Jedro

Čeprav je predmet z zemljiščem sicer dopusten in mogoč (46. člen ZOR), pa bi kupoprodajna pogodba mogla biti nična, če bi bilo dokazano, da je prodajalec prodajal tujo stvar, kupec pa je za to vedel.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kupna pogodba, sklenjena med J. G. in M. H., katere predmet je bil nakup zemljišča parcele št. 8, vložek št..., k.o..., nična, zaradi česar naj bi bil toženi J. G. dolžan izstaviti tožnici listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis te parcele na ime in v korist tožnice. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja pravno stališče, po katerem sklenjena pogodba med tožencema ne more biti nična zaradi uporabe določbe 47. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vztraja pri stališču, da je kupoprodajna pogodba nična, ker je prvi toženec drugemu tožencu prodal tožničino stvar, pri čemer je izrabil drugačno stanje v zemljiški knjigi od dejanskega, drugi toženec M. H. pa je to vedel, zaradi česar ni bil dobroverni kupec. Tožnica je dokazala, da je sporno zemljišče parcelna št. 8 sama in po svojih pravnih prednikih priposestvovala. Stališče izpodbijane sodbe, po kateri bi bilo treba uporabiti določbe 460. in ostalih členov ZOR, je pravno napačno, saj tožnica ni stranka kupoprodajne pogodbe med tožencema, zaradi česar ne more tožiti na njeno razveljavitev iz drugih razlogov, razen na podlagi ničnosti.

Toženi M. H. je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožbeni zahtevek s trditveno podlago meri na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo za sporno zemljišče sklenila toženca, nična (103. člen ZOR). Toženi G. naj bi ne bil lastnik zemljišča, lastnica naj bi bila tožnica; toženi H. pa naj bi bil ob sklenitvi pogodbe glede zaupanja v zemljiško knjigo v slabi veri. Tožničino lastninsko upravičenje naj bi temeljilo na menjavi, izvršeni med pravnimi predniki pravdnih strank v prejšnjem stoletju, po kateri pa naj bi se lastninska dejanja na zamenjanih zemljiščih izvrševala v dobri veri. Takega pravnega izhodišča tožnica med pravdo ni menjala in pri njem vztraja tudi v reviziji.

Sodišče prve stopnje je sodilo v okviru postavljenega zahtevka.

Zavrnilo je tezo o dobrovernosti toženega H. Lastninske pravice ta ni mogel pridobiti na podlagi zakona (zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo), temveč le na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo - ob pogoju, da je toženi G. ob sklenitvi pogodbe bil lastnik zemljišča. Z zavrnitvijo tožničine teze, da je zemljišče njeno, ker ga naj bi priposestvovala, je ugotovilo prav to: toženi G. torej ni samo zemljiškoknjižni, temveč tudi dejanski lastnik, zaradi česar o ničnosti pogodbe ni moč govoriti.

Tožeča stranka je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala predvsem zaradi zatrjevane napačne ocene o priposestvovanju. Sodišče druge stopnje pa se s pravilnostjo te ocene ni ukvarjalo. Postavilo se je na stališče, da bi tudi dokazana tožničina lastninska pravica ne vodila k ugotovitvi ničnosti pogodbe. Prodana nepremičnina namreč ni takšna, da bi bil "pravni promet za njo nedopusten ali nemogoč (47. člen ZOR)", zaradi česar bi bilo mogoče razmisliti le o morebitnih pogojih za razdrtje pogodbe zaradi pravnih napak (460. in 508. ter sledeči členi ZOR), kar pa ob postavljenem zahtevku na ugotovitev ničnosti ni možno. Sicer pa zaznamba vložitve vknjižbenega predloga na ime toženega H. pred vložitvijo tožbe toženega G. procesno in materialnopravno ne legitimira k dajatvenemu zahtevku na izročitev zemljiškoknjižne listine.

Vendar pa opisani razlogi izpodbijane sodbe segajo preko trditvene tožbene podlage, ki izrecno - v skladu z zahtevkom - uveljavlja ničnost kupoprodajne pogodbe, ker je tožnica ob njenem sklepanju bila lastnica spornega zemljišča (tudi) na podlagi priposestvovanja. V primeru utemeljenosti takšne trditve bi pogodba, ki sta jo sklenila toženca, mogla biti nična (103. člen ZOR) z vsemi posledicami, tudi z neučinkovanjem vknjižbe lastninske pravice na ime toženega H.. V tem okviru je odveč - sicer sporna - uporaba določb 460. in 508. teh ostalih določb ZOR, vključno s pravno razlago o morebitni zgrešeni pasivni legitimaciji toženega G. glede dajatvenega dela zahtevka.

Promet s spornim zemljiščem je bil sicer dopusten in mogoč (46. člen ZOR), vendar pa bi pogodba, sklenjena med tožencema, utegnila biti nična, če bi bilo dokazano, da je toženi G. prodajal tujo, tožničino stvar, kupec pa je za to vedel. Zaradi opisane zmotne pravne presoje pa sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do temeljne dileme, ki jo postavlja pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje: ali so razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zavrnitev trditve, da je tožnica postala lastnica zemljišča s priposestvovanjem, pravno (in dejansko) pravilni ali ne? Zato je bilo treba po določbi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo odločanje, da odgovori na vse pritožbene navedbe, torej tudi na dejstva zatrjevanega priposestvovanja in na tej podlagi zatrjevane ničnosti spornega pravnega posla.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.