Jedro

V primeru prodaje stečajnega dolžnika ostane ločitvena pravica v veljavi, vendar pa preneha v tistem obsegu, v katerem bo uveljavljena v nadaljnjem stečajnem postopku proti stečajni masi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.051,564.836,00 SIT z zamudnimi obrestmi in tolarsko protivrednost 12,610.816,05 USD z zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge stopnje in prve stopnje se pri zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke pravilno sklicujeta na določilo petega odstavka 130. člena v poštev prihajajočega zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89), po katerem ostane ločitvena pravica v primeru prodaje stečajnega dolžnika v veljavi, vendar pa preneha v tistem obsegu, v katerem bo uveljavljena v nadaljnjem stečajnem postopku proti stečajni masi. Če se torej stečajni dolžnik proda kot celota, potem stečajni upravitelj ni mogel prodati zastavljene stvari in iz izkupička poplačati upnika. Pri prodaji dolžnika pride v stečajno maso kupnina za celotnega dolžnika in v nadaljnjem stečajnem postopku proti stečajni masi se iz nje poplačajo tudi terjatve, ki so zavarovane s hipoteko. Dokler ne pride do tega poplačila, ni mogoče nastopiti s hipotekarno tožbo proti prodanemu dolžniku. To bi bilo dopustno le, če bi pri prodaji dolžnika sklenili stečajni dolžnik in kupec s soglasjem hipotekarnih upnikov posebno pogodbo, da bo hipotekarne upnike poplačal prodani dolžnik oziroma, da bodo lahko upniki proti njemu uveljavljali realizacijo zastavljenih stvari ne glede na poplačilo iz stečajne mase.

Takšen dogovor pa v obravnavani zadevi ni bil sklenjen, kot sta to posebej ugotovili sodišči druge in prve stopnje, saj iz pogodbe o nakupu stečajnega dolžnika z dne 5.12.1991 kaj takega ne sledi, sledi pa iz nje, da so z dolžnikom bile prodane tudi vse nepremičnine, na katerih ima tožeča stranka hipoteko. Nikjer v pogodbi se tudi ne navaja, da bi naj kupnina ne zajemala cene teh nepremičnin, kot to trdi revizija.

Glede na tako pravno ureditev ločitvenih pravic v stečajnem postopku pri prodaji dolžnika sta sodišči druge stopnje in prve stopnje morali ugotoviti, ali je tožeča stranka dobila poplačilo svojih terjatev in v kolikem obsegu v stečajnem postopku proti stečajni masi. Pri tem sta ugotovili, da je stečajni upravitelj prerekal terjatve tožeče stranke, zavarovane z uveljavljano hipoteko, in da so še vedno predmet številnih pravdnih postopkov, ki še niso pravnomočno rešeni.

Tako je utemeljen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da se še ne ve, v kolikem obsegu bo tožeča stranka poplačana iz stečajne mase, in v kolikem eventualnem presežnem znesku bo lahko uveljavljala hipoteko na nepremičninah tožene stranke.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno, ko pri tem tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP.