Jedro

Ponudba tožeče stranke toženi stranki ni bila dana na način, da bi bilo s sprejemom te ponudbe s strani tožene stranke mogoče šteti, da je bila pogodba sklenjena s pogoji, kot izhajajo iz ponudbe, saj ponudba ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe, zato predstavlja le predlog za sklenitev pogodbe, ki tožeče stranke ne veže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig /2007 z dne 19. 11. 2007 ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi in

II. tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 1.450,21 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je 18. 10. 2007 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer za 19 delno plačanih računov v skupnem znesku 13.799,28 EUR, po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dajatvenem in stroškovnem delu pa je sodišče o tožbenem zahtevku odločilo v pravdnem postopku. Med strankama ni sporno, da sta poslovno sodelovali, in sicer je tožeča stranka za toženo stranko opravljala računovodske storitve po dne 10. 2. 2005 sklenjeni Pogodbi o opravljanju računovodskih storitev (v nadaljevanju: Pogodba, priloga A41 spisa). Tožeča stranka je storitve kvalitetno opravila in za opravljene storitve izstavljala mesečne račune, ki jih je tožena stranka do septembra 2005 v celoti in redno poravnavala. Od tedaj dalje, do konca poslovnega sodelovanja strank v mesecu marcu 2007, pa je račune poravnavala le delno. Glede neporavnanega dela računov za obdobje od septembra 2005 do marca 2007 teče ta pravda.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi (členi 619. in naslednji). Ugotovilo je, da sta pravdni stranki soglasje o ceni za opravljene storitve dosegli le za prvih šest mesecev, po tem obdobju pa naj bi na podlagi ugotovljenega dejanskega obsega dela ceno za nadaljnje opravljanje storitev določili sporazumno. Ker do sporazuma ni prišlo, nobena od strank pa od pogodbe ni odstopila, je sodišče prve stopnje kot primerno plačilo za opravljene storitve v mesecih od septembra 2005 do marca 2007 na podlagi 642. člena OZ, ob upoštevanju cene po tarifi Zveze računovodskih servisov pri Gospodarski zbornici slovenije, torej cene, ki jo je pri izdajanju svojih računov upoštevala tudi tožeča stranka, naložilo v plačilo toženi stranki znesek, kot ga je s tožbo uveljavljala tožeča stranka.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo šesti odstavek 13. člena Pogodbe, po katerem se „v izjemno zahtevnih primerih“ lahko naročnik in izvajalec dogovorita za višji znesek plačila, ni utemeljen, saj se na to določilo tekom postopka ni sklicevala nobena od strank in torej za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno. Nadalje pa tožena stranka trdi, da osmi odstavek 13. člena Pogodbe določa, da tožeča stranka prizna popust pod dogovorjenimi pogoji. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz pogodbenih določil o ceni ni jasno razvidno, kolikšen popust je bil med strankama dogovorjen. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj bi bilo to določilo za odločitev v zadevi pomembno, niti ni tekom postopka podala trditev, da bi bil popust dogovorjen ob izpolnjevanju pogojev osmega odstavka 13. člena, torej, da ji je tožeča stranka priznala popust zaradi pravočasne dostave datumsko in vsebinsko urejenih listin ter ustreznih ustnih in pisnih pojasnil svojih poslovnih dogodkov. Nasprotno, tožeča stranka je v postopku trdila, da je za prvih šest mesecev toženi stranki priznala popust v višini 40% redne cene tudi zaradi dogovora o samostojnem vnašanju podatkov v računovodski sistem (elektronsko računovodstvo), dokazni postopek pa je pokazal, da je to delo tožena stranka na tožečo stranko prevalila že po prvem mesecu poslovnega sodelovanja. Trditev tožeče stranke, da je ta popust oblikovala na podlagi kalkulacij elementov obsega dela, pa tožena stranka niti ni prerekala, zato tudi to dejstvo med strankama ni sporno (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka se je namreč branila s trditvami, da je bil popust, ki ga je tožeča stranka toženi stranki priznavala prvih šest mesecev od sklenitve pogodbe (torej od 10. 2. 2005 do septembra 2005), dogovorjen tudi po preteku tega časa, saj tožena stranka ni podala soglasja za spremembo pogodbene cene.

8. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da iz povzetih določil Pogodbe „ni jasno razvidno, kolikšen popust je bil med strankama dogovorjen, pod kakšnimi pogoji in za katero obdobje.“ Meni, da so popust in pogoji za odobritev popusta v Pogodbi določeni, dogovor o ceni storitev pa ni bil časovno omejen, zato velja, da je bil dogovor o obračunu storitev sklenjen za nedoločen čas, kot to velja za ostala določila Pogodbe in ne drži, da je bil popust dogovorjen le za prvih šest mesecev, kot to ugotavlja sodišče. Dodaja, da je v ponudbi z dne 31. 1. 2005, na podlagi katere sta stranki sklenili Pogodbo, tožeča stranka priznala toženi stranki 45% popust, v ponudbi pa 6 mesečna veljavnost ni določena. Vendar je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz pogodbenih določil o ceni ni jasno razvidno, kolikšen popust je bil med strankama dogovorjen, pravilna. Pogodba nikjer ne določa, kakšen popust je toženi stranki pri obračunu cen storitev priznan, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki soglasje za opravljene storitve dosegli le za prvih šest mesecev, po tem obdobju pa naj bi na podlagi ugotovljenega dejanskega obsega dela sporazumno določili ceno za nadaljnje storitve tožeče stranke. Razlaga tožene stranke, da je dogovor iz ponudbe z dne 31. 1. 2005, v kateri tožeča stranka toženi priznava 45% popust, prešel tudi v pogodbeno razmerje med strankama, je materialnopravno napačna. Ponudba tožeče stranke z dne 31. 1. 2005 (priloga B3) namreč toženi stranki ni bila dana na način, da bi bilo s sprejemom te ponudbe s strani tožene stranke mogoče šteti, da je bila pogodba sklenjena s pogoji, kot izhajajo iz ponudbe (prim. 22. člen Obligacijskega zakonika), saj ponudba ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe, zato predstavlja le predlog za sklenitev pogodbe, ki tožeče stranke ne veže. Zato v zvezi s ponudbo z dne 31. 1. 2005 ni mogoče govoriti niti kot o dogovorjenih pogojih za poslovno sodelovanje, kar želi v pritožbi predstaviti pritožnica.

9. Tožena stranka nadalje trdi, da iz dopisa tožeče stranke z dne 9. 7. 2005 izhaja, da je tožeča stranka prosila toženo stranko za soglasje za spremembo mesečnih cen storitev. Če bi bilo torej pogodbeno dogovorjeno, da je popust časovno omejen, tožeča stranka tožene stranke ne bi prosila za soglasje, temveč bi toženo stranko le obvestila, da se je obdobje, za katerega je bil priznan popust, izteklo. Kot že navedeno zgoraj, višina popusta med strankama ni bila pogodbeno dogovorjena, pri čemer ni sporno, da je tožeča stranka za obdobje od sklenitve pogodbe do septembra 2005 popust toženi stranki priznavala. Ob tem višje sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka popusta ni bila dolžna upoštevati. Prav zato, ker od septembra 2005 dalje soglasja o popustu med strankama ni bilo, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pa teče predmetna pravda. Tožena stranka tekom postopka ni zanikala, da je bil dejanski obseg opravljenih storitev v spornem obdobju večji od tistega, ki je bil upoštevan v kalkulaciji cene v ponudbi z dne 31. 1. 2005, niti ni sporno, da so bile storitve kakovostno opravljene. Zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo 642. člena OZ določilo primerno plačilo za opravljeno delo tožeče stranke v spornem obdobju in ga je tožena stranka dolžna poravnati ne glede na to, da dogovor med strankama o višji ceni ni bil nikoli sklenjen. Glede na to pa nadaljnje pritožbene trditve v zvezi s popustom, ki ga je tožeča stranka toženi stranki zaračunavala v spornem obdobju, niso pravno pomembne.

