Jedro

Pri ugotavljanju vplivov objekta na sosednje nepremičnine se lahko upoštevajo tudi vplivi, ki jih Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji ne omenja.

Zadnje etaže objekta, ki se zaradi izjemno visokega kolenčnega zidu ne nahaja neposredno pod streho objekta, po točki 1.1.4. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ni mogoče šteti za mansardo.

Izrek

1. Tožba tožnika A.A. zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-153/2007/10 tm z dne 2. 4. 2008 se zavrže. 2. Tožba tožnika B.B. zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-153/2007/10 tm z dne 2. 4. 2008 se zavrne.

3. Tožbi tožnikov C.C., D.D. in E.E. se ugodi in se odločba Upravne enote Ptuj št. 351-258/2007-33 (04060) z dne 27. 11. 2007 in odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-153/2007/10 tm z dne 2. 4. 2008 odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Ptuj v ponovno odločanje.

4. Toženka je dolžna tožnikom C.C., D.D. in E.E. povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, do tedaj brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

5. Zahtevek tožnikov A.A. in B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj odločila, da ostane v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-1088/2006-3 (04064) z dne 3. 1. 2007, izdano investitorki F.F. za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 319/6, k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila s sklepom št. 351-258/2007-28 (04062) z dne 4. 10. 2007 dovoljena obnova postopka, ki sta jo predlagala A.A. in C.C. kot solastnika zemljišč parc. št. 318/4 in 317/1, k.o. ..., po katerih poteka dovozna pot do zemljišča parc. št. 319/6, k.o. Nova vas pri Ptuju. Upravna enota Ptuj je dne 1. 6. 2007 izdala sklep o dovolitvi obnove tudi B.B., D.D., G.G., H.H. in I.I., ki so izdaji gradbenega dovoljenja nasprotovali zaradi nepravilno prikazanega vplivnega območja v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Predlogu za obnovo postopka so priložili nasprotno ekspertno mnenje družbe J. d.o.o. št. ..., s katerim so v postopku dokazovali, da vplivno območje stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 319/6, k.o. ... v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ni bilo prikazano pravilno. V obnovljenem postopku je bila dne 18. 9. 2007 opravljena ustna obravnava, na kateri je D.D. v imenu stranskih udeležencev na zapisnik podal izjavo v zvezi z višino objekta, v izjavi pa se je tudi skliceval na pojem mansarde in na višino kolenčnega zidu objekta. Po mnenju stranskih udeležencev objekt, ki ga gradi investitorka, ni predpisane etažnosti K + P +M, saj ima zgrajeno dodatno nadstropje, ki ga ni mogoče šteti za mansardo. Vplivno območje objekta sega po njihovem mnenju na sosednje parcele, v katerih je kvaliteta bivanja bistveno okrnjena. Pri izdaji gradbenega dovoljenja pa bi naj prišlo tudi do kršitve materialnega prava, saj na vzhodni in severni strani novo zgrajenega objekta niso upoštevani predpisani odmiki od meje sosednjih parcel. Po dopolnitvi dokaznega postopka je upravni organ presodil, da je izdano gradbeno dovoljenje v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi ter v skladu z Odlokom o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje mesta Ptuj (Uradni vestnik Občine Ormož in Ptuj, št. 7/94, Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 11/2007 in 12/06; v nadaljevanju: PUP). Po določbi 18. člena PUP je na navedenem območju možno graditi objekte, ki so pritlični ali visoko pritlični in katerih raba ne more vplivati v večji meri škodljivo na zdravje ljudi. Objekte se dopušča graditi v oddaljenosti 4 metrov od meje sosednje parcele brez posebnih pogojev. Razlogi za odmik, ki je manjši od 4 metrov, pa morajo biti utemeljeni v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Te objekte se dopušča graditi na krajevni tradicionalni razdalji oz. na obstoječe temelje, če so