Jedro

Tudi v primeru verzijskega zahtevka je treba presojati potrebne (in ne dejanske) izdatke tistega, ki jih je založil. Za vprašanje, po kateri tarifi odmeriti odvetniške stroške, je bistven datum vložitve tožbe (s tem se je namreč postopek začel) in ne datum vročitve tožbe tožencu (s tem je nastopila litispendenca).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici (iz naslova verzije) prisodilo znesek 2.846,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila. Hkrati je tožencu v plačilo naložilo tožničine pravdne stroške v višini 647,07 EUR. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec.

2. Toženec, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je toženčevo obveznost tožnici povrniti potrebne izdatke za preživljanje ml. otroka G. G. povsem poistovetilo s preživnino, ki mu je bila naložena za kasnejše obdobje, pri tem pa povsem zanemarilo vprašanje, ali je tožnica s preživljanjem hčerke resnično imela izdatke, glede katerih od toženca uveljavlja povrnitev večjega dela. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so stroški preživljanja otroka povsem enaki, kot so bili ugotovljeni v pravdi IV P 35/2009 (za razliko vrtca), je zmotna in je v očitnem nasprotju s sodbo, ki je bila izdana v zadevi IV P 35/2009, saj je iz le-te jasno razvidno, da se sodišče ni ukvarjalo niti s preživninskimi potrebami ml. otroka G. G. niti s preživninskimi zmožnostmi njenih staršev v letu 2008. Sodišče prve stopnje je nadalje verjelo na besedo tožnici, da je za varstvo otroka pravdnih strank svoji mami mesečno plačevala 100,00 EUR (pri čemer je izpovedala, da ji je dajala nagrado, kar je nekaj drugega kot plačilo za trud), z isto obrazložitvijo pa zavrnilo toženčev predlog po zaslišanju tožničine mame, s čimer ga je prikrajšalo za pravico do enakega obravnavanja pred sodiščem. To velja tudi glede njegovega predloga po poizvedbah pri pristojnem davčnem uradom. S tem ni kršilo le določb ZPP (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ampak tudi z Ustavo RS zajamčene pravice do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je postopalo pristransko oziroma arbitrarno. Na enak način je tudi v zvezi z ugotavljanjem izdatkov najemnine za stanovanje verjelo le besedam tožnice, da se je najemnina po toženčevi odselitvi iz skupnega stanovanja s prvotnih 150,00 zvišala na 200,00 EUR, ignoriralo pa njegove besede, da tožnica najemnine v višini 200,00 EUR ni plačevala, in brez vsake razumne obrazložitve (ker naj bi verjelo tožnici) zavrnilo njegove dokazne predloge po zaslišanju najemodajalke in opravi poizvedb pri davčnem uradu. Na napačno razumevanje pravne narave tožničine terjatve, kaže tudi (nepojasnjeno in hkrati napačno) stališče prvostopenjskega sodišča, da mora toženec tožnici kljub bistveno nižjim dohodkom povrniti 55% domnevnih izdatkov za otroka v letu 2008, in sicer zato ker je tožnica plačevala obroke posojila. Toženec se pritožuje tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj bi moralo slednje (ker je bila tožba tožencu vročena po 01. 01. 2009) uporabiti določbe Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list RS št. 67/2008; ZOdvt) in ne določb pred uveljavitvijo omenjenega zakona veljavne Odvetniške tarife.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo poudarila, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo svoje ugotovitve glede izdatkov za mladoletno hčerko v relevantnem obdobju (tudi glede najemnine in varstva), prav tako zakaj je dolžan toženec povrniti 55% teh izdatkov. Odločitev o odmeri stroškov je pravilna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da toženčevo pritožbo zavrne in mu v plačilo naloži tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri ugotavljanju višine obravnavanega verzijskega zahtevka (katerega pravna podlaga je tako določba 197. člena OZ kot tudi še specialnejša določba 133. člena ZZZDR) je potrebno izhajati tako iz obsega preživninske obveznosti (ki je stvar pravne ocene oziroma vrednotenja in ne strogo matematična operacija), ki bi jo bil dolžan neupravičeno okoriščeni preživninski zavezanec (v konkretnem primeru toženec) nositi v relevantnem obdobju, kot na drugi strani iz (dejanskega) obsega potrebnih (torej ne kakršnihkoli) izdatkov, katere je imel tisti, ki jih je nosil (oziroma založil) namesto preživninskega zavezanca (v konkretnem primeru tožnica). Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotavljalo in obrazložila oba relevantna sklopa vprašanj, zaradi česar je pritožbeni očitek o napačnem razumevanju določbe 133. člena ZZZDR oziroma „napačnem pravnem razumevanju“ vtoževane terjatve neutemeljeno. Da sta si obveznost po 133. členu ZZZDR in preživninska obveznost po svoji pravni naravi (načeloma) različni, seveda (načeloma) drži, a ne gre spregledati, da gre v obeh primerih (ob uporabi istovrstnih kriterijev) za iskanje odgovora na vprašanje porazdelitve izdatkov potrebnih za otrokovo preživljanje, in sicer v prvem primeru tistih, ki so že nastali (in so bili s strani enega od staršev na račun drugega „založeni“), v drugem pa tistih, ki naj bi šele nastali (pri čemer pa je tudi ocena višine le-teh vedno tesno povezana z ugotavljanjem obsega neposredno pred tem nastalih potrebnih izdatkov). V (preživninski) pravdi P 35/2009-IV (kot je razvidno tudi iz same sodbe izdane v omenjeni zadevi) so bili temelj za ugotavljanje obsega potrebnih izdatkov za preživljanje ml. G. G. in posledično določitve višine toženčeve preživninske obveznosti (za čas od od 01. 01. 2009 naprej) že po naravi stvari prav okoliščine (v zvezi s obstojem in višino izdatkov) iz obdobja relevantnega v predmetni pravdi (torej obdobja marec 2008 – december 2009, ki je neposredno predhodilo obdobju, od katerega naprej je bila zahtevana preživnina), kar je razvidno že iz samih tožbenih navedb. Zato je prvostopenjsko sodišče v tej pravdi pri ugotavljanju obstoja in višine teh izdatkov upravičeno izhajalo iz ugotovitev razvidnih iz preživninske pravde (v kateri podlaga za določitev preživnine nisi bili imaginarni ampak obstoječi izdatki s preživljanjem ml. G. G.). Zakaj je pri tem ocenilo, da so določeni izdatki (glede prehrane, obutve, obleke, higiene) enaki, je v izpodbijani sodbi prav tako prepričljivo obrazložilo. Pritožba tudi sicer konkretno ne opredeli, kateri izdatki naj ne bi bili ugotovljeni. Da pa ta očitek (o neugotavljanju izdatkov) tudi sicer ne drži, izhaja iz samih nadaljnjih pritožbenih navedb, v katerih toženec sodišču prve stopnje očita, da je ugotovitev, da so stroški za preživljanje otroka za čas od vključno marca 2008 do decembra 2008 enaki (za razliko vrtca), kot so bili ugotovljeni v preživninski pravdi (IV P 35/2009), zmotna. Trditev, da je bilo nekaj ugotovljeno zmotno je v očitnem protislovju s trditvijo, da se sploh ni ničesar ugotavljalo (ali da se sodišče z določenim „vprašanjem“ sploh ni ukvarjalo). Prav tako ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo preživninskih zmožnosti obeh staršev oziroma da naj bi v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo (kar sta prav protislovni oziroma izključujoči se trditvi). Sodišče prve stopnje je na 7. strani izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj je izhajalo iz razmerja preživninskih obveznosti pravdnih strank, kot je bil to določeno v preživninski pravdi (in sicer ker so bili vsi relevantni parametri za določitev tega razmerja enaki). Pri tem je opozorilo tudi na okoliščino (ki je bila prav tako upoštevana v preživninski pravdi), da ima tožnica plačo obremenjeno s kreditom najetim za izgradnjo hiše, v kateri prebiva toženec (in ki očitno predstavlja skupno premoženje). Ta okoliščina tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno vpliva na tožničino preživninsko (plačilno) zmožnost in jo je bilo potrebno glede na namen vzetega kredita tudi upoštevati.

