d.o.o. Takšno ravnanje tudi po presoji sodišča nikakor ni skrbno. Tudi v primeru reklamacij se tožnik lahko ekskulpira le z verodostojnimi listinami. Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami davčnega organa glede vsebine pogodbe o poslovnem sodelovanju, navedenih na straneh 12 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik tudi po mnenju sodišča ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ob upoštevanju dejstva, da je v letu 2008, kot to navaja tudi sam v tožbi, izvajal projekte za velike zneske npr. za G. d.d. za kar 90.000,00 EUR in je za kvalitetno in pravočasno izvedbo posla svojim naročnikom tudi odgovarjal. Poleg navedenega sprejemanje računov, ki ne vsebujejo bistvenih elementov (opisa vrste in obsega storitev) in nepopolnih gradbenih dnevnikov in naročilnic so tudi okoliščine, ki kažejo, da tožnik pri poslu ni bil dovolj skrben. Takšne račune bi moral tožnik zavrniti in zahtevati njihovo popravo. Sam tožnik pa je svojim partnerjem izdajal račune, ki so vsebovali vse predpisane elemente. Tudi dejstvo, da v nekaterih primerih posel ni sledil ekonomski logiki in je tožnik za storitev plačal podizvajalcu več, kot je sam prejel plačil od svojega naročnika, kaže na dejstvo, da tožnik ni bil skrben. Kot dober gospodarstvenik bi se moral s svojimi partnerji zlasti pri poslih večje vrednosti pisno dogovoriti in natančno pisno določiti vrsto storitev in tudi ceno ter pogoje. Res je, da na področju obligacijskih razmerij velja pogodbena svoboda, vendar takšen način sklepanja pogodb in izvajanja poslov ne kaže na potrebno skrbnost tožnika. Res je tudi, da kršitev obligacijskih razmerij ne more imeti sankcije na davčnem področju, in se iz njih tudi ne more izpeljati obstoj subjektivnega elementa tožnika, kot to ugovarja tožnik v tožbi, je pa vsekakor eden od indicev, ki kaže na dejstvo, da tožnik pri svojih poslih ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Kontakte z družbo B. d.o.o. je tožnik navezal tako, da sta dve neznani osebi prišli na tožnikov sedež in mu ponudili izvedbo gradbene storitve. H. se ne spomni imena direktorja, naročilnico za gradbena dela so pošiljali po pošti, kdo je bil vodja teh delavcev se tožnik ne spomni. V kontakt z družbo C. d.o.o. pa je H. prišel preko Salomonovega oglasnika, dela je naročal po telefonu nekemu Z. Pogodbe o poslovnem sodelovanju z zelo splošnim opisom del, brez navedbe cene, je tožnik sklepal tudi z ostalimi spornimi družbami in o njih prav tako ni pridobil niti osnovnih informacij, referenc, imen zakonitih zastopnikov ni poznal, ne razpolaga z nobeno korespondenco. Tudi po presoji sodišča zgolj preverjanje veljavne ID številke za DDV za poslovnega partnerja ne zadostuje.

23. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je izpolnil vse mere skrbnosti, ker je pridobil potrdilo, da je družba identificirana (ID številka) za namene DDV. Za iste storitve so se pojavili tudi dvojni gradbeni dnevniki, davčnemu organu so bili predloženi dvojni računi z isto zaporedno številko in z različnimi podatki. Tudi po mnenju sodišča takšen način poslovanja tožnika ni običajen in odstopa od običajne tožnikove prakse in poslovanja z drugimi poslovnimi subjekti, kot sta to E. d.o.o. in G.d.d., kar davčna organa tudi pravilno navedeta (npr. stran 41 obrazložitve pritožbenega organa). Tudi po presoji sodišča so na strani tožnika podani objektivne okoliščine in številni indici, ki jih davčna organa tudi obširno navajata in iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo zlorabo sistema DDV. Vse navedene objektivne okoliščine kažejo, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Tožniku gre tudi po presoji sodišča očitek, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, s katero bi lahko prepoznal, da gre za sumljive posle. Tako je neutemeljen ugovor tožnika, da je ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika s tem, ko je preveril ID za DDV spornih družb. 24. Po povedanem je v obravnavani zadevi tožniku mogoče očitati subjektivni element oz., da v transakcijah z družbami A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. ni bil dobroveren. V konkretnem primeru se tožniku ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah lahko očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja tega računa. Po mnenju sodišča je tako pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so jih izdale družbe družbami A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. (enako stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 229/2012 z dne 11. 10. 2012).

25. Po presoji sodišča je tožnikov ugovor o neobrazloženosti izpodbijane odločbe neutemeljen, saj ima slednja po mnenju sodišča vse elemente, kot jih zahteva 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in jo je tudi možno preizkusiti. Davčni organ je obsežno in argumentirano navedel razloge in opisal okoliščine in indice na strani tožnika, zaradi katerih meni, da je podan tožnikov subjektivni element in tudi vse razloge za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Opredelil se je do tožnikovih pripomb na zapisnik in izvedel tudi pravilno dokazno oceno predloženih listin. Pritožbeni organ se je v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredelil do tožnikovih pritožbenih ugovorov, tako je neutemeljen tožnikov ugovor, da je bila kršena tožnikova pravica do pritožbe.

26. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je bilo kršeno načelo sorazmernosti in da je nesorazmerno davčnim zavezancem naložiti odgovornost za primanjkljaj v davčnih prihodkih zaradi goljufij tretjih oseb. V danem primeru gre namreč tožniku očitek, da pri svojih poslih ni ravnal s potrebno skrbnostjo in da so na njegovi strani izkazane takšne objektivne okoliščine, ki izkazujejo tožnikov subjektivni element zaradi česar tožniku ne gre pravica odbitka DDV. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid pa izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Le z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Le z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj.

27. Glede tožbenega ugovora, da je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajala dejstva in dokaze, ugotovljene v postopku DIN pri družbah A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., pri katerih tožnik ni sodeloval, pa sodišče meni, da slednje na pravilnost odločitve ne vpliva, saj toženka svoje odločitve ni oprla na ta dejstva in okoliščine, marveč ne objektivne okoliščine na strani tožnika, na podlagi katerih izhaja očitek, da tožnik ni ravnal z vso potrebno skrbnostjo in je podan tožnikov subjektivni element. 28. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da so zamudne obresti, ki so bile odmerjene v višini 4.763,89 EUR napačno odmerjene, ker sploh ni prišel v zamudo in je davek pravočasno plačal. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, so obresti pravilno odmerjene na podlagi 95. člena ZDavP-2 in je njihovo odmero in višino pravilno obrazložil in pravno utemeljil na straneh 43 in 44 obrazložitve svoje odločbe.

29. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka, ki jih zatrjuje tožnik v pritožbi in tožbi. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku ves čas sodeloval. Prejel je zapisnik o DIN in nanj podal pripombe, na katere je davčni organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo in je tudi imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil pravilno dokazno oceno, s katero se sodišče v celoti strinja. Tudi po presoji sodišča za pravilno odločitev v predmetni zadevi imenovanje izvedenca, cenilca gradbene stroke, ki naj bi potrdil, da obravnavanih poslov tožnik v letu 2008 ni mogel izvesti sam, brez angažiranja podizvajalcev, na pravilnost sprejete odločitve nima vpliva. Glede tega tožnikovega dokaznega predloga, danega že v postopku DIN, se je pravilno opredelil že pritožbeni organ na strani 38 obrazložitve, ki se je tudi pravilno opredelil do izvedeniških mnenj izvedenca gradbene stroke, ki ju je predložil tožnik v pritožbi. Sodišče pa še pripominja, da v predmetni zadevi tožniku ne gre očitek, da delo ni bilo opravljeno, prav tako tudi ne, da je dela opravil tožnik sam (pri čemer na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, kdo je obravnavane storitve opravil). Glavni očitek, ki gre tudi po presoji sodišča tožniku je, da ni bil ustrezno skrben in da so na njegovi strani podane takšne objektivne okoliščine, ki tudi po mnenju sodišča kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo zlorabo sistema DDV. Bistveno v obravnavani zadevi je dejstvo, da tožnik ni izpolnil zakonsko predpisanih pogojev, ki morajo biti podani za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Čim pa je temu tako, tožniku že iz tega razloga ne gre pravica do odbitka DDV, saj je v zadevi podan tožnikov subjektivni element. Tožnik že zaradi tega ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev iz prvega odstavka 63. člena in prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do odbitka DDV (točka 4 navedena v točki 17 obrazložitve te sodbe). Na strani tožnika so bile nesporno ugotovljene takšne objektivne okoliščine in indici, iz katerih tudi po presoji sodišča izhaja, da pri obravnavanih poslih tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo in je vedel oz. bi vsaj lahko vedel, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo davčno utajo. Na obstoj teh okoliščin tudi ne more vplivati predlagano zaslišanje priče J.J., ki je bil v obravnavanem obdobju direktor družbe A. d.o.o., sedaj pa se nahaja v zaporu, pri čemer tožnik niti ne navede, o katerih dejstvih naj bi predlagana priča izpovedala in kako bi to lahko vplivalo na ugotovljen tožnikov subjektivni element. Tožnik v tožbi predlaga tudi svoje zaslišanje, zaslišanje predstavnika družbe X. d.o.o., katerega imena ne navede, zaslišanje O.O. kot predstavnika O.O. s.p., zaslišanje predstavnikov družbe E. d.o.o., katerih imen ne navede, zaslišanje P.P. in zaslišanje direktorja družbe D. d.o.o. Sodišče tudi ta dokazni predlog kot nesubstanciran zavrača, saj tožnik ne navede dejstev, o katerih naj bi predlagane priče izpovedale in kako bi te izpovedbe lahko vplivale na ugotovljen tožnikov subjektivni element. Tožnik pa razen splošnih trditev, da je bil dobroveren in da se je pozanimal o ID številkah za DDV spornih družb, svoje dobrovernosti in skrbnosti v postopku ni izkazal. Pri tem sodišče pripominja, da je dokazno breme v davčnem postopku na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani tožnika.

30. Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, ki je naveden tudi v točki 17 obrazložitve te sodbe. Če pa takšnega računa davčni zavezanec nima, tudi po presoji sodišča na podlagi takšnega računa ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se z njim sodišče v celoti strinja. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 predvideva ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, točka 22). V predmetni zadevi pa so po povedanem prav listine (ustrezen račun, izdan v skladu z določbo 82. člena ZDDV-1) formalen pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih dokaznih predlogov.

31. Po povedanem po presoji sodišča davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Navedene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (na seji senata), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

33. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.