po krajevni tradiciji objekti od parcelnih meja manj oddaljeni. Bliže parcelnih meja se dopušča graditi tudi, če tako narekuje oblikovanost terena, ali če zahteva za manjši odmik izhaja iz zahtev homogenizacije dela mesta, v katerem se objekt nahaja. Zadoščeno pa mora biti sanitarnim in požarnim zahtevam ter ko ni prizadeta javna korist, kadar gre za gradnjo na mejni odprtega javnega prostora. Kot oddaljenost od parcelne meje se šteje najkrajša razdalja med mejo sosednjega zemljišča in tej meji najbližjo zunanjo točko objekta. Če ima objekt streho z napuščem ali kakšno drugačno konzolno konstrukcijo, se kot najkrajša razdalja šteje najkrajša razdalja med mejo sosednjega zemljišča in navpičnico najbolj izpostavljenega dela napušča oz. konzolne konstrukcije. V 19. členu PUP je še predpisano, da lahko v stanovanjsko kmečkih delih območja etažnost objekta znaša največ K + P + M. Po mnenju upravnega organa gradnja objekta v obravnavani zadevi izpolnjuje navedene zahteve PUP. Objekt je namreč v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja predviden kot objekt etažnosti K + M + P. Odmik objekta od njegovega SV vogala do parcelne meje sosednjega zemljišča znaša 5,2 m, od JV vogala objekta do parcelne meje sosednjega zemljišča znaša odmik 4,3 m, od napušča na tej strani pa je objekt do parcelne meje oddaljen le 3,4 m. Razlogi za manjši odmik se po mnenju projektanta v dopolnjenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja nanašajo na krajevno značilnost gradnje v bližnji okolici in na oblikovanost parcele oz. terena gradnje. Projektant se v projektu pri utemeljevanju razlogov za manjši odmik sklicuje še na spoštovanje gradbene linije in oblikovanost parcele, takšna umestitev objekta pa po presoji upravnega organa tudi ne poslabšuje bivalnih pogojev na sosednji parceli. Kot ugotavlja upravni organ na podlagi geodetskega načrta, so objekti na obravnavanem območju locirani nekoliko bližje zahodni parcelni meji, zaradi oblikovanosti terena pa ob spoštovanju gradbene linije pride do zamika objekta proti meji sosednjega zemljišča, zaradi česar sta vzhodna vogala objekta neenakomerno oddaljena od parcelne meje. Ker je bilo pri načrtovanju gradnje zadoščeno tudi požarnim in sanitarnim zahtevam, je razlog za nekoliko manjši odmik objekta na JV delu po mnenju upravne enote utemeljen in dopusten. Glede očitkov o etažnosti objekta pa upravni organ ugotavlja, da PUP maksimalne višine kolenčnega zidu ne predpisuje. Obravnavani objekt je zato po mnenju upravnega organa potrebno šteti za visoko pritlični objekt etažnosti K+P+M, kar je v skladu z zahtevami PUP. Investitorka je v postopku predložila tudi odredbo Okrajnega sodišča Ptuj opr. št. N 40/2007, iz katere izhaja dovoljenje za dovoz in dostop po zemljišču parc. št. 318/4 ter po delu zemljišča 317/1, k.o. ..., ki sta v lasti A.A. in C.C. Glede vplivnega območja, prikazanega v nasprotnem ekspertnem mnenju, pa upravni organ pojasnjuje, da trajno povečano vplivno območje gradnje zaradi napačne orientacije bivanjskega dela objekta, trajno povečano območje vpliva gradnje zaradi vpliva novogradnje na bivanjsko okolje soseske ter trajno povečano vplivno območje gradnje zaradi izgube vedute, nimajo pravne podlage v veljavnih predpisih. Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji (Ur. list RS, št. 66/04 in 54/05) namreč izrecno določa, da se vplivno območje objekta določi na podlagi poprej ugotovljenih pričakovanih vplivov na okolico ter da je med pričakovanimi vplivi na okolico treba posebej prikazati pričakovane vplive glede na izpolnjenost bistvenih zahtev nepremičnin v okolici nameravane gradnje. Med vplivi, ki so v pravilniku eksplicitno določeni v tretjem odstavku 19. člena, pa ni zajetih vplivov, ki jih v nasprotnem ekspertnem mnenju navaja izvedenec. Glede na obrazloženo je bilo po mnenju upravnega organa potrebno odločbo, izdano v prejšnjem postopku, pustiti v veljavi.