10. Tožena stranka zmotno uporabo materialnega prava pri razlagi določil Pogodbe vidi v tem, da bi sodišče prve stopnje nejasna določila Pogodbe – ker iz določil o ceni ni razvidno, kolikšen popust je bil dogovorjen, pod kakšnimi pogoji in za katero obdobje moralo, razlagati v korist tožene stranke, saj je Pogodbo pripravila tožeča stranka, ta pa hkrati ni v skladu s sprejeto ponudbo, na podlagi katere je bila sklenjena. Na tem mestu gre zgolj ponoviti, da sodišče do ugoditve zahtevku tožeče stranke ni prišlo po interpretaciji določb Pogodbe med strankama v zvezi s ponudbo, na katero se sklicuje tožena stranka. Soglasja o ceni storitev oziroma višini popusta, ki ga bo tožeča stranka priznavala toženi od septembra 2005 dalje, namreč ni bilo. Zato je sodišče določilo primerno ceno kot plačilo za opravljene storitve tožeče stranke, pri tem pa upoštevalo tarifo, ki jo je sprejela Zveza računovodskih servisov pri Gospodarski zbornici Slovenije. Tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje ceniku tožeče stranke, ki je s tarifo skladen, niti obsegu opravljenih del, ni izrecno ugovarjala. Drugi odstavek 13. člena Pogodbe pa določa, da izvajalec lahko, glede na zahtevnost, naročniku prizna popust do 50% in tega torej ni dolžan storiti. Pogodbeno določilo je jasno in ne terja nobene razlage, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Upoštevaje dejstvo, da so bile storitve s strani tožeče stranke opravljene, pa se izkaže za nepomemben tudi pritožbeni očitek, da bi tožeča stranka, če je ocenila, da nadaljnje poslovno sodelovanje zanjo ekonomsko ni sprejemljivo, lahko pogodbo odpovedala.

11. Podredno tožena stranka predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, ker ji zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, V. B., sodišče prve stopnje pa je njegovo opravičilo, ker zakoniti zastopnik ni pristopil na narok 18. 1. 2012, ko je sodišče predvidelo njegovo zaslišanje, nepravilno zavrnilo. Neodložljivost poslovnega potovanja v tujino dokazuje že dejstvo, da je odpotoval kljub vabilu za zaslišanje in če bi svoje poslovne obveznosti lahko prilagodil tako, da bi se naroka lahko udeležil, bi to gotovo storil. Skladno s prvim odstavkom 115. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. V prošnji za preklic in preložitev naroka, ki je bil razpisan za 18. 1. 2012, je zakoniti zastopnik tožene stranke navedel, da je v tem času zaradi službene poti v Beograd odsoten in se naroka ne more udeležiti. Ta razlog že sam po sebi ni opravičljiv razlog za izostanek z naroka, saj tožena stranka niti ni navedla, da gre za nujno in neodložljivo pot. Zgolj sklicevanje na službeno pot pa za preložitev naroka ne zadostuje. Poleg tega tožena stranka niti ni predložila dokaza, da je zatrjevani razlog za odsotnost toženca z naroka dejansko podan. V tem delu se višje sodišče zato pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, pri čemer pritožnica dejstva, da zatrjevanih razlogov za odsotnost tožena stranka ni izkazala, niti ne izpodbija. Očitana kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

12. Ker pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se višje sodišče do razlogov pritožbe (iz 16. točke), zakaj je treba zadevo v ponovljenem postopku dodeliti v obravnavanje drugemu sodniku, ni opredeljevalo. Pritožbo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi v prvim odstavkom 155. člena ZPP).