Jedro

Niti zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92), niti kakšen drug zakon ne daje podlage za začasno priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zakon pri določanju pogojev za pridobitev te pravice ne razlikuje med zakonitim in nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, saj zakonito prenehanje predpostavlja. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ima zavarovanec zagotovljeno sodno varstvo po delovnopravnih predpisih, s tem pa posredno tudi socialno varnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 23.6.1992, s katero je bil tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zavrnjen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri zasebni delodajalki zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja z odpovednim rokom 30 dni po prejemu pisnega odpravka sklepa, ker je odklonila razporeditev na drugo delovno mesto. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v šesti alinei 1. odstavka 19. člena določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odklonitve razporeditve na drugo delovno mesto. Tožničine pritožbene navedbe glede dejstev in okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, sodijo v okvir delovnih sporov, za reševanje katerih so pristojna sodišča združenega dela, ne morejo pa biti predmet upravnega postopka. Pritožba torej ni utemeljena.

Tožnica s tožbo uveljavlja tožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe določil materialnega prava. Tožnici je delovno razmerje prenehalo nezakonito, zato je dne 19.3.1992 vložila pri pristojnem sodišču združenega dela predlog za sodno varstvo. Sodišče spornega razmerja še ni obravnavalo. Tožnica meni, da bi upravni organ glede pravice do denarnega nadomestila lahko izdal vsaj začasno odločbo ter na tak način omogočil tožnici in njeni družini socialno in materialno eksistenco. Upravni organ bi moral upoštevati, da v današnji ekonomski in politični situaciji marsikateri delavec izgubi svojo zaposlitev tudi na nezakonit način. Vsaj za vmesno obdobje, do končanja delovnega spora, bi moral odločiti v prid delavca, kajti le tak način odločanja bi pomenil premostitev materialne oziroma socialne krize prizadetega. Ker ta vidik v izpodbijani odločbi ni bil upoštevan, tožnica meni, da je bilo materialno pravo uporabljeno v njeno škodo, zato smiselno predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri zasebni delodajalki zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je na to sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabila materialni predpis s tem, da se v izpodbijani odločbi sklicuje na 6. alineo 1. odstavka 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/19 in 12/92), ki zavarovancu odreka pravico do denarnega nadomestila, če mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odklonitve razporeditve na drugo delovno mesto. Vendar je ob ugotovljenem dejanskem stanju odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna, kajti ZZZPB v 10. alinei 1. odstavka 19. člena tudi določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Materialni predpis je bil torej v izpodbijani odločbi uporabljen nepravilno, vendar ne v smislu, kot ga s tožbo uveljavlja tožnica. Niti ZZZPB niti kakšen drug zakon namreč ne daje podlage za začasno priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To pravico lahko uveljavi zavarovanec, če izpolnjuje z navedenim zakonom določene pogoje. Zakon pri določanju pogojev ne razlikuje med zakonitim in nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, saj zakonito prenehanje predpostavlja. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ima zavarovanec zagotovljeno sodno varstvo po delovnopravnih predpisih, s tem pa posredno tudi socialno varnost. Premostitvenega denarnega nadomestila za te primere pa ZZZPB ne pozna, zato tožnica s tožbenim ugovorom nepravilne uporabe materialnega predpisa po navedenem ni mogla uspeti. Tožbenega ugovora zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnica podrobneje ne obrazlaga. Kolikor ga utemeljuje z navajanjem dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti in zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa, ima tožena stranka prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da gre za okoliščine, ki so predmet delovnega spora, ne morejo pa, glede na zgoraj navedeno, vplivati na odločanje o pravici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po ZZZPB. Tožba je torej neutemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni lsit RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.