Zoper izpodbijano odločbo so tožniki vložili pritožbo. Pritožba K.K., B.B., M.M., A.A. in H.H. je bila s sklepom Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-153/2007/10 tm z dne 2. 4. 2008 zavržena, pritožbo I.I., C.C., D.D. in E.E. pa je ministrstvo z odločbo št. 35108-153/2007/10 tm z dne 2. 4. 2008 kot neutemeljeno zavrnilo. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je prvostopno odločbo z dne 27. 11. 2007 tožnik A.A. prejel 3. 12. 2007, B.B. pa 29. 11. 2007. Njuni pritožbi, vloženi dne 29. 12. 2007, sta bili torej vloženi po preteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe, zaradi česar ju je bilo potrebno kot prepozni po prvem odstavku 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP) zavreči. Tožniki v tožbi nasprotujejo prvostopni odločbi ter sklepu o zavrženju pritožbe A.A. in B.B.. Pri izdaji izpodbijanega sklepa je po mnenju tožnikov A.A. in B.B. upravni organ zmotno ugotovil dejansko stanje, kršil pa naj bi tudi 52. člen ZUP. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 18. 9. 2007 naj bi po njunem mnenju izhajalo, da je v postopku na prvi stopnji v imenu stranskih intervenientov kot skupni predstavnik nastopal tožnik D.D., ki je na obravnavi podal navedbe in ugovore za vse stranske interveniente. Zato bi D.D. bilo potrebno šteti za skupnega predstavnika vseh stranskih udeležencev, kar pomeni, da bi moral upravni organ za pravočasni šteti tudi pritožbi A.A. in B.B. glede na to, da je bila pritožba D.D. pravočasno vložena. Glede izpodbijane prvostopne odločbe pa tožniki navajajo, da v obravnavani zadevi ne obstaja nobeden izmed razlogov za manjši odmik od predpisanega. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in sama zgradba, ki že stoji, sta namreč v nasprotju s krajevnimi značilnostmi gradnje v bližnji okolici. Podana pa tudi ni potreba po manjšem odmiku zaradi oblikovanosti terena oz. homogenizacije tega dela mesta, kot meni to napačno upravni organ. Vsi objekti na obravnavanem območju namreč upoštevajo zahtevane odmike od sosednjih meja. Zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja bi moral zato upravni organ opraviti ogled na kraju samem. Izpodbijana prvostopna odločba pa je tudi v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, ki določa, da znašajo odmiki objekta od parcelne meje sosednjega zemljišča 4 metre. V obnovljenem postopku sta namreč upravna organa v svojih odločbah ugotovila in utemeljila dopustnost manjšega odmika. Z ekspertnim mnenjem družbe J. d.o.o. pa so tožniki v postopku tudi dokazali, da ima obravnavana gradnja prekomerne vplive na sosednje nepremičnine zaradi nespoštovanja tipa in gabaritov gradnje ter tudi zaradi orientacije objekta, kar vse vpliva na veduto višje ležečih objektov in na zmanjšanje varovanih kvalitet bivanja v sosednjih objektih tožnikov. Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji, na katerega se sklicuje upravni organ, pa po njihovem mnenju ne predstavlja materialnega predpisa, ki bi določal meje dopustnosti vplivov na sosednje nepremičnine. Navedeni akt je podzakonski akt in določa le vsebino projektne in tehnične dokumentacije, ki je obvezna v upravnih postopkih in ne pomeni, da so zato pri ugotavljanju vplivov relevantni le tisti, ki jih našteva pravilnik. PUP določa v 17. členu varovanje pogleda na javne in druge večje zgradbe, na značilne tradicionalne objekte in tradicionalne dele naselij ter na krajinske kvalitete, iz česar izhaja potreba po varovanju vedute, ki bi jo bilo potrebno pri ugotavljanju vplivnega območja upoštevati, kot izhaja to tudi iz sodb Vrhovnega sodišča, ki so na voljo v bazi Ius info. Obravnavani objekt ima po presoji tožnikov vpliv na veduto, saj ni projektiran in zgrajen v skladu z zahtevano etažnostjo po PUP. Objekt namreč ni zaključen z mansardo ampak s samostojno etažo ter podstrešjem, zaradi česar je objekt višji, njegov vpliv na veduto pa obsežnejši. Navedeno izhaja tudi iz priloženega ekspertnega mnenja. Upravni organ bi se do trditev o prekomernih vplivih objekta na sosednje nepremičnine moral v postopku opredeliti po vsebini. Glede na obrazloženo tožniki sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in odpravi sklep Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 2. 4. 2008, s katerim je bila zavržena pritožba A.A. in B.B., predlagajo pa tudi odpravo odločbe Upravne enote Ptuj z dne 27. 11. 2007 ter odpravo gradbenega dovoljenja z dne 3. 1. 2007. Zahtevajo pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, razvidne iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

F.F. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba tožnika A.A. je nedopustna.

Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006; v nadaljevanju: ZUS-1) je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V obravnavani zadevi je bil postopek za A.A. končan s sklepom Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-153/2007/10 tm z dne 2. 4. 2008, s katerim je bila njegova pritožba, vložena zoper odločbo Upravne enote Ptuj št. 351-258/2007-33 (04060) z dne 27. 11. 2007, kot prepozna zavržena. Sklep o zavrženju je bil tožniku po podatkih upravnega spisa vročen dne 12. 4. 2008. Ker je bila tožba zoper sklep o zavrženju vložena šele 22. 5. 2008, torej po poteku z zakonom predpisanega roka za sprožitev upravnega spora, je sodišče tožbo A.A. na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

K točki 2 izreka: Tožba tožnika B.B. ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo izpodbijal sklep Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-153/2007/10 tm z dne 2. 4. 2008, s katerim je bila njegova pritožba, vložena zoper odločbo Upravne enote Ptuj št. 351-258/2007-33 (04060) z dne 27. 11. 2007, kot prepozna zavržena.

V tožbi tožnik izpodbijanemu sklepu nasprotuje in navaja, da je D.D. v upravnem postopku nastopal kot skupni predstavnik prizadetih strank v smislu 52. člena ZUP in da bi zato pri ugotavljanju pravočasnosti njegove pritožbe bilo potrebno upoštevati rok za vložitev pritožbe, ki je bil določen za D.D.. Kot ugotavlja sodišče, pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi ostali tožniki D.D. določili za skupnega predstavnika, za skupnega predstavnika pa ga tudi ni določil upravni organ. Upravni organ je v zapisniku ustne obravnave sicer res navedel, da je D.D. na obravnavi dne 18. 9. 2007 izjavo podal tudi v imenu ostalih stranskih udeležencev, ki so bili na obravnavi tudi sami prisotni (C.C. je zastopal A.A.), kar pa po presoji sodišča ob odsotnosti izrecnega pooblastila za zastopanje, ne pomeni, da je zato D.D. potrebno šteti za skupnega predstavnika stranskih udeležencev.

Pritožbeni organ je zato pritožbo B.B., ki je bila vložena po preteku petnajstih dni od dneva, ko je tožnik prejel prvostopno odločbo, utemeljeno zavrgel kot prepozno.

K točki 3 izreka: Tožba tožnikov C.C., D.D. in E.E. je utemeljena.

Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da ostane v veljavi odločba Upravne enote Ptuj št. 351-1088/2006-3 (04064) z dne 3. 1. 2007, s katero je bilo investitorki F.F. izdano dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 319/6, k.o. ...

Tožniki (lastniki sosednjih zemljišč) izdaji gradbenega dovoljenja nasprotujejo zaradi vplivov, ki naj bi jih objekt zaradi nespoštovanja določil PUP imel na njihove nepremičnine.

Glede očitkov tožnikov, da v obravnavani zadevi razlogi za manjši odmik objekta od predpisanega niso podani, sodišče pojasnjuje, da PUP dopušča tudi odmik, ki je manjši od 4 metrov, če je podan kateri od razlogov, ki takšen odmik utemeljuje. Razlogi za manjši odmik morajo biti v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja posebej utemeljeni (drugi odstavek 18. člena PUP), soglasje sosedov za manjši odmik pa s PUP ni predpisan. Upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, mora zato v vsakem primeru posebej presoditi, ali obstojijo v PUP predpisani razlogi, ki utemeljujejo manjši odmik. V obravnavani zadevi je projektant v dopolnitvi projektne dokumentacije podrobneje obrazložil razloge za manjši odmik, ki jih je upravni organ tudi ustrezno presodil. Tožniki, ki manjšemu odmiku nasprotujejo, pa bi lahko v postopku uspeli le kolikor bi dokazali, da ima objekt zaradi manjšega odmika negativen vpliv na njihove nepremičnine v soseščini. Tožniki so svoje trditve o prekomernih vplivih objekta v postopku dokazovali z nasprotnim izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ni prikazano pravilno in da ima objekt zaradi manjših odmikov in nepravilne orientiranosti določene vplive na sosednjo nepremičnino, prav tako pa naj bi objekt zaradi nespoštovanja predpisanih višinskih gabaritov višje ležečim nepremičnim zakrival veduto. Do vsebine teh trditev pa se upravni organ na prvi stopnji ni opredelil, saj je bil mnenja, da vplivi, navedeni v eskpertnem mnenju, ne predstavljajo katerega od relevantnih vplivov objekta iz tretjega odstavka 19. člena Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji. Takšno stališče pa po presoji sodišča ni pravilno. Pravilnik, na katerega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje upravni organ, določa namreč zgolj obvezno vsebino projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in v tej zvezi (zgolj primeroma) v tretjem odstavku 19. člena našteva tudi vplive, ki jih mora projekt prikazovati. Omenjeni predpis zato ne more predstavljati podlage za zavrnitev očitkov o vplivu novogradnje na sosednja zemljišča. Pri ugotavljanju, kateri vplivi so relevantni, je potrebno upoštevati predvsem določila občinskih prostorskih aktov, ki določajo pogoje gradnje na določenih zaokroženih območjih. V zvezi z očitki o okrnitvi vedute bi tako upravni organ moral najprej zavzeti stališče, ali je po veljavnem PUP (predvsem glede na določbo 17. člena) v obravnavani zadevi veduta sploh predmet posebnega varstva. Po vsebini pa bi se upravni organ moral opredeliti tudi do drugih očitkov o vplivu objekta na sosednje nepremičnine. Ker tega ni storil, je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno.

