Jedro

Pomočnik državnega pravobranilca nima zakonske podlage za samostojno zastopanje države pred sodišči. To pravico ima le, kolikor ga državni pravobranilec (oziroma generalni državni pravobranilec) za to posebej pooblasti, a je tudi tako pooblastilo po zakonu omejeno in se lahko nanaša le na zastopanje pred okrajnimi in okrožnimi sodišči ter upravnimi organi. Pritožbo na višje sodišče bi zato moral vložiti državni pravobranilec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo izpodbijani odločbi tožene stranke, tožniku priznalo pravico do otroškega dodatka za sina A. za čas od 30.10.2002 do 30.4.2003 ter naložilo toženi stranki njegov obračun in izplačilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno. Ugotovilo je, da je pritožbo vložila pomočnica državnega pravobranilca (v nadaljevanju: DP), ki lahko po tretjem odstavku 27. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97 - ZDPra) državnega pravobranilca nadomešča pri zastopanju pred okrajnimi in okrožnimi sodišči ter pred upravnimi organi le na podlagi posebnega pooblastila. Zato ni zakonite podlage za samostojno zastopanje subjektov, katerih zakoniti zastopnik je državno pravobranilstvo, po pomočniku državnega pravobranilca, zlasti pa ni podlage za zastopanje pred višjimi sodišči. Ker pomočnica državnega pravobranilca kljub pozivu ni predložila pooblastila ali odobritve tožene stranke za vložitev pritožbe, je sodišče pritožbo zavrglo zato, ker je ni vložila oseba, ki bi imela to pravico (352. člen v zvezi s tretjim odstavkom 343. člena ZPP).

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je zastopanje RS pred sodišči po Državnem pravobranilstvu določeno z zakonom, torej gre za zakonito zastopstvo. Po določbi 3. člena ZDPra naloge državnega pravobranilstva (med temi tudi zastopanje RS) opravlja generalni državni pravobranilec, državni pravobranilci in pomočniki državnega pravobranilca. Tudi pomočniki DP so s strani Vlade imenovani funkcionarji in kot taki nosilci državno pravobranilske funkcije. Državno pravobranilstvo je kolektivni državni organ in ni pooblaščenec, zaradi česar vsi funkcionarji neposredno in brez kakršnekoli dodatne odobritve ali pooblastila veljavno in pravno zavezujoče opravljajo vsa pravna dejanja pred sodišči. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana, torej država. Po ZDPra je zastopnik države v postopkih pred sodišči Državno pravobranilstvo (1. člen in prvi odstavek 7. člena). Državno pravobranilstvo je z zakonom določeni zakoniti zastopnik (drugi odstavek 78. člena ZPP), ki kot tak lahko opravlja vsa pravdna dejanja (v imenu stranke) sam, ali po pooblaščencu (prvi odstavek 79. člena ZPP).

Vložitev pritožbe zoper sodbo prve stopnje je pravdno dejanje, ki ga v imenu stranke vloži Državno pravobranilstvo. Vendar je državno pravobranilstvo organ, zato je pomembno tudi, kdo v imenu pravobranilstva opravlja njegove naloge. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZDPra so to generalni državni pravobranilec in državni pravobranilci (skupaj poimenovani državni pravobranilec) ter pomočniki državnega pravobranilca. Pri tem pa se sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno opira na določbo drugega odstavka 27. člena ZDPra, po kateri pomočnik državnega pravobranilca nima zakonske podlage za samostojno zastopanje države pred sodišči. To pravico ima le, kolikor ga državni pravobranilec (oziroma generalni državni pravobranilec) za to posebej pooblasti. Tudi tako pooblastilo je po zakonu omejeno. Lahko se nanaša le na zastopanje pred okrajnimi in okrožnimi sodišči in pred upravnimi organi. Za pooblastilo za zastopanje pred sodišči višje stopnje v tej zakonski določbi ni podlage. Pritožbo na višje sodišče bi torej moral vložiti državni pravobranilec.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na drugačno prakso, enake pogoje za državnega pravobranilca in pomočnika ter na državno pravobranilski red glede dodeljevanja zadev. S temi okoliščinami ni mogoče spreminjati jasne zakonske določbe. Lahko so le argument za spremembo zakona, kar se je dejansko tudi zgodilo. S spremembami in dopolnitvami ZDPra (Uradni list št. 17/2006 - ZDPra-A) je bil drugi odstavek 27. člena spremenjen tako, da lahko pomočnik državnega pravobranilca tudi samostojno zastopa državo pred sodišči. V obravnavani zadevi pa pomočnica državnega pravobranilca, ki je vložila pritožbo, za to pravdno dejanje ni imela ne pooblastila v zakonu, ne posebnega pooblastila državnega pravobranilca. Izpodbijani sklep je zato pravilen. Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen v zvezi s 384. členom ZPP).