6. V zvezi z vsemi po mnenju tožene stranke (s strani sodišča prve stopnje) neupravičeno zavrnjenimi dokaznimi predlogi je treba že uvodoma poudariti, da toženec v tej smeri v prvostopenjskem postopku ni ugovarjal nobenih procesnih kršitev. Slednji bi moral glede na 286.b člen ZPP ob zaključku glavne obravnave 21. 03. 2011 (torej že v postopku pred sodiščem prve stopnje) opozoriti na to morebitno postopkovno kršitev (zaradi po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogov oziroma kršitve pravice do dokazovanja), saj je bil na omenjenem naroku seznanjen z nedvoumno odločitvijo sodišča prve stopnje, da ostalih dokazov ne bo izvedlo oziroma da jih je zavrnilo. Vendar tega ni storil. Določba 286.b člena ZPP stranki namreč nalaga, da mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in se zato kršitve, na katere se sklicuje pozneje, upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti oziroma če gre za kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Toženec v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj kršitev brez svoje krivde ni navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa pri zatrjevanih kršitvah ne gre za absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (glej npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4837/2010 z dne 05. 01. 2011 in II Cp 3764/2010 z dne 08. 06. 2011). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj ni bilo potrebno slediti dokaznim predlogom po zaslišanju tožničine matere oziroma njene najemodajalke. Ker je toženec v preživninski pravdi ob zaslišanju na naroku dne 13. 04. 2010 jasno povedal, da tožnica plačuje najemnino (in ker v tej pravdi ni bilo trditev, da bi slednja po odselitvi v letu 2008 z otrokom živela kje drugje), izvedba dokaza z zaslišanjem najemodajalke dejansko ni bila potrebna, kar enako velja glede poizvedb na pristojnem davčnem uradu. Te poizvedbe bi bile nepotrebne tudi v zvezi z odmeno tožničini materi za varstvo otroka (ali je to odmeno potrebno imenovati nagrado ali plačilo za trud, pa je vsebinsko povsem nerelavantno; tudi odmena odvetniku za njegove storitve stranki se imenuje nagrada – glej npr. prvi odstavek 1. člena oziroma drugi odstavek 2. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. list RS, št. 67/2008).

7. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki glede napačne uporabe določb Odvetniške tarife (Ur. list RS št. 67/2003 s kasnejšimi spremembami) pri odmeri stroškov. Drži, da je Zakon o odvetništvu (Ur. list RS 67/2008 s kasnejšimi spremembami; ZOdvt) začel veljati s 01. 01. 2009 (glej 44. člen ZOdvt) in da v 41. členu določa, da se za sodne postopke (to velja tudi za vse nadaljnje postopke s pravnimi sredstvi), ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, odvetniška nagrada in izdatki določajo po dotlej veljavni Odvetniški tarifi. Ravno zaradi teh določb, na katere se sklicuje pritožba, pa je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Predmetni sodni postopek se je začel s tožničino vložitvijo tožbe, torej 31. 12. 2008 (glej 179. člen ZPP, ki določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe), in ne šele z vročitvijo tožbe tožencu, kot to slednji napačno meni. Z vročitvijo tožbe je (skladno z 189. členom ZPP) nastopila litispendenca oziroma visečnost pravde, medtem ko se je pravdni postopek začel že prej s samo vložitvijo tožbe (in ta je bila vložena v času veljavnosti prej veljavne Odvetniške tarife).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).