V 3. točki izreka gradbenega dovoljenja je določeno, da se JV vogal objekta nahaja 4 metre zahodno od parcele št. 319/1, k.o. ..., SZ vogal pa naj bi bil od zemljišča parc. št. 317/1, k.o. ... oddaljen 4,85 metra. V obnovljenem postopku, v katerem se je presojala pravilnost izdanega gradbenega dovoljenja, je bilo ugotovljeno, da je napušč objekta na JV strani, ki predstavlja najbolj izpostavljeno točko objekta, od parcelne meje sosednjega zemljišča parc. št. 319/1 odmaknjen za 3,4 metre. To dejstvo, ki med strankama ni sporno, izhaja iz dopolnitve projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. ... iz novembra leta 2007, ki ga je v obnovljenem postopku predložila investitorka, potem ko je bilo ugotovljeno, da upravni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja ni upošteval določb takrat že veljavnega Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje mesta Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 12/06). Po spremembi PUP namreč odmik objekta predstavlja najkrajšo razdaljo med mejo sosednjega zemljišča in tej meji najbližjo zunanjo točko objekta, pri čemer se v primeru, ko ima objekt streho z napuščem, upošteva najkrajša razdalja med mejo sosednjega zemljišča in navpičnico najbolj izpostavljenega dela napušča (šesti odstavek 18. člena PUP). Ker upravni organ pri presoji skladnosti projekta z izvedbenim prostorskim aktom v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni upošteval določbe šestega odstavka 18. člena PUP, ki je bila takrat že v veljavi, odmiki objekta v gradbenem dovoljenju niso bili ugotovljeni pravilno.

Po prvem odstavku 68. člena ZGO-1 je bilo potrebno v izreku poleg ostalih sestavin navesti tudi natančne podatke o lokaciji objekta ter podatke o projektu in datumu njegove izdelave. Upravni organ, ki je v obnovljenem postopku ugotovil drugačne odmike, bi moral zato izrek gradbenega dovoljenja v delu, ki določa lokacijo objekta, ustrezno spremeniti. Lokacija objekta v gradbenem dovoljenju pa po presoji sodišča tudi ni opredeljena zadosti natančno: 3. točka izreka odločbe namreč opredeljuje zgolj oddaljenost objekta od parcelne meje sosednjega zemljišča na JV in SZ strani. Izrek gradbenega dovoljenja pa bi bilo v obnovljenem postopku potrebno dopolniti tudi s podatki o dopolnitvi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. ..., na katerega se opira izpodbijana odločba.

V zvezi z očitki o etažnosti obravnavanega objekta pa sodišče pripominja, da je za mansardo po točki 1.1.4. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 mogoče šteti le tisti del stavbe, katerega prostori se nahajajo neposredno pod poševno (praviloma dvokapno) streho. Zadnje etaže objekta investitorke, ki se zaradi izjemno visokega kolenčnega zidu ne nahaja neposredno pod streho objekta, zato po presoji sodišča po ZGO-1 ni mogoče opredeliti kot mansardo.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbi tožnikov C.C., D.D. in E.E. ugodilo in izpodbijano odločbo ter odločbo, izdano v pritožbenem postopku, na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 in nasl.; v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo Upravni enoti Ptuj v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku se bo moral upravni organ po vsebini opredeliti do očitkov o vplivih objekta na sosednje nepremičnine, odpraviti pa bo moral tudi druge pomanjkljivosti (glede izreka gradbenega dovoljenja), na katere je v obrazložitvi sodbe opozorilo sodišče. Novo odločbo bo potrebno izdati v roku 30 dni od dneva prejema te sodbe.

K točkama 4 in 5 izreka: Ker je sodišče tožbi C.C., D.D. in E.E. ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, so omenjeni tožniki upravičeni do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, 24/2007; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da je tožnik v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, upravičen do povračila stroškov višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

Zahtevka A.A. in B.B. za povračilo stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.